bereMMo3
Aktualno

BereMMo: Znanstvena fantastika, resničnost in nekaj vmes

Slovenske založbe so ob koncu minulega leta in prehodu v novo poskrbele za številne izvrstne knjižne naslove, ki so nam krajšali temačne zimske dneve.

Stephen King: Pomlad, poletje, jesen in smrt

Beletrina, 2020

Stephen King (1947) je v zavesti bralcev najbolj zapisan kot pisatelj grozljivk. Svetovno slavo je dosegel že s svojo prvo grozljivko Carrie (1974), sledila pa je še serija drugih, kot so Mačje pokopališče, Cujo, Izžarevanje in Tisto. Njegov dolgoletni urednik sicer ni želel, da bi se ga oprijel sloves pisatelja grozljivk, saj je menil, da se te oznake nikoli ne bo mogel znebiti. King se je na njegove pomisleke odzval z zbirko štirih novel oziroma krajših romanov (zaradi dolžine med kratko zgodbo in romanom jih ni mogel natančno opredeliti) in jih zbral v knjigi, ki se v slovenskem prevodu Marka Košana glasi Pomlad, poletje, jesen in smrt s podnaslovom Drugačni letni časi, v izvirniku pa Different Seasons (1982). Zanje ne bi mogli reči, da gre za grozljivke, čeprav nekatere vsebujejo nekaj elementov, zaradi katerih gredo bralcu kocine pokonci, so pa vsekakor odlični psihološki trilerji. Po treh od njih so bili posneti tudi odmevni filmi Kaznilnica odrešitve, Vzoren učenec in Ostani z menoj, o četrti zgodbi, Tehnika pravilnega dihanja, pa je založnik in publicist Samo Rugelj zapisal, da bo zagotovo zaživela tudi na filmskem platnu. Novele na prvi pogled nimajo prav veliko skupnega med seboj, razen to, da se v kateri od njih pojavi znanec iz prejšnje, ki smo jo prebrali, sicer pa se njihove tematike močno razlikujejo. Toda, kot ugotovi pisec spremne besede, Marcel Štefančič, povezuje jih prijateljstvo, saj je to po njegovem knjiga »ob kateri se spomnite svojih prijateljev«.

V prvi noveli, ki ima naslov Pomlad budi upanje: Rita Hayworth in kaznilnica odrešitve, prvoosebni pripovedovalec, zapornik Red, ki je med svojimi sotrpini znan po tem, da jim lahko priskrbi »vse« dobrine iz zunanjega sveta, zapisuje zgodbo o svojem nenavadnem prijateljstvu z Andyjem Dufresnejem, bančnikom, ki je zaradi domnevnega umora žene in njenega ljubimca obsojen na dosmrtni zapor. Red mu na njegovo prošnjo priskrbi geološko kladivce, s katerim se Dufresne posveča svojemu hobiju, klesanju kamnov, hkrati pa si z njim, kot izvemo proti koncu zgodbe, potrpežljivo koplje pot do svobode, in to kar 27 let. Druga novela, Zlorabljeno poletje: Vzoren učenec, se prav tako posveča prijateljstvu, a veliko bolj bizarnemu. Trinajstletnik odkrije, da je njegov sosed nacistični zločinec in ga izsiljuje – v zameno za njegov molk mu mora ta pripovedovati o vojnih grozotah, ki jih je počel in doživel. Njuno razmerje preraste v obojestransko izkoriščanje, drug drugega držita v krempljih, izhoda pa ni videti; skoraj telepatski odnos, ki ga razvijeta, ju vodi do nagnusnih umorov brezdomcev in alkoholikov, ljudi z roba družbe. Tretja pripoved je prav tako stara znanka vseh filmoljubcev, ki se jim je film Stand by me (Ostani z menoj) vtisnil v spomin tudi po vlogi prezgodaj umrlega igralca Riverja Phoenixa. V knjigi nosi naslov Jesen izgubljene nedolžnosti: Truplo in govori o četverici nerazdružljivih prijateljev, dvanajstletnikov, ki se podajo na skupno pustolovščino, da bi našli truplo sovrstnika, ki ga je med nabiranjem borovnic zbil vlak. Na poti v izjemno vročem septembrskem vremenu jih čakajo številne preizkušnje, ki pripovedovalca Gordieja vodijo do spoznanja, da so prijateljstva, ki jih spletete v otroštvu, nepozabna, pa čeprav hitro minljiva. Četrta zgodba, Zimska pravljica: Tehnika pravilnega dihanja, je malce bolj nadnaravna. V ekskluzivnem klubu se ob uživanju izbranih alkoholnih pijač zbirajo priletni možje, ki si pripovedujejo nenavadne zgodbe. Ena od njih govori o prijateljstvu med ginekologom in nosečnico, ki pa ima tragičen konec, saj ta na poti v porodnišnico tik pred porodom doživi usodno prometno nesrečo, v kateri izgubi glavo (dobesedno). Kljub temu pa njeno telo še vedno sodeluje pri rojevanju – in zahvaljujoč hitremu odzivu ginekologa rodi zdravega dečka.

