Krhka, a odločna med volkovi

Svoja opažanja je po dolgih letih preučevanja obeh živalskih vrst med drugim zapisala v knjigah Modrost volkov in Modrost starih psov.

Elli H. Radinger je morda krhka na prvi pogled, a videz pri tej ljubiteljici narave močno vara. Najprej me odločno preseneti, ko zavrne mojo ponujeno roko v pozdrav. Pogovarjali sva se namreč ob njenem obisku Ljubljane na začetku marca, ko v Sloveniji še nismo razglasili pandemije, a se je njen grozeč korak že začel širiti po svetu. »Ne me napačno razumeti, nimam nič proti vam, samo zelo me je strah,« je odgovorila na moj vprašujoč pogled. V Ljubljano je iz Frankfurta sicer pripotovala z vlakom, saj je tudi leteti prenehala že pred nekaj časa. Zaradi vpliva letalske industrije na okolje, kot mi je zaupala. Poleg tega že tri leta ni bila v sicer ljubljenih ZDA, kjer je v narodnih parkih s takšno strastjo preučevala volkove in njihove navade. »Veste, ne maram ameriškega predsednika,« je pojasnila in ponovno dokazala svojo trmoglavost in odločnost. Ti dve lastnosti sta bili zagotovo ključni, ko je v marsikdaj težkih vremenskih razmerah in drugih neugodnih okoliščinah opazovala volkove.

Uspeh še ne prinese sreče

Elli H. Radinger je bila v rodni Nemčiji uspešna odvetnica, a se je odločila za drugačno pot. »Res je, bila sem uspešna, ne pa tudi srečna odvetnica. Vse, kar počnem v življenju, počnem le toliko časa, dokler v tem uživam. In tega sem se držala pri vsem, kot nekdanja stevardesa in nato kot dolgoletna odvetnica. Preprosto je prišlo do trenutka, ko sem se vprašala: "O, moj bog, ali si to resnično želim početi do konca življenja?" In ne, tega si nisem želela. Zato sem dala odpoved in nikoli pogledala nazaj,« mi pove na začetku. Ko ob tem navržem, da je zanimivo, koliko nemških odvetnikov in pravnikov postane pisateljev (ob tem sem imela v mislih nemškega pisatelja Bernharda Schlinka, ki sem mu prisluhnila na literarnem festivalu Fabula v Cankarjevem domu), se nasmehne: »Drži, veliko odvetnikov poleg svoje službe počne tudi marsikaj drugega za dušo. Poznam jih tudi kar nekaj, ki so glasbeniki ali igralci.«

Divjina jo je od nekdaj privlačila, prav tako tudi pisanje. »Bila sem nesrečna in sem hrepenela po tem, da bi uresničila svoje življenjske sanje, in sicer združiti ljubezen do pisanja in navdušenje nad volkovi.« Pisati je začela že v šoli, najprej za šolski časopis, pozneje pa je za različne potovalne revije prispevala članke o svojih številnih potovanjih. Kar deset let je sama izdajala tudi revijo, posvečeno volkovom, Wolf Magazine, nato pa je sledila pestra pisateljska kariera, ki je bila na začetku prav tako prepletena z volkovi. In zakaj prav volkovi? »Odraščala sem s psi. Moj najboljši prijatelj iz otroštva je bil nemški ovčar. Bil je moj 'volk' in takrat sem vzljubila njegove divje prednike.«

Ko te volk usodno zaznamuje s poljubom

Kaj pa zgodba o volčjem poljubu, jo povprašam. »Ko sem začela preučevati volkove v raziskovalnem središču Wolf Park v Indiani, se mi je nekega dne eden od volkov nenadoma zazrl v oči. Imbo, šestletni volk, se je pripravljal na skok. Letel je proti meni, njegove ogromne tace so pristale na mojih ramenih in njegovi strašljivi zobje so bili le centimer oddaljeni od mene. Zdelo se mi je, kot da bi se svet ustavil. Nato pa je polizal moj obraz s svojim grobim jezikom. Ta 'poljub' je vodil do moje 'volčje odvisnosti' in moje življenje se je takrat popolnoma spremenilo,« se spominja.

Delo v ameriškem volčjem parku jo je opremilo s ključnimi spoznanji o vedenju volkov v ujetništvu. Toda to ji ni zadostovalo, zato se jih je podala raziskovat v njihovo naravno okolje. Najela je kočo v divjini severne Minnesote, daleč od civilizacije, obdana z medvedi in volkovi. Tam je tudi prvič naletela na divjega volka. Sledilo je preučevanje volkov v narodnem parku Yellowstone, kjer je delala kot prostovoljka. Ko je opazovala njihovo vedenje, kako lovijo, kako se parijo in kako vzgajajo svoje mladiče, je ugotovila, da so pravzaprav zelo podobni ljudem. Zanjo so volkovi postali najboljši učitelj in svoja spoznanja je zapisala v knjigi Modrost volkov, ki je kmalu postala mednarodna uspešnica, tudi v Sloveniji, kjer jo je izdala založba Mladinska knjiga.

