• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Milton Glaser: »Plakat je zame zanimiv predvsem zaradi svoje velikosti«

V Mednarodnem grafičnem likovnem centru (MGLC) v ljubljanskem parku Tivoli je še do 3. marca 2019 na ogled razstava z naslovom Plakati. Na njej je predstavljenih 35 plakatov, ki jih je ameriški oblikovalec Milton Glaser podaril mestu Ljubljana in bodo tudi ostali v stalni zbirki MGLC.

Plakat Ljubim New York bolj kot kadar koli (I Love NY More Than Ever) iz leta 2001 je Glaserjev odziv na tragične dogodke v ZDA 11. septembra 2001.

Plakati, ki so tokrat na ogled v Ljubljani, predstavljajo približno 10 odstotkov plakatne produkcije Miltona Glaserja, ki sicer obsega več kot 300 raznolikih plakatov. Petnajst plakatov je vezanih na glasbo, koncerte in glasbene izdelke, enajst na likovno umetnost in oblikovalske razstave, osem pa jih je z drugih področij.

Oblikovalec, ki riše in ne uporablja računalnika

Vsi plakati so risani. Milton Glaser ne uporablja računalnika. Risanje je zanj temeljni instrument, s katerim oblikovalec razmišlja in razume to, kar počne. Njegovi plakati zato nikoli niso generični in nedomišljeni, temveč unikati; mnogi med njimi so prava umetniška dela. A kljub temu Glaser ne pozablja, da je oblikovalec in ne umetnik. Da so njegova dela komunikacijsko orodje in ne umetniško delo.

Kot pravi sam, je ena od najpomembnejših sprememb, do katere je prišlo v času njegovega ustvarjanja, »sprejetje dejstva, da je oblikovanje bistven del procesa poslovanja in da je zato preveč pomembno, da bi ga pustili zgolj v rokah oblikovalcev«. Pri tem ima v mislih spremembo na področju opredelitve komunikacijskih potreb, ko se je od osemdesetih let 20. stoletja razvijal širok spekter poklicev, ki v marketingu sodelujejo pri oblikovanju komunikacijskih strategij. V nasprotju z osamljenim oblikovalcem, ki je z oblikovalsko analizo prišel do končne rešitve, se zdaj naročniki veliko bolj zavedajo pomembnosti in kompleksnosti komuniciranja, vizualna podoba pa je le del projekta.

Čeprav je običajno najbolj izpostavljena prav njegova plakatna produkcija, pa je njegov najbolj znani projekt zagotovo znak I ❤ NY. Tega mu je leta 1977 naročila državna agencija (NY Department of Economic Development) za turistično promocijo mesta, ki se je takrat utapljalo v težavah. Največkrat posnemovani znak na svetu, ki letno ustvari več kot 30 milijonov dolarjev dobička, je Glaser naredil zastonj: »Strinjal sem se, da to sprejmem kotpro bono projekt, ker je koristilo državi.«

Humor in iskrivost ter občasni cinizem

Dr. Petra Černe Oven, oblikovalka in izredna profesorica na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, je ob razstavi Miltona Glaserja zapisala: »V mnogih plakatih lahko opazimo odličnost njegovega risanja in slikanja, kot na primer v plakatu »Radost branja« (»The Joy of Reading«), za katerega je za model uporabil svojo ženo in si v ta namen naredil studio na vrtu; v plakatu za olimpijske igre »Olimpijske igre v Sarajevu 1984« (»1984 XIV Olympic Winter Games Sarajevo«) ilustrira značilni klasični korintski steber; drugje aludira na renesančne slike, kot na primer v plakatu za umetniško šolo SVA NY »Imeti talent« (»Having a talent«). Večkrat prilagaja tehnike in vizualni jezik vsebini plakata, kot na primer ko monetovsko ilustrira plakat »Monet v Givernyju« (»Monet at Giverny«) za njegovo razstavo. Veščina in tehnika pa seveda nista vse – pri Monetu nam v zraku obvisi vprašanje, ali vidimo vodne lilije ali slikarjevo paleto.