Kingove novele so prava literarna poslastica, ki vas ne bodo pustile iz bralnega primeža, vse dokler se ne boste prebili do prav zadnje strani (bodite pa jim pripravljeni nameniti kar nekaj časa, saj ima knjiga več kot 600 strani). Njegovi pripovedovalci zgodb delujejo pristno, verjamete jim, da se jim je resnično pripetilo vse, o čemer govorijo, pa če deluje še tako neverjetno. Pisateljeva domišljija nima meja in njegov sloves kot mojstra ustvarjanja napetosti je več kot upravičen.

stephen king

Laurence Devillers: O robotih in ljudeh

Mladinska knjiga Založba, 2021

Tehnološki napredek je v ljudeh vedno buril domišljijo. Najboljši dokaz za to so znanstvenofantastični filmi in romani, ki se zdijo v marsičem preroški, saj je do prenekaterega pojava, ki ga obravnavajo, čez nekaj let ali desetletij tudi v resnici prišlo. Roboti, ki pogosto nadkrilijo človeške zmožnosti, so predmet našega občudovanja, še v večji meri pa zaskrbljenosti. Še posebej v zadnjih letih, ko je veliko govora o umetni inteligenci, nas skrbi, da bomo zaradi robotov postali odvečni, saj naj nam bi »odvzeli« delovna mesta. Laurence Devillers (1962), francoska strokovnjakinja za umetno inteligenco, ki o njej poučuje na pariški Sorboni, in ena od najuglednejših evropskih strokovnjakinj za družbena in moralna vprašanja rabe robotov v vsakdanjem življenju v knjigi O robotih in ljudeh ne slika distopične prihodnosti, v kateri bodo roboti obvladovali svet, temveč se posveti vprašanju sobivanja ljudi in naših umetnointeligenčnih pomočnikov. Ker ne nazadnje so roboti natanko to: pomočniki ljudi, ki nam olajšajo prenekatero nalogo. Še posebej so lahko v pomoč pri skrbi za starejše, kjer njihov prispevek že kaže pozitivne rezultate, kot tudi na delovnih mestih. »Veljati bi moralo, da poklice, ki zahtevajo empatijo, prožno prilagajanje spremembam in ustvarjalnost, opravljajo le ljudje; pri mučnih, nevarnih in skrajno ponavljajočih se opravilih pa ljudi lahko nadomestijo stroji,« je prepričana avtorica. Po njenem mnenju bo treba vrednost človekovega dela na novo ovrednotiti, saj bo delo razporejeno med stroje in ljudi. »Ljudje bodo večinoma nadzirali, popravljali, prevzgajali in urili stroje, ti pa bodo opravljali dela, ki so jih nekoč opravljali ljudje. Pojavili se bodo novi poklici: snovalec, urilec, preverjevalec, vzgojitelj, ocenjevalec umetne inteligence in učitelj robotov,« navaja. Mi, ljudje, smo tudi tisti, ki bodo robotom morali postavljati meje, zato bo pri opredeljevanju njihove vloge v družbi ključno sodelovanje različnih strokovnjakov, kot so psihologi, sociologi, antropologi, filozofi, jezikoslovci in pravniki. Prvi bodo morali razrešiti številna etična in moralna vprašanja, povezana s t. i. družabnimi roboti, zadnji pa se posvetiti zakonodaji, ki pogosto zaostaja za tehnološkim napredkom. Avtorica vsako poglavje v knjigi uvede z mislijo Isaaca Asimova, enega od najprodornejših svetovnih mislecev na področju robotike in pisca znanstvenofantastičnih del, ki je bil v svojih razmišljanjih zagotovo pred časom, saj so ta danes še vedno ali pa še bolj relevantna. Če sami do zdaj še niste razmišljali o tem, kako ključen sestavni del naših življenj postajajo roboti, vas bo prebiranje te knjige zagotovo spodbudilo k temu.

