• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Od informatika do ilustratorja, ki navdušuje modni svet

Mitja Bokun se je pred petimi leti odločil, da se povsem posveti svojemu do tedaj le hobiju – modni ilustraciji. V tem času je sodeloval s številnimi svetovnimi zvezdniki, a, kot pravi, bo ostal zvest Sloveniji, ki mu trenutno nudi veliko priložnosti.

Mitja Bokun je kreativni in art direktor, ki se je specializiral za modno ilustracijo. (Foto: Bojan Šverko)

Zgodba Mitje Bokuna (1977) je polna (srečnih) naključij, ki se v zadnjih petih letih, odkar je na samostojni poti, zdijo prav neverjetna, a so hkrati dokaz, da s trdim delom, vztrajnostjo, pogumom in preseganjem lastnih omejitev uspeh ne izostane. Odraščal je v Gorjah pri Bledu, v družini, nadarjeni za risanje, čeprav se ne starša ne starejši brat niso s tem ukvarjali profesionalno. »Oče je bil mesar, mama pa je delala v tovarni Vezenine Bled. Pri risanju sem vedno tekmoval z bratom, ki je bil resnično dober, ampak svoje kariere pozneje ni nadaljeval v tej smeri. Sam sem si želel risati, toda kreativnost doma ni bila prav dobro sprejeta. Mama je menila, da je umetnik lahko le reven in zapit slikar, zato pri njej nisem imel podpore,« pripoveduje.

Ko je bil star štirinajst let, mu je umrl oče, kar je poslabšalo finančno stanje družine, zato se ni mogel vpisati na srednjo šolo v Ljubljani, kot si je želel, in je na Jesenicah končal triletno in nato še štiriletno šolo za strojnega tehnika. Po opravljenem služenju vojaškega roka je postal tiskar v Radovljici. Čeprav je v tiskarni dobil znanja, ki mu danes pridejo še kako prav, na primer o celotnem procesu nastanka revij in drugih publikacij, se je zaradi preobilice dela za premalo denarja odločil za študij menedžmenta in informatike na Fakulteti za organizacijske vede v Kranju. Po koncu študija se je zaposlil v podjetju Iskra Mehanizmi, kjer je hitro napredoval do direktorja logistike in opravil tudi specializacijo s področja logistike. Nato se je zaposlil v tedanjem podjetju Oria Computers, kjer so vzpostavljali informacijske sisteme za skladišče, zatem pa še v enem IT-podjetju, S&T. »Ves čas sem bil nezadovoljen in sem si želel delati nekaj drugega, saj sem se zavedal, da sem se rodil s talentom, ki ga moram izkoristiti,« priznava.

Preboj na tednu mode

Sprva je še ob službi sodeloval z revijo Reader's Digest Slovenija, za katero je mesečno prispeval ilustrirane portrete intervjuvancev. Ko je bil v Ljubljani teden mode, se je domislil, da bi dogajanje ilustriral iz zakulisja in ilustracije objavljal na Facebooku. Z njimi je navdušil organizatorje in dogovorili so se, da bo sodeloval tudi pri naslednjem tednu mode. Zanj je izdelal plakat, posneli so video, risal pa je tudi na modni reviji. Njegove ilustracije so bile objavljene v reviji Elle, s katero je tudi začel sodelovati. Ker pa je bil še redno zaposlen, se ni mogel 100-odstotno osredotočiti na ilustracijo. Projekti pa so kar prihajali – na pobudo fotografa Matjaža Tančiča je za računalniško znamko Lenovo pripravil ilustracije na 3D-fotografije, ki so bile razstavljene v Pekingu, za modno oblikovalko Sanjo Grcić je soustvaril katalog, oblikovalka Jelena Proković pa je zasnovala oblačila, ki so se ponašala z njegovimi risbami. Toda po njegovih besedah se je začetno navdušenje nato umirilo in zavedal se je, da od ilustriranja še ne bi mogel živeti. Medtem je zamenjal službo in se zaposlil v podjetju ADD, kjer je skrbel za uvedbo poslovne inteligence in upravljanje učinkovitosti. Potem pa se je spet »začelo dogajati«. »Preko Facebooka je z mano navezal stik gospod iz Ukrajine, ki je želel razstaviti moje ilustracije. Bil je lastnik galerije – kavarne v mestu Rivne, v kateri je prirejal fotografske razstave. Tako so v celoti organizirali tudi mojo razstavo, priredili modno revijo in me nekaj dni vozili po intervjujih na lokalni televiziji in radiu,« se z navdušenjem spominja ilustrator.