Je sploh kdaj zaslutila, s kakšnim navdušenjem jo bodo sprejeli bralci? »Še pred knjigo sem veliko pisala o volkovih in sem vedela, da ljudi ta tematika zanima. Toda nikoli nisem pričakovala, da bo naletela na takšno zanimanje; mislim, da je bila do zdaj prevedena v kar 17 jezikov.«

Pisateljica z volkom iz ujetništva. (Foto: Tanja Askani)

Verjeti vase in se ne predati

A začetki njene pisateljske poti niso potekali tako gladko. Zavedala se je, da bo morala najti dobrega založniškega agenta, če bo hotela izdati knjigo pri kateri od uglednejših založb. S prvima dvema agentoma ni imela sreče, saj ji nista znala pomagati, nato pa je vendarle naletela na sposobnejšega. »Seveda moraš biti vztrajen, verjeti vase in se ne predati. Verjetno pa je knjiga prišla tudi ob pravem času in bila sem prava oseba, da sem pisala o tem. Agent mi je vlival zaupanje, ko mi je govoril, da sem ena od najbolj znanih strokovnjakov za volkove v Nemčiji in da nihče drug še ni prišel do tako globokih spoznanj o njih. Začel je iskati založnika zanjo in odšel na londonski knjižni sejem, kjer je vzbudil zanimanje kar dvanajstih založb. Načrtoval je dražbo za avtorske pravice, da bi jo prodal ponudniku, ki bi bil zanjo pripravljen odšteti največ, a do tega ni prišlo, saj je založba Random House takoj opravila s tekmeci in ponudila precejšnjo vsoto. Zmagovalna kombinacija za vse,« se nasmeje pisateljica. Kot dodaja, sicer veliko ljudi piše o živalih, a meni, da je ključ do src bralcev tudi v tem, da si strastno predan preučevani tematiki, vztrajaš pri zapisanem in se ne predaš, ne glede na to, ali imaš založnika ali ne. »Seveda je lažje, če ga imaš, a zase vem, da bi šla z glavo skozi zid in knjigo izdala tudi sama, pa čeprav je ne bi prodala toliko kot s pomočjo založbe.«

Izkoristi vsak dan, kot da je tvoj zadnji

V Slovenijo je ponovno prišla na povabilo založbe Mladinska knjiga, pri kateri je na začetku leta izšla tudi njena knjiga Modrost starih psov. V njej na podlagi sobivanja s svojo dolgoletno zvesto spremljevalko, psičko Shiro, ganljivo piše o tem, kaj vse se lahko ljudje naučimo od pasjih starčkov, ki se jim izteka življenje. Med drugim tudi to, da je treba živeti za dani trenutek. Psi namreč živijo za danes in ne obžalujejo preteklosti, s čimer se ljudje pretirano ubadamo. In še nekaj naukov: skrbimo za svoje bližnje, sprejmimo tisto, česar ne moremo spremeniti, in odpuščajmo. Radingerjeva v knjigi med drugim zapiše, kako rada je doma, še posebej ob svoji umirajoči psički, saj jo to kljub občasni žalosti napolni s spokojnostjo. »Morda to pride tudi s starostjo, je pa tudi res, da sem prepotovala že dobršen del sveta in nimam več potrebe po tem. Za srečo ne potrebujem več velikih avantur, zadostujejo mi male pustolovščine,« pravi.

Knjiga izžareva njeno brezpogojno ljubezen do psičke, za katero ji ni odveč storiti prav ničesar. In psička ji to ljubezen izdatno vrača. Toda zakaj takšne brezpogojne ljubezni nismo sposobni dajati soljudem? »To je dobro vprašanje in rada bi poznala odgovor nanj. Saj obstaja nekaj ljudi, kot je bila mati Tereza, ki brezpogojno ljubijo človeštvo, toda večina nas ne zna izražati takšne ljubezni. Svet je postal tako krut; poglejte samo izlive sovraštva na Facebooku. Sama sem sicer prepričana, da se lahko izboljšamo in se začnemo v večji meri posvečati soljudem, saj je to na koncu tudi edino, kar šteje. Na drugi svet ne moremo vzeti ne hiše ne denarja, lahko pa zapustimo ljubezen, ki smo jo dajali ljudem.«