Naj ob tem dodamo, da je knjiga O robotih in ljudeh zaokrožila petnajsto leto izhajanja zbirke Esenca, ki je, vsaj po mojem mnenju, ena od najboljših poljudnoznanstvenih serij na slovenskem trgu. Zbirka, ki jo urejata Mitja Pucer in Sanda Šukarov (v prvih letih je bila med uredniki tudi Ana Ugrinović), se je začela leta 2005 z izjemnim delom Billa Brysona Kratka zgodovina časa, poljudnoznanstvenega potopisa, ki je, kot so sporočili iz založbe Mladinska knjiga, še danes najbolje prodajana knjiga iz Esence; prodali so je že več kot 15.000 izvodov. Zelo priljubljene so tudi knjige poljudnega zgodovinarja in sodobnega filozofa Yuvala Noaha Hararija; njegova knjiga Sapiens je z več kot 12.000 prodanimi izvodi druga najbolj prodajana knjiga v zbirki. Sicer pa so v zbirki Esenca v 15-ih letih izdali 35 naslovov v skupni nakladi 85.000 izvodov.

o robotih

Jim Kwik: Brezmejni potencial

Učila International, 2020

Američan Jim Kwik je pri petih letih v vrtcu z glavo treščil v radiator in utrpel hudo poškodbo možganov. Od takrat je imel težave z osredotočenostjo, zbranostjo in učenjem; kot otroku mu je bila največja nočna mora misel na to, da se nikoli ne bo mogel naučiti brati. Ko se je že malo starejši zaradi izčrpanosti znašel v bolnišnici, k čemur ga je vodilo tudi nenehno razmišljanje o lastnih omejitvah, se je zavedel, da mora v življenju nekaj spremeniti. Zveni znano, kajne? Številni (poslovni) guruji, avtorji motivacijsko naravnanih knjižnih uspešnic, so namreč morali doživeti svojo najnižjo točko, s katere so se lahko povzpeli na nove, višje ravni. Kwik, ki je zdaj uspešen podjetnik in poslovni svetovalec, je ob tej izkušnji začel razmišljati, kako se učiti drugače, učinkovitejše in prijetnejše. Začel je preučevati človeški potencial, ki je po njegovih besedah edini brezmejni vir, ki ga imamo na svetu. Prepričan je torej, da vsak človek v sebi skriva brezmejni potencial, svojega genija, ki le čaka, da se z ustrezno spodbudo prebije na dan. Njegov model brezmejnosti temelji na treh osnovnih dejavnikih, in sicer miselnosti, motivaciji in metodi. Miselnost (kaj) opredeljuje globoko ukoreninjena prepričanja, pristope in domneve, ki jih ustvarjamo o tem, kdo smo, kako deluje svet, česa smo zmožni in kaj si zaslužimo, ter o tem, kaj je izvedljivo. V poglavju o brezmejni miselnosti tako pojasni, kaj vse je možno, če se znebimo prepričanj, ki nas omejujejo. Motivacija (zakaj) je namen, ki ga imamo za ukrepanje; energija, ki jo potrebujemo za to, da bi se vedli na določen način, in v poglavju, namenjenem brezmejni motivaciji, nas pouči o tem, zakaj je naš namen tudi naša moč, ki nam povečuje energijo. Potem pa potrebujemo le še metode za doseganje brezmejnosti, torej proces oziroma orodja in tehnike, s katerimi bomo prišli do želenega cilja. Za piko na i avtor knjigo sklene še z 10-dnevnim načrtom, ki bo pospešil naš napredek k življenju brez omejitev. Kot večkrat poudari, je namreč najpomembnejše, kar lahko storimo v svojem življenju, da zavrnemo »netočne in omejujoče predstave o svojem potencialu« in »sprejmemo dejstvo, da s pravo miselnostjo, motivacijo in metodami omejitev ni«.

Ko boste prebirali knjigo, se vam bo večina zapisanega zdela znana, saj se Kwik zateka k ugotovitvam drugih uveljavljenih avtorjev na področju (kreativnega) razmišljanja, spreminjanja miselnosti in nevroplastičnosti možganov ter samooptimizacije (ali »biohekanja«, bolj trendovskega izraza), kot so Edward de Bono, Mihaly Csikszentmihalyi in Charles Duhigg, ki pa jih smiselno poveže v zaključeno celoto. Za vse, ki morate dnevno prebirati obsežne prezentacije, marketinške raziskave in aktualne trende, ne bo odveč niti poglavje o hitrem branju, v katerem boste obnovili svoje znanje, kako doseči, da si boste v čim krajšem času vtisnili v spomin čim več informacij, ki ste jih prebrali. Bralcu bo v uteho tudi poglavje, v katerih Kwik razkrije najpogostejše laži o učenju, med katere sodi tudi trditev, da je inteligenca nespremenljiva. Inteligenčni test namreč ne pokaže, kako se spreminja naša sposobnost pridobivanja in usvajanja znanja in informacij. Poleg tega meri le naše trenutne akademske sposobnosti, ne pa prirojene inteligence ali ustvarjalnosti. Še ena pogosta laž je, da uporabljamo zgolj deset odstotkov naših možganov. Po Kwikovem prepričanju že zdaj namreč razpolagamo z vso močjo možganov in se ne moremo zanašati na to, da bomo »odklenili« spečih 90 odstotkov, saj jih preprosto ni. »Ključno je, da se naučimo uporabljati možgane čim učinkoviteje – in ko boste prebrali to knjigo, boste vedeli, kako to početi,« trdi Kwik.

