beremmo
Aktualno

Kako dobro poskrbeti za prihodnost prihodnjih rodov?

O tem govorijo knjige, ki jih predstavljamo tokrat.

Med njimi knjiga Dobri prednik filozofa Romana Krznarica in Kako se lahko izognemo podnebni katastrofi računalniškega magnata in filantropa Billa Gates, posredno pa tudi Fižolozofija Irene Štaudohar. Literarnim sladokuscem priporočamo roman Plima Ane Schnabl, vsem, ki želite dodobra osvojiti LinkedIn, pa priročnik LinkedIn by the Book Mance Korelc.

Ana Schnabl: Plima

Beletrina, 2022

Ana Schnabl (1985) je zagotovo eno od najbolj perspektivnih imen slovenske literature. Doktorska študentka filozofije je leta 2017 izdala kratkoprozni prvenec Razvezani, čez tri leta pa še romaneskni prvenec Mojstrovina, ki smo ga takrat tudi uvrstili v knjižno rubriko Marketing magazina. Roman, o katerem je zapisala, da se posveča »vprašanju, na kakšen način se ljudje srečujemo s samimi seboj in s svojo usodo, pa tudi to, kako ta srečevanja prenašamo, če jih seveda sploh znamo prenesti«, je bil že preveden v angleščino, nemščino in srbščino. Pravzaprav bi lahko tudi za njeno tretje knjižno delo, roman Plima, zapisali, da se posveča ljudem, ki se srečujejo s samimi seboj, hkrati pa razgaljajo sence, ki zakrivajo pravi obraz njihovih prijateljev. Glavna protagonistka Dunja se v svojih srednjih letih še vedno otepa s sencami preteklosti, saj jo preganjata bratova in očetova smrt. Ko je bila stara devet let, so njenega brata Dražena, ki ga je oboževala, našli mrtvega pod piranskimi pečinami, oče pa je nekaj let pozneje naredil samomor. Dunja je pisateljica, ki je že dosegla določeno prepoznavnost na literarnem prizorišču in obeta si, da bi tudi Draženovo zgodbo zapisala v knjižni obliki. V ta namen se vrne na Obalo, kjer je preživljala svoje otroštvo. Odgovore, zakaj je moral Dražen umreti, saj je sama prepričana, da ni storil samomora, kot so zaključili policisti, išče pri svojih nekdanjih prijateljih, za katere se vse po vrsti zdi, da v življenju niso dosegli tega, kar so si morda predstavljali v svojih mladostniških letih. Ponovno se zbliža s Katarino, včasih najboljšo prijateljico, ki se je očitno sprijaznila s svojo usodo in razmerjem, ki ga ima s Kristijanom, nekdanjim najboljšim prijateljem Dunjinega brata. Tudi ta ima svoje skrivnosti, ki jih bolj ali manj uspešno skriva pred svetom – ne pa tudi pred Kristinino najstniško hčerko Duško, ki kljub mladosti razume več, kot bi ji pripisali odrasli. Kristijan, ki je bil tudi Dunjina otroška ljubezen, na prvi pogled največ pozornosti posveča svoji zunanjosti, saj je povsem izklesal svoje telo in pri tem izklopil svoj notranji svet, a se po dolgih letih zatajevanja samega sebe Dunji vendarle izpove. Tudi Mirela, za katero naj bi se v mladosti vnela tako Dunjin brat kot tudi Kristijan, s tem pa sprožila resen spor med prijateljema, živi v samozatajevanju, preteklosti pa se oklepa z obsedenostjo z Michaelom Jacksonom. Avtorica njihove dvome in stiske opisuje s pronicljivim psihološkim uvidom, predvsem pa izjemno svojstveno pisavo, zaradi katere se bralcu morda ne bo zdelo, da gre za kriminalni roman, temveč bolj za psihološko zgodbo, ki jo prevevajo žalost, tesnoba, vdanost v usodo, skratka nekakšna mračnost, ki pa jo vendarle osvetljujejo vonj po morju, po tamkajšnjih rastlinah, katerih dehtenje avtorica pričara bralcu, in znani zvok škržatov. Schnablova je ponovno dokazala svojo iznajdljivost pri kovanju besed in spretno preskakuje med ljubljanskim in primorskim narečjem, ki se mu protagonistka Dunja po dolgih letih življenja v prestolnici prepusti v pogovorih z nekdanjimi prijatelji. Branje, za katerega si lahko le želimo, da bi prav zaradi jezikovne nevkalupljenosti, svežine in sodobnosti pritegnilo tudi mlajše generacije bralcev.

