• Facebook
  • Twitter
  • RSS

INTERVJU: Piarovska katastrofa globalnega segrevanja

Bob Pickard, predsednik azijsko-pacifiške skupine Huntsworth in eden izmed najbolj znanih obrazov v svetovni industriji odnosov z javnostmi, je prav tako ustanovitelj priznanega podjetja z izpostavami v Združenih državah Amerike, Kanadi, Singapurju, Koreji in na Japonskem. Na svetovnem komunikacijskem forumu v Davosu, ki bo potekal med 9. in 11. marcem 2015, bo predaval o komuniciranju podnebnih sprememb in PR-katastrofi globalnega segrevanja.

Bob Pickard. (Foto: osebni arhiv)

Preteklo je že dobro leto, odkar ste objavili prvotni zapis o komuniciranju podnebnih sprememb, ki je bil deležen številnih odzivov, in nekaj mesecev od njegovega nadaljevanja. Ali opažate kakšne spremembe v komunikaciji globalnega segrevanja?

Opažam, da vse več ljudi odprto govori o podnebnih spremembah in izzivih, s katerimi se sooča stroka odnosov z javnostmi. Iskanje rešitve globalnega segrevanja bo zahtevalo boljšo komunikacijo, ki bo podprla pogumne mnenjske voditelje, ki bodo pripravljeni spregovoriti, in dovolj denarja. V odnosih z javnostmi trgovinske skupnosti je grozljivo pomanjkanje zavzemanja odločnih stališč s strani vodilnih in naša industrija bi lahko tu prav tako storila več.

V nadaljevanju prvega zapisa pišete o pomembnosti pogostega ponavljanja sporočil. Vendar obstaja težava, ki jo tudi vi omenjate, da je segment globalnega segrevanja postal del rutine in ni več razburljiv. Kako bi moral biti predstavljen, da se to spremeni?

Vse več ljudi si lahko z doživljanjem podnebnih sprememb predstavlja hude posledice, ki se lahko zgodijo v svetu podivjanega podnebnega segrevanja. Na spletu so na voljo nova vizualizacijska orodja, ki pomagajo ljudem razumeti, kaj se dogaja. Morda so najučinkovitejša orodja fotografije suše, poplav in ekstremnih vremenskih pojavov, ki puščajo posledice pri ljudeh. Ugotavljam tudi, da veliko več vodilnih podjetnikov, ki uživajo višjo kredibilnost kot politiki, začenjajo govoriti o posledicah globalnega segrevanja. To pomeni, da so podnebne spremembe pobegnile iz »percepcijskega geta«, kjer so veljale za vladno težavo oziroma težavo nevladnih organizacij.

Delovali ste na komunikacijskih trgih Azije in Severne Amerike, kako se ti trgi razlikujejo?

Dvanajst let sem preživel v azijsko-pacifiški regiji in dvanajst let v Severni Ameriki. Razlik med tema trgoma je veliko, vendar menim, da v osnovi komunikacija deluje povsod podobno. Najbolj univerzalen element pri tem je poslušanje ljudi, s čimer jim poveste, da so za vas pomembni. Tako vas imajo raje in posledično počnejo in mislijo tako, kot ste upali, da bodo. Dokler je ta proces transparenten in temelji na dovoljenju, govorimo o etičnem prepričevanju preko geografskih meja.

V objavah govorite tudi o interesu za globalno komunikacijsko kampanjo na področju globalnega segrevanja. Kateri so največji izzivi kampanje, ki bi zajemala različne komunikacijske trge?

Globalno segrevanje je že znano dejstvo, zato mora komunikacija ustvariti »zbirališče« inspiracije, kjer lahko ljudje najdejo informacije, ki jih lahko uporabijo.

Že sam preboj skozi kognitivne prepreke, ki jih imajo ljudje pri razumevanju klimatskih sprememb, je težak. Ko pa v to vmešaš še kulturne razlike, nastane nova plast potencialnega odpora, ki ga je treba upoštevati. To ni majhen problem. Nazadnje, ko sem preverjal, je bilo v Združenih narodih 193 držav in znotraj njih obstaja neverjetna raznolikost. Kljub vsej globalizaciji, ki smo ji bili priča, je človeštvo še vedno pestra vrsta, kjer nismo toliko člani globalne skupnosti, temveč smo bolj podaljšana skupnost lokalnih skupnosti. Kampanja v slogu »ena velikost za vse« tako ne bi bila najboljša izbira za globalno podnebno komunikacijo, še posebej, če želimo slišati glas vsakega posameznika.