brezmejni potencial

Jonas Ridderstråle in Mark Wilcox: Nova energija organizacije Kako vodje dosegajo spremembe

Mihalič in partner, 2020

Jonasa Ridderstråleja, švedskega poslovnega govorca in pisca, poslovna javnost najbolj pozna po drznih poslovnih knjižnih uspešnicah Ta nori posel in Karaoke kapitalizem, ki ju je napisal skupaj s Kjellom A. Nordstromom. O ideji »funky businessa« sta pred več kot desetletjem predavala tudi v Sloveniji; z enega od energičnih predavanj »odštekanih« gologlavih mislecev se najbolj spomnim, kako sta udeležence pozvala, naj se takoj zjutraj, ko se zbudimo, eno stvar naredimo drugače – na primer nadenemo nogavico najprej na levo nogo namesto na desno, kot smo vajeni, ali pa si najprej umijemo zobe in se šele nato stuširamo oziroma obratno. Potreba po spremembah je namreč stalnica njunih naukov; je tudi temelj knjige Nova energija organizacije, ki jo je Ridderstråle tokrat napisal v soavtorstvu z Markom Wilcoxom, svetovalcem, specializiranim za razvoj zaposlenih. Knjiga je sicer v izvirniku izšla že davnega leta 2008, torej še pred svetovno gospodarsko recesijo, kaj šele epidemijo covida-19, ki je dodobra predrugačila miselnost podjetij. Čeprav smo jo v slovenskem prevodu dobili šele proti koncu lanskega leta, pa je prav to morda tudi njena prednost, saj bralcu ne odvrača pozornosti z aktualnimi trendi, ki se pogosto izkažejo za muhe enodnevnice. Tako pa je prestala test časa, s tem pa tudi model vodenja, ki sta ga avtorja zasnovala na podlagi večdesetletnega dela z vodji podjetij. »V tej knjigi sva predstavila svoj pogled na to, kaj je potrebno za vodenje, in na način, da boste lahko vi in vaš tim uresničili spremembe. Gre za poseben pristop, zasnovan na podlagi raziskave dejanj in dolgotrajnega poglobljenega razmišljanja o uspehu, ki odraža skupno štirideset let izkušenj na področju razvoja vodij v sodelovanju z nekaterimi najboljšimi podjetji na svetu,« pravita. Gre za tridimenzionalni model vodenja (v angleščini sta mu nadela ime model treh E-jev), ki osmišlja procese vizualiziranja (envisioning), angažiranja (engaging) in izvajanja (executing). »Z razumevanjem in upoštevanjem tega modela boste lahko ustvarjali vabljive slike o prihodnosti vaše organizacije, privabili boste predane posameznike za uresničevanje vizije in povečali učinkovitost timov, ki bodo sledili vašim sanjam,« zapišeta na platnici knjige.

Od dobrih vodij je namreč odvisno prav vse; vodje narekujejo srčni utrip poslovanja podjetja in ustvarjajo spremembe, medtem ko menedžerji zgolj vzdržujejo status quo. Poleg tega organizacije s plosko strukturo ne privabljajo in ne zadržijo talentov, tiste organizacije, ki so polne nove energije, pa jih. »Bistvo vodenja, ki vnaša novo energijo, se nahaja v ustvarjanju pozitivne spremembe v vseh dimenzijah, tako da se nenehno ustvarja nova vrednost za vaše kupce, delničarje, organizacijo, zaposlene in za vas same. Proaktivno vodenje, namesto odzivnega vodenja, je tisto, ki ustvarja pozitivno spremembo,« sta prepričana avtorja. Kot dodajata, se namreč soočamo z izzivom ustvarjanja organizacije z vodji, ki so sposobni vnesti novo energijo prihodnosti, ne pa z menedžerji, ki se oklepajo ponavljanja resnic preteklosti. »Voditi moramo z zamislimi in ideali,« zatrjujeta.