Biti vedno boljši

V knjigi se posveti tudi pereči problematiki neenakega obravnavanja starejših v družbi in na delovnem mestu, t. i. agizma. Tega v živalskem svetu ni, saj, na primer, volkovi močno cenijo izkušnje, znanje in veščine starejših članov tropa. »Po mojem mnenju agizma ne moremo ustaviti drugače kot s pravili oziroma prepovedmi. Če nekdo na spletu nekoga zasmehuje, ga lahko ta blokira. Lahko pa smo mi sami zgled. Če se spoštljivo vedemo do starejših, bodo temu sčasoma sledili tudi sodelavci. Sama si ves čas prizadevam za to, da bi bila boljša oseba in da bi se ljudje zgledovali po meni. Ko dobivam sovražno pošto od kmetov, ki jim volkovi domnevno pobijajo domače živali, ali od drugih ljudi, ki jih volkovi plašijo, se po navadi odzovem prijazno in jih poskušam podučiti. To sicer ni vedno najlažje,« se nasmeje.

Ne izključujte nikogar

Podoben je tudi njen nasvet, ko gre za voditelje podjetij, česar se prav tako dotakne v svojih knjigah. O tem, kaj se lahko naučijo od volkov, ima namreč tudi seminarje za vodje. Kako torej biti dober šef? »Prvič, biti moraš zgled. Drugič, imeti moraš izkušnje. Tretjič, ne izključuj nikogar. Pred nekaj leti so vodstvena mesta zasedali mladi ljudje, saj so bili predsodki do starejših vodij čedalje večji. Toda zdaj končno spet začenjajo prepoznavati pomen njihovih dolgoletnih izkušenj. Seveda potrebujemo mlade, ki svet in podjetja poganjajo naprej, toda starejši jim lahko pri tem zelo pomagajo, saj so že toliko doživeli in izkusili.« Volkovi so tudi izredno dobri komunikatorji, trdi pisateljica, in prav komunikacija je tisto, kar manjka voditeljem. »Vedno se morate pogovarjati s svojimi najbližjimi in sodelavci, tudi v neprijetnih situacijah. Morate prisluhniti drug drugemu in se ne zapreti vase.«

Predsodkov se je težko znebiti, priznava Radingerjeva, saj človeštvo spremljajo že od njegovih začetkov. »Preprosto si moraš prizadevati biti boljši, stalno izboljševati samega sebe.  Predsodke boš imel, dokler se ne boš potrudil spoznati druge strani. In ne jemati stvari osebno. Sama poskušam razmišljati, da nekdo ne napada mene osebno kot posrednika sporočila, temveč sporočilo samo. Poskušam se postaviti v kožo do meni sovražne osebe in si mislim, da ima morda le slab dan ali kaj podobnega. Morda zato izpadem naivna, toda meni to pomaga, da se boljše počutim.«

Umetnost živeti s čim manj

In katere najpomembnejše lekcije je njo naučila njena pasja prijateljica? »Znan je latinski pregovor carpe diem, izkoristi dan. Čas je dragocen; ne vemo, koliko časa nam je še ostalo, da ga preživimo s svojimi bližnjimi in prijatelji. Lahko umremo vsako minuto. Zato uživajte vsak trenutek s tistimi, ki jih imate radi, in naj bo vsak vaš dan najboljši,« nam pove.

Čeprav zdaj uživa mirno življenje ob psički, pa to ne pomeni, da 69-letna pisateljica tudi miruje. Septembra je izšla njena nova knjiga z naslovom Darilo divjine. »Govori o tem, kar sem se v zadnjih tridesetih letih naučila o naravi. Pišem o Velikem kanjonu, bivanju na podeželju, kitih na Aljaski ... Vključila sem tudi zgodbo o koči Walden Point v New Hampshiru na Vzhodni obali ZDA, kjer je prebival David Thoreau, ameriški filozof in okoljevarstvenik. Bil je zagovornik minimalizma in je trdil, da za življenje ne potrebujemo veliko. V času, ko smo prenasičeni s stvarmi, ki jih dejansko ne potrebujemo, je umetnost živeti s čim manj. In prav tega se tudi sama učim. V knjigi tako pišem tudi o tem, kaj sem spoznala na svoji minimalistični poti,« najin pogovor sklene mila in skromna pisateljica.

Med preučevanjem volkov v ameriškem narodnem parku Yellowstone. (Foto: osebni arhiv)

Članek je bil objavljen v jesenski prilogi SaMMozavestno, ki jo lahko na svoj računalnik ali telefon prenesete tukaj.