• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Philippe Starck: »V mojem življenju ni prostora za delo«

»Kako pristopam k svojemu poslanstvu oblikovalca? Uporniško, etično, ekološko, politično in s humorjem,« pravi Francoz Philippe Starck, ki je z več kot 10 tisočimi kreacijami pustil velik vpliv v svetu oblikovanja in arhitekture. A na svoje delo še danes gleda kot na ustvarjalno igro in ne kot na službo.

 Philippu Starcku je bilo ustvarjanje vseh oblik blizu že od ranega otroštva. To pripisuje dejstvu, da je pri delu ves čas zvedavo opazoval svojega očeta. »Moj oče je bil inženir aeronavtike, zato sem izumljanje že od začetka imel za nekakšno dolžnost,« pravi Starck. Kot meni, ni nujno, da je vsakdo genij, pomembno pa je, da v svoje okolje prispeva po svojih zmožnostih. Čeprav sodi med največje oblikovalce tega časa, sam sebe uvršča med tiste, ki se ves čas trudijo, da bi ustvarili nekaj preprostega in dobrega, nekaj, kar bo ljudem olajšalo življenje. »To je bistvo mojega dela. V resnici nisem umetnik, sem ustvarjalec, ki se izraža s šibkim orodjem, ki se mu reče dizajn,« priznava oblikovalec, ki je leta 1969 zaključil šolanje na pariški šoli za dizajn École Camondo, še istega leta pa dobil službo umetniškega direktorja pri znamki Pierre Cardin.

Materializem je vulgaren

Njegova kreativnost je pečat pustila v industrijskem oblikovanju, arhitekturi in umetnosti, skrivnost njegovega uspeha pa bi se morda lahko skrivala v tem, da na svet še vedno gleda skozi oči otroka. »Še vedno sem otrok, ki sanja. V sebi nosim lahkotnost in igrivost otrok. V mojem življenju ni prostora za delo, le za radovednost, radodarnost in jasno vizijo,« pravi Starck. V skoraj 50-letni karieri je nanizal nešteto projektov, na katere je lahko upravičeno ponosen, a obstaja eden, ki mu je še posebej pri srcu. »Vedno sem sovražil materializem in čutil, da bom postal čisti duh, pure spirit. Materializem je zame vulgaren, čeprav ustvarjam v njem in se zavedam, da gre za paradoks. A vztrajno se borim proti njemu. Kar me v resnici zanima, je dematerializacija. Mislim, da sem se ji najbolj približal z dišavami Starck Paris. Neverjetno se mi zdi, kako lahko samo z nekaj kapljicami posebne dišave na koži dosežemo, da se zaljubimo v vonj sočloveka, počutimo se lepše in bolj samozavestne. To je čarovnija,« nam z zanosom razkrije.

Ustvarjalnost je trdo delo

Čeprav je v svojem ustvarjanju igriv, delo oblikovalca oziroma ustvarjalca jemlje zelo resno. »Ustvarjalnost ni le v navdihu. Gre za trdo delo. Vsak dan sem tam jaz, s svinčnikom v roki in praznim papirjem pred seboj. Ko delam, z nikomer ne govorim, nikogar ne vidim, ne gledam televizije. Sem sam s seboj, v svoji glavi v svojih projektih. Na ta način se umaknem pred zunanjim svetom, pred morebitnimi zunanjimi navdihi in resnično lahko pridem do povsem novih, svežih idej,« je za MM razložil svoj ustvarjalni proces. Pri tem nikoli ne uporablja računalnika, saj prisega na surovo ustvarjanje brez digitalnih pripomočkov. »Moja žena Jasmine je moj edini stik z realnostjo. Brez nje bi bil povsem neprizemljen. Nimam telefona, nimam računalnika. Še vedno uporabljam isto japonsko pero, ki ga je izdelal Pentel in se ga je dalo dobiti le v Tokiu. Pred dvajsetimi leti so jih nehali proizvajati in takrat sem pokupil vse primerke, ki so bili na voljo. Še vedno imam na tisoče peres, moja ploščica za risanje pa je iz plastike, ne iz usnja, tako da je skoraj neuničljiva,« nam je zaupal Starck, ki pravi, da nikoli ni sanjal o tem, da bo oblikovalec.

Oblikovanje izbralo njega – in ne nasprotno

»Oblikovanje me nikoli ni zanimalo. Izbralo me je – in ne nasprotno. Nimam se za oblikovalca, temveč za raziskovalca, ustvarjalnega raziskovalca. Kar me zanima in kar znam početi, je vsestranska kreativnost. Oblikovanje uporabljam kot večdimenzionalno orodje ustvarjalnosti, kot sredstvo komuniciranja, ki oblikuje predloge, ki ne temeljijo na kulturnih ali estetskih parametrih, temveč slonijo predvsem na filozofskih, političnih, sentimentalnih in predvsem vizionarskih temeljih,« razloži.

Ima dva vzornika. Prvi je Leonardo da Vinci, ki ga opisuje kot največjega oblikovalca, kar jih je svet videl. Naklonjen je tudi Ptolemaju, ki je dvesto let pred našim štetjem izmeril obseg Zemlje in zgrešil le za dva odstotka. »Pri tem je uporabil kamelo, vodnjak in 30 centimetrov dolgo leseno palico. Temu jaz rečem dizajn. Bil je genij,« pravi Starck.

V izbrani družbi ustvarjalcev, ki jih občuduje, omeni še Platona. »V času, ko so vsi verjeli, da je Zemlja ravna, je Platon naznanil, da je videl senco našega planeta, ko je prečkal Luno in zato sklepal, da je Zemlja okrogla. Seveda je imel prav, a takrat ga nihče ni jemal resno. Ti ljudje so nam lahko odlični vzorniki,« nam zaupa ustvarjalec, od katerega se učijo mlade generacije in občudujejo njegove dosežke, nagrade in umetnine, ki jih danes lahko najdemo po vsem svetu. Nima se za vzornika, ampak upornika, ki dizajn uporablja zato, da bi ljudem spremenil življenje na boljše. »Namen vsake službe je treba postaviti pod vprašaj. Oblikovanje lahko izboljša način življenja, a nikakor ne rešuje življenj. Zato se je, da preživi, dolžno vsaj premakniti v bolj humanistično smer, da upraviči svoj obstoj,« zaključi Philippe Starck, ki namerava v svojem oblikovanju tudi v prihodnje uporabnosti in praktičnosti dajati prednost pred lepoto. In prav s tem dosega estetiko, ki preživi spreminjajoče se trende in v svoji namembnosti postane večna. 

Članek je bil prvotno objavljen v decembrski, 438. številki MM-a. Na spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na i[email protected]