V času poplave informacij vodje, še posebej tisti z velikim egom, ne upajo priznajo, da česa ne vedo, saj se bojijo, da bo to zanje pogubno. Toda prav to je lahko ključ do uspešnega vodenja. »Ne pustite se ujeti v past ravnodušja s prepričanjem v to, da več informacij v rokah drugih ljudi nujno pomeni tudi manj moči za vas. Prav nasprotno, bolj kot se informacije širijo, pomembnejša postajata znanje in modrost. V tem trenutku znotraj in izven vašega podjetja obstaja veliko ljudi, ki potencialno lahko dostopajo do vseh informacij na svetu. Vendar glede na to, da številnim posameznikom manjkata intelektualni zemljevid in kompas, ki bi jim omogočal osmišljanje teh informacij, tudi njihove stvaritve enostavno nimajo smisla. To je odlična priložnost za vodje, da pustijo svoj pečat,« jih spodbujata avtorja. Pozivata tudi, da »pozabite na normalno in razmišljajte nenormalno«. »Ne pozabite, da tržišče razvršča izdelke, ljudi in podjetja zgolj po načelu učinkovitosti ali neučinkovitosti. Splošni učinek privatizacije življenja in poslovanja je ta, da smo trenutno na potovanju, ki nas vodi v svet ekonomskega darvinizma – dvojne ekonomije, v kateri je prepad med najboljšimi in preostalimi vse večji,« zapišeta. Če torej želite v svoje podjetje vnesti novo energijo in spodbuditi zaposlene, da sledijo vaši viziji, vam bo njuna knjiga zagotovo v pomoč.

nova energija

Shane O'Mara: Hvalnica hoji (O znanosti, lepoti in blagodejnosti hoje)

Mladinska knjiga Založba, 2021

»Hoja je zdravilo, ki bi ga zdravniki morali predpisovati na trajni recept,« je prepričan irski nevroznanstvenik dr. Shane O'Mara, ki se v knjigi Hvalnica hoji posveča različnim vidikom hoje in njenim neštetim blagodejnim učinkom ne le na posameznike, temveč tudi na družbo kot celoto. Kako pozitivno hoja vpliva na naše počutje, saj nam med drugim pomaga tudi pri zmanjševanju tesnobe in preusmerjanju depresivnih misli, smo se lahko prepričali vsi, ki v zadnjih mesecih peš odkrivamo meje lastne občine. Nobenega dvoma ni, da hoja izboljšuje našo kondicijo, pripomore k večji mišični masi, ki se s starostjo zmanjšuje, in pospešuje metabolizem. Vse kreativne duše ste verjetno že odkrile, da spodbuja vašo ustvarjalno žilico, saj vam na mirnem sprehodu skozi gozd možgani kar vrvijo od kreativnih zamisli. Toda to so le nekateri zdravstveni vidiki te edinstvene človeške zmožnosti, ki ji dr. O'Mara poje takšen slavospev. V knjigi se poda tudi v daljno zgodovino, ko smo ljudje pešoč odkrivali še nenaseljene pokrajine, in znanstveno preuči razvoj hoje od prvih otroških korakov naprej. Najbolj zanimivo poglavje, vsaj za nas, mestne ljudi, pa so njegova spoznanja o pomenu hoje v mestih oziroma t. i. hodljivosti, primernosti in privlačnosti mest za hojo. Kot navaja, so v eni od raziskav, opravljeni v izbranih mestih, ugotovili, da večja ko je hodljivost mesta, manjša je neenakost aktivnosti, t. j. v kolikšni meri vsaka oseba hodi enako veliko kot drugi ljudje (podobno merilo je dohodkovna neenakost – v kolikšni meri so prihodki v populaciji enaki ali različni), kar pomeni, da je manjša tudi splošna stopnja debelosti. »To potrjuje tudi primerjava mest znotraj ene same ameriške zvezne države. Tri kalifornijska mesta (San Francisco, San Jose in Fremont) imajo podobno podnebje, ne razlikujejo se bistveno po stopnji bogastva in so si tudi demografsko precej podobna. San Francisco se lahko pohvali s precej višjim indeksom hodljivosti kot San Jose in Fremont in neenakost aktivnosti je v San Franciscu najnižja. Ni presenetljivo (če primerjamo celotne ZDA), da spadajo New York, Boston in San Francisco med mesta, ki so najbolj privlačna za hojo in imajo v povprečju najvišje ravni hodljivosti ter najnižje stopnje debelosti,« ugotavlja. Pri tem navaja mnenje priznanega urbanista Jeffa Specka, da je to, kar je v najboljših mestih najboljše, prav hodljivost. Kot pravi Speck, morajo biti najboljši sprehodi v mestu koristni, preprosti, varni, udobni in zanimivi. To O'Mara označuje s kratico EASE (easy, accesible, safe, enjoyable), kar je tudi njegov nasvet urbanistom, kako naj poskrbijo za večjo hodljivost v mestih. Po mnenju Specka bi morali mestni načrtovalci in oblikovalci razmišljati kot o nekakšnih »dnevnih sobah na prostem«. »Mi, uporabniki in sprehajalci v mestih, bi morali občutiti ulično okolje kot domače in privlačno z razvedrilom, klopmi za posedanje, lokali in možnostjo razvajanja. In navsezadnje, hoja naj bi bila – mora biti – tudi zanimiva. Speck predlaga, da bi naše ulice lahko popestrili s tem, da bi imele 'edinstvene zgradbe s prijaznimi obrazi, ki nas na vsakem koraku spominjajo na človeškost',« piše O'Mara. Le kdo si ne bi želel prebivati v tako (pešcem) prijaznem mestu?