plima

Irena Štaudohar: Fižolozofija

Mladinska knjiga Založba, 2022

Ko me pot zanese k vrtičkom ob Savi na črnuškem koncu Ljubljane, kjer je v desetletjih nastalo pravo vrtičkarsko naselje, me vedno znova preseneti, kako močno smo Slovenci privrženi svoji vrtičkarski kulturi. Kot sem uspela ugotoviti, še posebej med koronskim obdobjem, pravzaprav niti ne gre zgolj za gojenje zelenjave, temveč v večji meri za druženje s kolegi vrtičkarji, saj lahko izza vrtičkarskih hišic, ki so običajna spremljava vrtov, pogosto zavohamo nezamenljivi vonj po žaru. Ker mi je vrtičkarska kultura prava zagonetka, sem se v upanju, da bom ugotovila, zakaj ljudi vrtnarjenje tako privlači, zatekla k Fižolozofiji, najnovejši knjigi novinarke in publicistke Irene Štaudohar. Njena besedila namreč vedno rada prebiram – v Delovi Sobotni prilogi najprej poiščem njene prispevke –, navdušila pa me je tudi s svojo zbirko esejev Magija za realiste, ki ji je nekoliko pozneje sledila še knjiga Kaj hoče ženska? Pri tem moram priznati, da nisem vedela, da je v tedniku Nedelo pisala kratke kolumne v rubriki z istoimenskim naslovom Fižolozofija, v katerih se je, ko je še imela svoj vrt, posvečala čudežem vrtnarjenja. »Pisanje o praktičnem delu na vrtu se mi je zdelo dolgočasno, zanimala me je filozofija vrta, zanimalo me je, kdo vse ga je obdeloval. Ugotovila sem, da so bili v vrt zaljubljeni številni umetniki in misleci,« zapiše v uvodu h knjigi. In prav to, zgodbice o tem, kateri veliki svetovni umetniki so se zatekali k vrtnarjenju, saj jim je omogočilo tako doseganje notranjega miru kot nudilo navdih za njihovo ustvarjanje, je tisto, kar me je v knjigi najbolj pritegnilo. Štaudoharjeva je svoje misli domiselno prepletla s temi privlačnimi zgodbami (pri čemer me je spomnila na mojega priljubljenega pisca Billa Brysona, ki pripetljaje bolj ali manj znanih ljudi iz človeške zgodovine stresa kot iz rokava) in s tem pripomogla k mojemu večjemu razumevanju, kaj tako raznolike ljudi tako privlači pri vrtnarjenju. »Vrt je prostor za razmišljanje,« zapiše v poglavju z naslovom Sreča in tega so se zavedali že antični filozofi. Tako je Sokratov prijatelj Ksenofont, kot navaja Štaudoharjeva, nekje zapisal, da je veliki filozof rad dejal, da pametni in mogočni ljudje radi delajo na svojih vrtovih. »Aristotela je veliko bolj zanimala narava kot družba, bil je zelo dober opazovalec živali in rastlin, zanj je bil vrt pravi laboratorij. Ni čudno, da budisti ure in ure gledajo vrt, da so japonski zenovski vrtovi univerzumu za opazovanje sveta, da so vrtovi osrednja točka samostanov,« meni in dodaja: »Vrt je meditacija, pri kateri se ne potapljamo le globoko vase, ampak tudi v stvari okoli sebe, ki se potem preselijo v naše misli in čutila.« Pri tem izpostavlja nevrologa Oliverja Sacksa, ki je ugotovil, da njegove paciente, ki trpijo za različnimi možganskimi poškodbami ali boleznimi, najbolj pomirjata in celo spremenita njihovo obnašanje dve stvari – glasba in vrt. V številnih primerih je narava pomirila njegove paciente veliko bolj kot zdravila. Na vrtu pozabimo na vse, opaža avtorica, in pri tem navaja tudi znanega psihologa Mihalyja Csikszentmihalyja, ki je pisal o stanju zanosa, ko se popolnoma potopimo v neko delo, da pozabimo na svet okoli sebe. V takšno stanje zamaknjenosti po njenem mnenju pade tudi vrtnar, ki se povsem osredotoči na delo na vrtu. »Narava in vrt nas pomirita, ker se v nas zbudijo čutila, analitični um pa se utiša, in kot bi relkli nevrologi, plazilski oziroma starejši del možganov prevzame vodstvo nad klepetavim neokorteksom,« ugotavlja. Na svojem vrtu so srečo našli tudi francoski pisatelj in mislec Voltaire, ki sta ga zanimala preprosto življenje in kultura uma, angleški pisatelj George Orwell, ki je verjel v samopreskrbo, angleška pisateljica Virginia Woolf, ki je dejala, da kadar puli plevel na vrtu, ve, kaj je sreča, za pesnico Emily Dickinson pa je bil vrt njen »drugi jezik«. Skratka, Štaudoharjeva v knjigi tako naniza vrsto prepričljivih argumentov, zakaj je vrtnarjenje tako blagodejno za človeško telo in duha. Zanimiva je tudi njena pripoved o ministrstvu za prehrano, ki so ga med drugo svetovno vojno vzpostavili v Veliki Britaniji. Velika Britanija je namreč pred vojno uvozila kar 60 odstotkov vse hrane, med vojno pa je ljudem grozila lakota, saj so bile poti tovornih ladij prekinjene. Tako je ministrstvo pripravilo načrt, kako lahko Otok postane samooskrben, in prebivalce pozvalo, naj si čim več hrane pridelajo kar sami, opisuje Štaudoharjeva in izpostavi tudi marketinško uspešnost projekta: »Oblikovali so najbolj uspešno, obsežno in učinkovito reklamno akcijo v Veliki Britaniji in bili pri tem uspešni. Ko so leta 1954, dokaj pozno pravzaprav, odpravili bone za hrano in akcijo končali, je bilo jasno, da v Angliji še nikoli ni bilo in ne bo več tako zdrave generacije otrok, kot je bila tista, ki je ob domači zelenjavi in minimalni količini mesa rasla med drugo svetovno vojno.« Ministrstvo je bilo po njenih besedah na neki način tudi manifest zdravega prehranjevanja; veliko zelenjave in malo mesa. Poleg tega so spodbujali tudi recikliranje, saj so ljudi učili, naj ničesar ne zavržejo. Zanimivo, kako nam te že desetletja stare ideje šele zdaj postajajo bližje.

