• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Hudičevi piarovci

Že več mesecev spremljamo več kot zanimivo informacijsko ofenzivo podjetja Magna Steyr (podoben je tudi primer Kemis). Zgodba o lakirnici je v ospredju osrednjih medijev, odvija se z intenzivnostjo, kakršne že dolgo ne pomnimo. Vse skupaj je podkrepljeno z odločno podporo slovenske vlade.

Foto: Pixabay

David in Goljat. Klasična drama. Na eni strani bogata korporacija in vlada, ki skrbi, da se projekt (ki je namenjen zbiranju točk na Štajerskem) razvija s – za tukajšnje razmere – svetlobno hitrostjo. Na drugi publicist in domačin Bojan Požar ter peščica hoških kmetov, domačinov. Številni uspešni podjetniki in podjetja, ki jih je birokratsko kolesje leta in leta oviralo pri razvoju, so šokirani. Zeleni so začudeni. Javnost lahko dogajanje le nemo opazuje. Kaj je prav in kaj ni? Kdo bi vedel. Vsekakor pa ihta oblastnikov, ki so naleteli pri udejanjanju projekta na nepričakovano oviro, kaže, da pri vsej stvari nekaj zelo smrdi. Če odmislimo okoljske, pravne, politične in druge vidike, pri MM-u ne moremo mimo vprašanja dela piarovcev. Če za odvetnike velja, da lahko oziroma morajo zastopati tudi najbolj zavržena dejanja zločincev, sporne interese podjetij in tako naprej, kako je s tem na področju odnosov z javnostmi? Morajo oziroma so piarovci pri svojem delu prisiljeni zavajati, dopuščati nepravilnosti in lagati? Ko pomislite na številne filme (številni so narejeni po resničnih zgodbah) o laganju korporacij v zvezi z onesnaževanjem okolja, kajenju, zdravilih ali političnem laganju, se spomnite, da ste bili kot gledalec vedno na »pravi strani«. Na strani pravice, okolja, ljudi … Kako pa je s tem v praksi? Kot piarovci mirno spite ob čudnih navodilih in pričakovanjih šefov? 

PR za Magno Steyr vodi propadla političarka, danes piarovka, Melita Župevc. Komuniciranje Magne Steyr se nam zdi pogosto zavajajoče, zelo agresivno, in obilno, zato smo preverili, ali imajo piarovci kodeks, po katerem bi se morali ravnati. In ga seveda našli. Velja že od aprila 1994.

»Ugovor vesti«

Če med srečanjem piarovcev na SKOJ-u ali katerem drugem dogodku opazujete neformalne pogovore kolegov pri kavi, boste opazili veliko zmigovanja z glavo, obračanja oči in tihega pomenkovanja. Če piarovce vprašate, ali je njihovo delo stresno, vam bodo povedali, da je in da je glavni razlog povezan s pritiski nadrejenih glede »urejanja kočljivih tem v javnosti«. Šefi v imenu organizacije in lastnih interesov od piarovcev pogosto zahtevajo nemogoče, pometanje stvari pod preprogo in podobno. Kako naj odgovorni piarovec deluje, če oceni, da je delovanje organizacije škodljivo ali potencialno za javno dobro? Se piarovci takšnim zahtevam lahko uprejo? Seveda, tako, da dajo odpoved (šala).

Dr. Dejan Verčič, profesor in vodja Centra za marketing in odnose z javnostmi na FDV, nam je predstavil svoj pogled na »servisiranje« mejnih industrij, podjetij ali organizacij: »Dobri odnosi z javnostmi gradijo dolgoročne in vzajemno koristne odnose med naročniki/organizacijami in njihovimi deležniki. Pri tem si prizadevajo za ohranjanje 'delovnega dovoljenja', ki ga vsaki organizaciji ne podeljujejo le državni organi, temveč predvsem lokalne skupnosti in širša javnost. Zato je javno laganje in zavajanje ne le neetično, temveč tudi neumno. Delo se mora začeti s poslušanjem in razumevanjem, prizadeva si za obojestransko spoštovanje in upoštevanje legitimnih interesov vpletenih. Poslovanje vsakega podjetja prinaša pozitivne in negativne stranske učinke, vsota enih in drugih pa mora biti po mnenju ključnih deležnikov pozitivna, sicer obstoj takšne organizacije v danem okolju ni smiseln.«

Podobno razmišlja tudi Alenka Vidic, izvršna direktorica in partnerka v agenciji Propiar in podpredsednica Slovenskega društva za odnose z javnostmi (PRSS): »Za razliko od odvetnika, ki je dolžan zagovarjati svojo stranko, mora svetovalec za odnose z javnostmi pri svojem delovanju – predstavljanju in zagovarjanju konkretne organizacije – vselej upoštevati tudi javni interes, ne le interes organizacije. Samo na takšen način se lahko vzpostavijo vzajemno koristni odnosi med organizacijo in njenimi okolji, deležniki in javnostmi. Komuniciranje, ki je v osrčju vzpostavljanja in grajenja teh vzajemno koristnih odnosov, pa mora temeljiti na resnicoljubnosti, transparentnosti in pravočasnosti, na spodbujanju povratnih informacij, njihovem poslušanju in iskanju stičnih točk. Ni je organizacije, ki ne bi bila odvisna od okolja, v katerem deluje (ali želi delovati), zato so napori odnosov z javnostmi usmerjeni ne le na kratkoročne, temveč predvsem dolgoročne aktivnosti vzpostavljanja ravnovesja med organizacijami in njihovimi javnostmi.«

Teorija odnosov z javnostmi, tudi kodeks, je torej jasna, treba je upoštevati tudi javni interes, ne le interes organizacije. Pri tem pa seveda ne smemo pozabiti, da se ob tej definiciji znajdemo v mali zagati, kavlju 22. Javni interes namreč sledi javnemu mnenju, javno mnenje pa močno sooblikujejo prav piarovci v imenu svojih organizacij.

Članek je bil prvotno objavljen v julijski (dvojni) številki MM-a. Na spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na [email protected].