Dobra hodljivost pa ima poleg tega tudi gospodarske prednosti. O'Mara je pri tem zelo konkreten: »Trgovine in pisarne v mestnem središču, do katerih gremo lahko peš, imajo precejšnjo dodano vrednost v primerjavi s trgovskimi centri na obrobju mesta. Razlogov za to je veliko, najpreprostejša razlaga pa je, da med hojo lažje opazimo izložbe, se ustavimo, gremo v več trgovin in opravimo osebne nakupe, medtem ko med vožnjo z avtom te izkušnje nimamo. Poleg tega denar, ki ga porabimo, podpira lokalne storitvene dejavnosti in gospodarstvo, v nasprotju z denarjem, ki ga potrošimo za gorivo in avto in ki s tem uhaja iz lokalnega gospodarstva.«

Ko boste prebrali to knjigo, ne boste imeli prav nobenega izgovora več, zakaj se ne podati na tisti vsaj polurni sprehod po soseski. V času covida-19 je to očitno še eden od ne več samoumevnih privilegijev. In kar je redko, je tudi bolj cenjeno, kajne?

hvalnica hoji

Tadej Golob: Virus

Goga, 2020

Tadej Golob je s svojimi kriminalnimi romani, v katerih nastopa inšpektor Taras Birsa, ki si ga po zaslugi televizijske serije Jezero zdaj predstavljamo v podobi igralca Sebastiana Cavazze, dodobra pretresel slovenski knjižni trg, v pozitivnem pomenu seveda. Knjigarne poročajo, da se je na sam vrh knjižnih uspešnic leta 2020 uvrstila tudi Golobova najnovejša, že četrta kriminalka iz serije s Tarasom Birso, Virus, ki je izšla tik pred koncem leta, zaznamovanega z virusom. Seveda njen naslov namiguje na zloglasni covid-19, na katerega niso imuni niti Birsa in njegova ekipa. Birsa, ki se po krajšem preizkusu kot zasebni detektiv ponovno vrne v državno upravo, se virusa naleze od svoje žene Alenke, a ga razen bolečih bezgavk ne prizadene močneje, tako da se že po nekaj dneh ponovno začne podajati na svoje kolesarske ture (kolesarji so še ena vroča tema minulega leta, simbolna na več ravneh, tudi v Virusu), medtem ko je njegov policijski kolega Brajc ne odnese tako zlahka. Nezdrav slog življenja, od uživanja premastne hrane in nagnjenosti k rujni kapljici do pomanjkanja gibanja, terja svoj davek, saj ga virus priklene na posteljo in bralec kar nekaj časa trepeta za njegovo življenje. A virus v dobesednem pomenu besede je le stranski igralec v kriminalki, katere dogajanje se sicer odvija okrog iskanja domnevnega serijskega morilca. Ker v predvidljivem časovnem zaporedju pride do treh umorov, katerih žrtve nimajo (seveda le na prvi pogled) prav ničesar skupnega, od direktorja gradbenega podjetja, ki ga najdejo utopljenega v njegovem doma pridelanem cvičku, do župnika v odročni cerkvi, inšpektorjeva ekipa domneva, da je na delu serijski morilec. Njegovo iskanje ekipo, v katero je Birsa ponovno privabil svojo nekdanjo sodelavko in za kratek čas ljubimko Tino, vodi po zakotnih slovenskih vaseh, za katere je večina od nas verjetno prvič slišala, kar zgodbi doda poseben pečat slovenskosti, skandinavski priokus kriminalke pa se v primerjavi s prejšnjimi, posebej z Jezerom, še malce bolj izgubi. Po Sloveniji torej kroži še virus zla, ki sproži vprašanje, ki ga izpostavlja Birsa: ali ni vsako kriminalno dejanje samo sledenje osnovni, virusni matrici? Vsako zlo posledica nekega prejšnjega zla, okužbe z njim? Vprašaji niti niso potrebni, saj se na koncu izkaže, da je tako, in da se z zlom lahko človek okuži že v zgodnjem otroštvu.