Knjiga, ki jo spremljajo ilustracije Trine Čuček Meršol, deluje prav terapevtsko in meditativno, zato se le poglobite vanjo – ali pa se preprosto sprehodite po vrtičkih in se potopite v čudovite kreacije narave, ki rastejo pred vašimi očmi.

fizolozofija

Roman Krznaric: Dobri prednik

Mladinska knjiga Založba, 2022

Kratkoročno razmišljanje je ena od pasti, ki ji pogosto nasedejo tudi direktorji marketinga v želji hitro dosegati čim boljše rezultate, še posebej, če v podjetje pridejo na novo in hočejo svojo vrednost čim prej dokazati. O tem smo se v Marketing magazinu že večkrat pogovarjali z različnimi, predvsem tujimi strokovnjaki za marketing in komuniciranje, ki tovrstno kratkoročnost največkrat pripisujejo dejstvu, da direktorji marketinga premalo časa ostajajo na svojih položajih; po eni od raziskav, objavljenih v poslovni reviji The Harvard Business Review, naj bi jih večina na svojem delovnem mestu vztrajala le tri leta, kar je najmanj med vsemi vodstvenimi kadri. Po podatkih ameriškega svetovalnega podjetja Korn Ferry naj bi sicer na svojem položaju ostajali v povprečju 4,1 leta, medtem ko je pri izvršnih direktorjih (CEO) to 8 let, pri finančnih direktorjih (CFO) 5,1 leta, pri direktorjih informatike (CIO) pa 4,3 leta. Tako ni presenetljivo, da razmišljanje marketinških direktorjev ne seže onkraj teh treh, štirih let in da jih bolj oddaljena prihodnost podjetja niti malo ne zanima.