Barva je naslednji likovni element, ki ga Glaser mojstrsko uporablja. Med najbolj znanimi in opevanimi kosi v zbirki njegovih del je zagotovo vložni plakat za album Greatest Hits, album Boba Dylana (Dylan), ki je odličen primer, kako glasbo ilustrirati brez enega samega glasbenega simbola. Prisotna je z eklektičnim barvnim naborom, ki odmika njegovo glavo od črne silhuete ter poudari genij glasbenega avtorja. To je značilni flower-power ali psihedelični plakat. Tak kultni status je nedvomno dosegel tudi zaradi vizualnega jezika, ki ga uporablja.

Tudi oblika črk je za Glaserja pomembna. Ženska figura na plakatu za ameriško zvezo odvetnikov Pravo – Enakost, svoboda, pravica (Law Equality Liberty Justice) je vizualizirana kot katera koli moderna odvetnica in spominja na modno ilustracijo. Ker ima zavezane oči (objektivnost), jo lahko prepoznamo kot boginjo zakona. Risba torej ne nosi ničesar pravniškega per se. A tu Glaser uporabi tipografijo – serifno majuskulo, ki daje občutek uradnega, verodostojnega, trdnega, klasičnega, saj kapitelke izvirajo iz klesanih napisov Trajanovega stebra v Rimu.

Glaserjevi pogosti orodji sta tudi humor in iskrivost ter občasno cinizem. Plakat »Ljubeča žličica« za skupino The lovin' spoonful je humorno mešanje in podtikanje simbolov, saj glasbenike odene v oblačilno kulturo konca 17. stoletja, namesto da bi jih pokazal, pa glave zamenja z žlicami. Pri plakatu »Testeninsko pohištvo Alana Hellerja« (»Alan Heller Pasta Furniture«) je edini namig, da v resnici ne gre za reklamiranje testenin, temveč za produkcijo plastičnih blazin v obliki testenin; kotirana dolžina raviola. Presenečenje ob prisotnosti podatka, ki ga pri kuhanju navadno ne potrebujemo, je kot zaseda, ki v gledalcu vzbudi pozornost.

Mnoga njegova dela tudi preizprašujejo teorijo komunikacije in percepcije. Plakat »Gledati ne pomeni videti« (»Looking is not seeing«) celo namenoma krši pravila oblikovanja plakata. Plakat naj bi bil viden, ta pa na prvi pogled ponudi samo črno ploskev in šele po daljšem in natančnejšem gledanju lahko razločimo nianse v barvah in sublimno sporočilo.

Po Glaserjevem mnenju naj bo oblikovalec pogumen v vseh stvareh, o katerih je prepričan, in naj ga bo strah nevarnih stvari. Naj se izogne nepravilnemu obravnavanju in vsem nepravilnim praksam. Moral bi biti prijazen do stranke, pozoren do sodelavcev, previden pri napovedih. Naj bo skromen, dostojanstven, nežen, sočuten in empatičen. Naj ne bo pohlepen niti izsiljevalec za denar, ampak naj bo njegova nagrada v skladu z njegovim delom, sredstvi stranke, kakovostjo projekta in dostojanstvom oblikovalca.«

Vesel, da plakati ostajajo v Ljubljani

Za nekaj komentarjev ob razstavi pa smo prosili tudi Miltona Glaserja, ki je o izboru del za razstavo in zakaj se je odločil plakate podariti mestu Ljubljana za MM povedal: »Za manjši nabor plakatov smo se odločili zato, da se jim obiskovalec razstave lahko resnično posveti. Gledati veliko število plakatov naenkrat je utrujajoče. Razstava je rezultat mojega dolgoletnega prijateljstva z oblikovalcem Mirkom Ilićem, ki jo je leta 2017 tudi predlagal. Vesel sem, da plakati ostajajo v Ljubljani za vedno in bodo del stalne zbirke MGLC. Sam jih imam na pretek in se na njih nabira prah,« se je pošalil. Kot je dodal, je za razstavo oblikoval tudi plakat, na katerem se prekrivata slovenska in angleška beseda za plakat, izstopajo pa močne barve, ki pritegnejo. Glaserja smo povprašali še, ali so plakati še danes ena od njegovih velikih ljubezni v oblikovanju. Odgovoril nam je, da predvsem najraje rešuje vizualne probleme ne glede na medij. »Seveda pa plakat zame ostaja zelo zanimiv predvsem zaradi svoje velikosti,« je še dodal.

Članek je bil prvotno objavljen v januarski, 451./452. številki Marketing magazinaNa spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na i[email protected]