Branje vsake nove Golobove kriminalke je kot druženje s starimi znanci, ki jih že dolgo časa niste videli. Po začetni napetosti vas prežameta udobje in domačnost, spregledate njihove hibe, ki so vas včasih motile, in na njihovo staranje (ki vas sicer mučno opominja tudi na lastno) gledate prizanesljivo. Na srečo nam na ponovno snidenje z njimi ni treba predolgo čakati; kot je Golob povedal v enem od intervjujev, je nov roman v kriminalni seriji priporočljivo izdati na leto ali dve, kar je še ravno dovolj dolgo obdobje, da junakov, ki smo jih posvojili, ne pozabimo. Zato upamo, da nadaljevanje sledi že konec tega leta – ko bo tudi virus že zapustil naše kraje, če si dovolimo malce sanjati.

virus

Paolo Giordano: Raztrgajmo nebo

Mladinska knjiga Založba, 2021

Italijanski pisatelj Paolo Giordano (1982) je slovenske bralce pritegnil že s svojim prvencem Samotnost praštevil, rahločutno zgodbo o dečku in deklici, ki ju boleči izkušnji iz otroštva za vselej zaznamujeta, a tudi zbližata. Le nekaj mesecev po začetku epidemije koronavirusa je v slovenščini izšlo njegovo razmišljanje o zloglasnem virusu, ki je ljudi nasilno osamil. Knjižica z naslovom V času epidemije je zdaj, po že skoraj letu dni, odkar živimo v »novi normalnosti«, morda še celo primernejše čtivo, saj nam z nekoliko časovne distance, predvsem pa z več izkušnjami, ki smo jih pridobili, zdi skorajda preroška. Giordanove besede se namreč potrujejo še v večji meri: »Na lepem je normalnost postala nekaj najsvetejšega. Nikoli prej ji nismo pripisovali tolikšnega pomena, in če dobro pomislimo, niti ne vemo, kaj to sploh je – in vendar je to prav tisto, kar hočemo nazaj.« Res je, v dolgih mesecih negotovosti je vse, kar si želimo, da bi končno spet doživeli vsaj košček tiste udobne normalnosti, ki smo jo očitno imeli za preveč samoumevno. A če ne drugega, nam v uteho ostajajo knjige oziroma celo na novo odkrivamo, kako pusto je življenje brez njih. To se bo bralcem zagotovo pripetilo ob prebiranju Giordanovega romana Raztrgajmo nebo, ki je v italijanščini izšel leta 2018, zdaj pa smo ga v vrhunskem prevodu Anite Jadrič dobili tudi v slovenščini. Kot je Giordano povedal v nagovoru slovenskih bralcev, je roman pisal štiri leta, še prej pa več let ustvarjal like in svet v njem; torej pred pojavom virusa in pandemije. »Toda mislim, da jo lahko danes, ko jo beremo sredi tega dogajanja, lahko celo bolje razumemo. V njenem središču je zapleteni odnos z naravo, iz česar pravzaprav vse izhaja. Preizprašuje, kaj je danes narava, posveča pa se tudi našemu spornemu odnosu do znanosti. Temu, kar nam znanost sporoča in od nas zahteva, in kako občasno nasilno vstopi v naše življenje ter tako pri ljudeh povzroči zelo različne odzive,« je povedal pisatelj. In res, čeprav se na prvi pogled zdi, da je v ospredju romana nikoli dokončno pretrgana ljubezenska zgodba med Tereso in Bernom, ki se začne tkati v njunih zgodnjih najstniških letih, pa je ta neločljivo povezana z naravo; z vsem, kar lahko ponuja človeku, in kako ga po drugi strani kruto iztrga iz objema bližnjih. Skrivnostni in karizmatični Bern ter njegova brata po duši, Tommasio in Nicola, že od otroštva tvorijo skupnost, v kateri kljubujejo ustaljenim družbenim normam; sprva zaradi svojih verskih nazorov, o katerih jih poučuje Nicolov oče in Bernov stric Cesare, nato pa predvsem zaradi svojega odnosa do zemlje, o čemer priča njihovo bivanje na samooskrbni kmetiji, kjer se jim pridružijo tudi drugi člani. Toda njihovo spoštovanje do narave in do vsakega celo najmanjšega bitja ni več le okoljski aktivizem, saj že meji na fanatizem, ki vodi do usodnih posledic za vsakega od junakov. Vsak se zdi kot ujet v svoji lastni zanki, iz katere ne vidi izhoda, oziroma se na svoj način izmotava iz nje; in če je narava tista, ki človeku zada še zadnji udarec, saj se ne more rešiti iz njenih smrtonosnih krempljev, pa je po drugi strani prav človek tisti, ki jo nadvlada – in (umetno) ustvari novo človeško življenje. Giordano, po izobrazbi sicer doktor fizike, je mojster v slikanju človeških globin; z njegovimi pretanjeno izrisanimi liki se lahko poistovetimo, razumemo njihove stiske in sočustvujemo z njimi, pa čeprav včasih njihove moralne vrednote zatajijo. Narava je pač močnejša od njih. Roman, ki bo še dolgo odmeval v vas.