To v svoji knjigi Dobri prednik trpko ugotavlja tudi Roman Krznaric, v Avstraliji rojeni filozof in sociolog hrvaškega roda, ki smo ga slovenskim bralcem približali tudi pri Marketing magazinu. Leta 2015 smo namreč izdali njegovo še vedno zelo aktualno knjigo Kako najti polnovredno delo, v kateri svetuje, kako poiskati kariero, ob kateri se bomo počutili živo. Krznaric se sicer že več kot desetletje posveča raziskovanju empatije, temu, kako stopiti v čevlje ljudi iz različnih družbenih okolij današnjega sveta in razumeti njihove občutke in poglede, kot pravi sam. Že dolgo pa se po lastnih besedah spopada s še večjim izzivom: kako ustvariti osebno, empatično vez s prihodnjimi rodovi, ki jih ne bomo nikoli spoznali in katerih življenje si komajda lahko predstavljamo? Ali z drugimi besedami, kako čutiti empatijo ne le skozi prostor, temveč tudi skozi čas? S to zahtevno nalogo se spopade v Dobrem predniku, kjer bralcu ponudi »šest vizionarskih in praktičnih načinov gojenja dolgoročnega razmišljanja, ki skupaj tvorijo nepogrešljivo mentalno orodje za spopad z našo obsedenostjo s 'tukaj in zdaj',« kot pravi. Kratkoročno razmišljanje sicer po njegovih besedah nikakor ni nov pojav: »Zgodovina je polna primerov, od brezobzirnega uničenja starih japonskih gozdov v 17. stoletju do nebrzdanih špekulacij, ki so privedle do zloma ameriške borze leta 1929.« Seveda nam kratkoročno razmišljanje lahko koristi, še posebej pri načrtovanju vsakodnevnih obveznosti, a bralca avtor predvsem spodbuja, da več pozornosti nameni vprašanju, kakšen svet si želi pustiti zanamcem. »Prišel je trenutek, zlasti za tiste iz bogatih držav, da priznajo vznemirljivo resnico: kolonizirali smo prihodnost. Z njo ravnamo kot z oddaljeno nenaseljeno kolonialno izpostavo, kamor lahko neovirano odlagamo razvrednoteno okolje, tehnološko tveganje in jedrske odpadke in ki jo lahko plenimo po mili volji (...)

Tragično je, da nerojeni rodovi jutrišnjega dne ne morejo nič storiti glede tega kolonialističnega plenjenja svoje prihodnosti,« je oster.

V prvem delu knjige kot ponazoritev razkoraka med kratkoročnim in dolgoročnim razmišljanjem najprej ponudi primerjavo med »sladkorno penico« in »želodom«, ki simbolizirata napetost, ki obstaja znotraj časovnih obzorij človekovega uma. »Možgani kot sladkorna penica« se lahko osredotočijo le na kratkoročne želje in nagrade. Pri tem izhaja iz znane raziskave med otroki, ki so jih raziskovalci preizkušali, v kolikšni meri se lahko uprejo hipni želji po sladkorni penici in so sposobni zadovoljitev te želje odložiti za določen čas. »Želodni možgani« pa omogočajo, da predvidevamo daljno prihodnost in si zastavimo dolgoročne cilje. K takšnemu poimenovanju ga je sicer navedla pripovedka Jeana Gionoja Mož, ki je sadil drevesa, v kateri pastir vsak dan, medtem ko skrbi za svoje ovce, v tla potiska želode, iz katerih po nekaj desetletjih zrase velik hrastov gozd. Zelo zgovoren primer dolgoročnega razmišljanja torej, ki pojasni tudi, zakaj naslovnico knjige krasi velik želod.

V drugem delu knjige pa navede šest načinov dolgoročnega razmišljanja, pri čemer gre za nabor temeljnih stališč, prepričanj in idealov, razdeljenih v tri skupke, in sicer zamišljanje prihodnosti, skrb za prihodnost in načrtovanje za prihodnost. Zamišljanje prihodnosti je utemeljeno v ponižnosti do globokega časa, kar pomeni dojemanje, da smo le hip v kozmičnem času, in transcendentnemu cilju človeštva, ki je v prizadevanju za uspevanje celotnega planeta. Skrb za prihodnost zahteva zapuščinsko miselnost, torej, da nas zanamci ohranijo v lepem spominu, in občutek za medgeneracijsko pravičnost, po kateri bi morali razmišljati celo za sedem rodov vnaprej. Načrtovanje za prihodnost pa je po Krznaricevih besedah veščina, ki se porodi iz katedralnega razmišljanja oziroma načrtovanja projektov onkraj človekovega življenja, in celovitega napovedovanja, to je predvidevanja več poti za civilizacijo. Knjigo sklene s tretjim delom, v katerem razkrije, kako si mreža aktivistov, organizatorjev, akademikov, oblikovalcev politik in študentov prizadeva, da bi šest načinov dolgoročnega razmišljanja zasejala na treh področjih, in sicer na političnem, gospodarskem in kulturnem.

Avtor je z Dobrim prednikom zagotovo zasadil seme, ki bo v bralcu klilo še dolgo časa. Če se že ne bomo takoj začeli ravnati po njegovih navodilih, kako razmišljati o prihodnosti, v kateri nas že zdavnaj ne bo več na tem svetu, pa ne bo odveč spoznati, kako se problematike »škodljive kratkoročnosti« lotevajo po svetu. Poleg tega je v knjigi uporabil več kot 400 virov, kjer boste lahko dobili še več izčrpnih informacij, če vas bo tematika pritegnila. Poučno in navdihujoče, predvsem pa nujno potrebno branje za sodobni čas.

dobri prednik

Bill Gates: Kako se lahko izognemo podnebni katastrofi

Učila International, 2022

Bill Gates, računalniški magnat in filantrop, se je znašel med kopico milijarderjev, ki poskušajo reševati svet. Temu se je zavezal že, ko sta z zdaj že nekdanjo ženo ustanovila Fundacijo Billa in Melinde Gates, ki se je na začetku osredotočala predvsem na pomoč ženskam v revnejših državah, nato pa je svoja prizadevanja razširila na boj proti revščini, boleznim in neenakosti. V zadnjem desetletju pa se je soustanovitelj Microsofta začel posvečati še eni preteči katastrofi za človeštvo, in sicer podnebnim spremembam. Raziskoval je vzroke za podnebne spremembe in njihove posledice, pri čemer se je posvetoval s številnimi strokovnjaki z različnih področij, od fizike, kemije in biologije do inženirstva, politologije in financ. Svoja dognanja je zapisal v knjigi Kako se lahko izognemo podnebni katastrofi, v njej nanizal rešitve, ki že obstajajo, kot tudi inovacije, do katerih bi bilo nujno priti, da bi zaustavili kopičenje toplogrednih plinov v ozračju. Na koncu poda tudi konkretne nasvete, kaj lahko naredijo tako politika in podjetja kot tudi posamezniki, da čim bolj zmanjšamo svoj ogljični odtis. Bralca poziva, naj ima ves čas pred seboj števili 51 in 0 – prvo pomeni 51 milijard ton toplogrednih plinov, ki se vsako leto na vsem svetu sprostijo v ozračje, 0 pa pomeni količino, h kateri moramo stremeti. Ne pristaja namreč na kompromise, kot je, da naj bi do leta 2030 zmanjšali količino toplogrednih plinov za 3 do 6 milijard ton letno. Tudi podatek, da naj bi v času covida-19, ko je zaradi upočasnjene gospodarske dejavnosti v ozračje izpuhtelo za okoli 5 odstotkov manj toplogrednih plinov, ga ne poteši, saj meni, da je to odločno premalo. Prepričan je namreč, da bomo planet lahko rešili le z ničelno stopnjo teh uničujočih plinov – in to do leta 2050. »Če se želimo izogniti podnebni katastrofi, moramo priti do ničle. Hitreje in pametneje moramo uporabiti orodja, ki jih že imamo, na primer sončno in vetrno energijo. Moramo pa tudi razviti in pognati nove tehnologije, ki nas lahko povedejo do cilja,« so tri glavna spoznanja, do katerih je prišel pri preučevanju te problematike.