raztrgajmo nebo

Benjamin Okorn: Ona je Ana

Litera, 2020

Če še niste slišali za slovenskega pisatelja Benjamina Okorna, to ni naključje. Gre namreč za psevdonim, pod katerim je napisal roman Ona je Ana. V njem obravnava tematiko, ki je v naši družbi še vedno tabu, zato je odločitev za uporabo psevdonima morda tudi upravičena. Duševne bolezni namreč še vedno potiskamo na obrobje, čeprav se o njih predvsem v povezavi z izgorelostjo vse več govori. O shizofreniji, s katero se spopada protagonistka tega pretresljivega romana, imamo še posebej pomanjkljive informacije, saj so bolniki pogosto dolga leta »varno« zaprti v pristojnih institucijah, stran od oči »običajnih ljudi«. Avtor romana odpravlja ta manjko, saj zelo očitno iz prve roke ponudi uvid v doživljanje shizofrenikov. Ana je pred boleznijo uspešna študentka angleščine, priljubljena med prijatelji, izhaja iz dokaj zgledne družine in se s staršema dobro razume. Toda nekega dne začne dobivati prisluhe; sliši glasove, ki jo nagovarjajo k nerazumnim dejanjem. Čeprav jih sprva potiska vstran, jih zgolj z močjo svoje volje ne more pregnati, zato sledijo pregledi pri psihiatru in posledično napotitev v psihiatrično ustanovo. Tam se njeno stanje sprva še slabša, saj med drugim dobiva nove domišljijske prijatelje, a ko zdravila vendarle začnejo prijemati, se zdi, da bo z njo še vse v redu. Ko pride domov, začne hoditi ven in spozna fanta, ki pa ji prinese več slabega kot dobrega. Začne uživati alkohol, ki ga zaradi zdravil ne bi smela, kmalu pa sledijo še mehke in nato tudi trše droge. Ani se zdi, da svoje stanje dobro obvladuje, zato preneha jemati zdravila. Tu pa se začenja njena pot navzdol, saj bolezen prevzame popoln nadzor nad njenim življenjem. In čeprav bralec vse do konca zgodbe upa, da se bo vendarle izkopala iz brezna, tone le še globlje ...

Ona je Ana ni težko branje, pa tudi prelahkotno ne. Urednik Žiga Valetič v spremnem besedilu pravi, da je bil takšen tudi avtorjev osnovni namen. »V prvi vrsti pripoved sledi psihologiji majhnih korakov, in čeprav izpostavlja pojave in dogodke, s katerimi se večina od nas ne sooča vsak dan, je roman Ona je Ana eden najbolj dostopnih tekstov, ki nam bodo kadar koli predstavili faze shizofrenije in njenega sprejemanja. To lahko naredi tudi zato, ker vsebuje tako redko literarno filmičnost,« zapiše Valetič. Z njim se lahko le strinjamo, saj smo s tem romanom v slovenski prostor dobili dragoceno pričevanje o tej skrivnostni bolezni, zaradi katerega bomo morda malce bolje razumeli duševne bolnike in do njih razvili ustrezno mero empatije, ki nam je v tem odtujenem svetu prepogosto umanjka.

ona je ana

 

 

 

 

 

Naslovnica 478

Naroči se na MM in prihrani do 30%!

Intervju

nika
08. 04. 2021

Slovenski startup Epidemic ima ambicije zgraditi najmočnejšo skupnost nano- in…

Postati želimo simbol avtentičnosti v vplivnostnem marketingu. Zgraditi želimo najmočnejšo skupnost nano- in mikrovplivnežev na svetu, ki temelji na…

franja1
03. 04. 2021

To so besede Maje Oven, ki je s svojim prispevkom pri organizaciji Maratona Franja in…

amy rodgers
01. 04. 2021

Leto 2020 je svet postavilo pred neslutene izzive. Prihodnost je sicer nehvaležno…

»Leto 2020 je direktorjem marketinga ponudilo priložnost, da se 'resetirajo', inovirajo in razmišljajo zunaj ustaljenih okvirov,« pravi Amy…

Naši avtorji