Po tem, ko bralcem razloži, zakaj tako močno zagovarja zgolj »ničlo« in tudi zakaj bo to težko doseči, v posameznih poglavjih opredeli, kako močno določena človeška dejavnost vpliva na izpust toplogrednih plinov. Glede na to, da mediji najpogosteje poročajo o tem, kako obremenilno na naše okolje vpliva promet, predvsem letala, ladje in osebni avtomobili, pa so ti na globalni ravni šele na četrtem mestu, saj k 51-im milijardam ton toplogrednih plinov prispevajo »le« 16 odstotkov (to po Gatesovih podatkih sicer ne velja za ZDA, kjer je promet vodilni onesnaževalec). Na prvem mestu na globalni ravni je namreč način, kako kaj izdelujemo, na primer iz jekla, cementa in betona. Dejavnosti, ki temeljijo na teh materialih, k 51 milijardam ton toplogrednih plinov prispevajo kar 31 odstotkov, torej skoraj tretjino. Te dejavnosti so tesno povezane z uporabo elektrike, ki je odgovorna za 27 odstotkov toplogrednih plinov. Po njegovih besedah je treba sprejeti konkreten načrt za vzpostavitev električnih omrežij, ki zanesljivo zagotavljajo elektriko povsod, kjer jo potrebujemo. »Če bi mi duh iz stekleničke ponudil, da mi izpolni eno željo, en sam pomemben dosežek pri eni dejavnosti, ki vpliva na podnebne spremembe, bi se odločil za elektriko. Elektrika bo igrala pomembno vlogo pri razogljičenju drugih delov gospodarstva,« je prepričan. Pot do nič sproščenega ogljika v proizvodnji je po njegovem mnenju v tem, da elektrificiramo vse procese, ki jih lahko, da elektriko pridobivamo iz omrežja, ki je bilo razogljičeno, da uporabimo zajemanje ogljika, da vpijemo preostali sproščeni ogljikov dioksid, kar bo vse zahtevalo veliko inovacij.

Ko gre za varovanje okolja, se veliko pozornosti posveča tudi načinu pridelovanja naše hrane. Kot navaja Gates, reja živali za prehrano pomembno prispeva k sproščanju toplogrednih plinov, in sicer največ v sektorju, poimenovanem »kmetijstvo, gozdarstvo in druga raba tal«, kar vključuje vse od reje živali in gojenja poljščin do sekanja dreves. Njihov prispevek k 51 milijardam ton znaša 19 odstotkov. Če bomo hoteli zmanjšati to količino, bomo po njegovih besedah potrebovali »veliko novih zamisli, na primer glede gnojenja rastlin, vzreje živine in potratnega ravnanja s hrano, prebivalci bogatih držav pa bodo morali spremeniti nekaj navad – na primer uživati manj mesa. Pa čeprav so hamburgerji družinska tradicija.« Na petem mestu med največjimi pozročitelji toplogrednih plinov, ki k 51 milijardam ton prispevajo 7 odstotkov, pa je način hlajenja in ogrevanja, ki se ga poslužujemo. Tudi tu vidi rešitev v elektrifikaciji, seveda pod pogojem, da človeštvo izumi načine za razogljičenje električnega omrežja. Pri vsem tem poudarja, da bi morale vlade nameniti več finančnih sredstev za prilagajanje podnebnim razmeram in spodbujati zasebne investitorje, da financirajo dobre projekte.

In kaj lahko stori vsak od nas, da bo prispeval svoj delček k reševanju podnebne problematike? Kot državljani lahko po Gatesovem predlogu kličemo, pišemo pisma in se udeležujemo javnih razprav, s čimer bi političnim voditeljem pomagali razumeti, da bi se morali dolgoročni problematiki podnebnih sprememb posvetiti prav tako resno kot zaposlenosti, šolstvu ali zdravstvu. Poleg tega svetuje, naj delujemo na lokalni in ne le državni ravni in predlaga celo, naj kandidiramo za politično funkcijo (»V politiki vsekakor potrebujemo čim več pametnih in drznih ljudi«). Kot potrošniki pa lahko pri distributerju elektrike izberemo zeleni program, ki je sicer nekoliko dražji, doma zmanjšujemo količino toplogrednih plinov, na primer, da žarnice nadomestimo s svetilnimi diodami, izoliramo okna ali namestimo pametni termostat, si kupimo električno vozilo ali pa da poskusimo meso na rastlinski osnovi, svetuje Gates.

»Če ne izpustimo cilja izpred oči – cilja, da pridemo do ničle – in si zastavimo resne načrte, kako cilj doseči, se lahko izognemo katastrofi,« je prepričan. Pot do tja vsekakor ne bo preprosta in tudi njegove rešitve se na trenutke zdijo malce naivne in preveč optimistične, a je zagotovo pohvalno, da se je problematike lotil tako sistematično in jo bralcem približal brez moraliziranja, samo z navajanjem dejstev, ki izhajajo iz verodostojnih raziskav.

gates

Manca Korelc: LinkedIn by the Book

Samozaložba, 2022

Manca Korelc je ena od najbolj prepoznavnih slovenskih strokovnjakinj za LinkedIn. Sama ne poznam nikogar, ki bi tako vneto in privrženo govoril o tem družbenem omrežju, ki mu za zdaj še uspeva ohranjati poslovno avro. Kot nam je pred dvema letoma zaupala v glavnem intervjuju za Marketing magazin, je njej pomagal pri gradnji prepoznavnosti, kariere, spoznavanju ljudi in poslu. V LinkedInu je prepoznala tudi svojo poslovno priložnost, saj je pri njegovem preučevanju ugotovila, da ga podjetja premalo poznajo in da bi zato utegnila potrebovati njeno pomoč. Že več let tako pripravlja delavnice o LinkedInu, znanja pa o njem pa je predajala tudi na Londonski šoli za odnose z javnostmi (LSPR) in Akademiji za upravljavce družbenih omrežij (UDO), ki ju izvaja podjetje Medijski partner, izdajatelj Marketing magazina. Zdaj je svoja spoznanja strnila tudi v knjigi LinkedIn by the Book, ki jo je napisala v angleščini. Kot je povedala za MM, se je za to odločila, ker vse pogosteje sodeluje s podjetji, ki delujejo v tujini: »Zato sem se odločila, da knjigo zastavim tako, da pomaga tudi tistim, ki ne govorijo slovensko. Z angleškim jezikom jo torej postavim na mednarodni trg. Drugi razlog pa je narava LinkedIna, saj je o njegovih funkcionalnostih pogosto težje pisati v slovenščini.« Knjigo je izdala v samozaložbi, saj je imela tako po lastnih besedah popolnoma proste roke pri pisanju in oblikovanju knjige, prav tako pa se lahko sama odloča o načinu promocije. Na vprašanje, kako bo promovirala knjigo, pa nam odgovori: »Uporabila bom svoje kanale, torej družbena omrežja in spletno stran, kjer knjigo lahko kupite s kreditno kartico. Promocija bo tekla tudi na konferencah in dogodkih, kjer predavam. Ključni kanal bo še Amazon, v teku pa so tudi pogovori za pomoč pri prodaji s strani podjetij.«

Ker knjiga zajema vsa področja aktivnosti na LinkedInu, z izjemo iskanja zaposlitve, bo po njenem mnenju prišla prav vsem, ki iščejo nove poslovne priložnosti, ne glede na to, v kateri fazi kariere so. Sicer pa jo je namenila direktorjem in lastnikom podjetij, podjetnikom, vodjem in predstavnikom v oddelkih marketinga, odnosov z javnostmi, človeških virov in prodaje, urednikom LinkedInovih strani in zaposlenim v podjetjih, ki so aktivni z namenom komuniciranja znamke delodajalca.

V knjigi najprej predstavi nekaj številk o LinkedInu: ima več kot 800 milijonov članov, 40 milijonov ljudi ga vsak teden uporablja za iskanje zaposlitve, 40 odstotkov uporabnikov do njega dostopa dnevno, vsak teden beleži milijardo interakcij, na njem pa je tudi 55 milijonov podjetij. Kar 60 odstotkov uporabnikov LinkedIna je starih med 25 in 34 let, vsako minuto pa preko LinkedIna zaposlijo tri ljudi. LinkedIn je izjemno uporabno orodje za B2B-podjetja, kar se zaveda tudi 96 odstotkov vsebinskih marketingarjev, ki ga v imenu teh podjetij uporabljajo za organski marketing. Zanimivo je tudi dejstvo, da velja za družbeno omrežje, ki mu ljudje najbolj zaupajo – vsaj tako je v svoji raziskavi iz leta 2020 ugotovil poslovni medij Business Insider.

In kako dejansko uspeti na LinkedInu in ga učinkovito uporabiti za znamčenje, marketing in prodajo? Manca Korelc te aktivnosti povzame v sedmih kategorijah, ki so: začetek (postavite si cilje v skladu s konceptom SMART – naj bodo torej specifični, merljivi, dosegljivi, relevantni in časovno občutljivi), znamčenje (optimizacija profila in strani na LinkedInu), povezovanje (gradnja mreže je ključna za uspeh na LinkedInu), objavljanje (objava vsebin je velikega pomena za pridobitev verodostojnosti in zaupanja), vključevanje ljudi (eno je objavljanje vsebin, a pridobiti ljudi, da se vpletejo v komunikacijo z vami, zahteva posebne spretnosti), prodajanje (ustvarjanje poslovnih priložnosti na LinkedInu) in učenje (to je po mnenju Korelčeve skrita prednost LinkedIna, zato naj uporabniki optimizirajo svojo stran na LinkedIn tako, da jim bo ponujala novice, ki jim bodo omogočile, da vedno ostanejo na tekočem tako s poslovno mrežo na LinkedInu kot tudi s trendi in panogo, v kateri delujejo).

V nadaljevanju knjige bralce seznani s tem, kako naj ustvarijo čim boljši profil in stran na LinkedInu, kako naj gradijo mrežo, kako naj to omrežje uporabijo za gradnjo znamke delodajalca, kaj naj objavljajo in v kakšni obliki ter kako naj LinkedIn uporabijo za pridobivanje stikov potencialnih strank, predstavi pa tudi druge »bonbončke«, ki jih nudi LinkedIn, pa uporabnikom morda še niso najbolj znani.

Na vprašanje MM-a, kaj novega o LinkedInu je sama spoznala med pisanjem knjige o njem, avtorica pravi, da predvsem to, kako dinamičen in širok svet priložnosti je LinkedIn. »In da je moj cilj s knjigo na enostaven način razložiti, v kakšno okolje pridemo, ko se prijavimo vanj. Zelo pomembno je namreč razumeti okolje LinkedIna, širšo sliko t. i. social sellinga, saj je to pogoj za učinkovito poslovno uporabo,« je prepričana.

Vodič po LinkedInu, ki ga morate imeti pred seboj, če se želite njegove uporabe lotiti sistematično in korak za korakom.

Članek je bil izvorno objavljen v tiskani reviji Marketing magazin, april 2022, #490. Revijo lahko naročite na info@marketingmagazin.si.

Intervju

ŽZZ
25. 03. 2024

Rubrika Življenje z znaMMkami je ena najbolj branih v MM-u, zato jo objavljamo tudi na…

mancakrnel
23. 03. 2024

Umetna vs. človeška inteligenca, to je zdaj (najbolj pereče) vprašanje. Tudi o tem smo se…

Umetna inteligenca ni tako zelo nov pojav. Generične vsebine, generični oglasi, generični ljudje, generično pisanje – to morda najtežje prenašam –,…

Rašula
23. 03. 2024

Z dr. Jeleno Rašula, strokovnjakinjo za digitalni marketing, ki je pred dobrim letom…

»Bati se umetne inteligence je zame tako, kot bi se pred leti bala digitalnega marketinga, ker transparentno pokaže rezultat vseh kampanj in oceni…

Naši avtorji