Vrata na mednarodni trg so se mu s tem začela odpirati. Prva postaja je bil New York, kjer je dobil prvo agentko, a žal ni izpolnila njegovih pričakovanj. Nova poznanstva pa so mu vendarle koristila, saj je dobil priložnost, da bi risal v zaodrju londonskega modnega tedna, in sicer za modno revijo slovite oblikovalke Vivienne Westwood. »Ko sem prišel iz Londona, sem dobil odpoved, o čemer sem sam sicer razmišljal že dolgo časa. Tako sem dobil priložnost, da začnem znova,« pravi.

Ko samouk predava na prestižni oblikovalski šoli

Eden izmed projektov, ki se jim je takrat posvetil, je bila modno-oblikovalska revija Reserved, ki jo je urejal skupaj z ameriško kreativno direktorico Whitney Mercurio. »Za prvo številko smo potrebovali osrednjo zgodbo. Pisal sem oblikovalcu Mirku Iliću, da bi z njim naredili intervju, pa mi je odgovoril, naj pridem v New York, kjer bomo intervjuvali Miltona Glaserja, slovitega oblikovalca, avtorja znaka I love NY. Ilić je profesor ilustracije na newyorški šoli vizualnih umetnosti in me je takrat povabil, naj predavam njegovim študentom. Zdelo se mi je neverjetno, da jim bom predaval kot samouk, toda moje delo se jim je zdelo zelo zanimivo,« pripoveduje. Med slavnimi intervjuvanci, s katerimi se je pogovarjal za revijo Reserved in do katerih je prav tako prišel po nizu srečnih naključij, je bil poleg Glaserja med drugim zdaj že pokojni fotograf Peter Strongwater, strani revije pa je krasila tudi manekenka in fotografinja Helena Christensen, ki je ekipi pomagala pridobiti igralko Brooke Shields za naslovno fotografijo.

V New Yorku je Bokun navezal stik tudi z drugo agencijo za nadarjene kreativce, Jed Root, ki je imela pod svojim okriljem številne odlične fotografe, vizažiste, stiliste in druge umetnike. »Preko njih sem dobil naročila za ameriški Reader's Digest, The Wall Street Journal, Darling Magazine, Porter in japonsko kozmetično znamko Shiseido,« našteva. Pri Shiseidu so se navdušili nad njegovim »japonskim« slogom ilustracije in sodelovanje je pripeljalo tako daleč, da je dobil svojo znamko »Shiseido by Mitja Bokun«. »Za dogodek Shiseida ob predstavitvi njihove nove kolekcije krem, ki so ga organizirali v Šanghaju, smo izdelali video, torbice in potiskali embalažo z mojimi ilustracijami. To je eden izmed tistih projektov, na katere sem ponosen, saj gre za odlično znamko na globalni ravni.«

Med številnimi poznanstvi, ki jih je spletel v tujini, izpostavlja tudi eno od treh najpomembnejših globalnih modnih blogerk in modno poročevalko, v Parizu živečo Američanko Diane Pernet, ki jo je navdušil z njenim portretom, zato ga je povabila, da bi porisal majice za festival modnega filma v Tokiu, ki ga je organizirala. Nedavno je sodeloval tudi s fotografom Rankinom in British Heart Fundation v kampanji »Heart for A Heart« (»Srce za srce«), za katero je narisal srce, ki se je pojavljalo v vseh njenih gradivih. Sodeloval je tudi z legendarnim ameriškim modnim oblikovalcem Ralphom Ruccijem in naredil portrete za slovito Tiffanijevo oblikovalko nakita Elso Peretti, filmsko igralko, režiserko in aktivistko Rose McGowan in filmsko igralko Jenno Elfman, znano po nagrajeni vlogi v televizijski seriji Dharma in Greg.

Estetika izpušnega sistema

Po nekaj letih razburljivih podvigov v tujini se je odločil, da se osredotoči na slovenske projekte. Poleg dolgoletnega sodelovanja z agencijo za vsebinski marketing PM, poslovni mediji, s katero je osvojil nekaj uglednih mednarodnih nagrad, na primer za ilustracijo naslovnice revije Obzornik Zavarovalnice Triglav, dela tudi za številna druga ugledna slovenska podjetja. Med njimi je tudi podjetje Akrapovič, s katerim je sodeloval pri njihovi 25-letnici, njegove izjemno zanimive ilustracije izpušnih sistemov pa so bile v središču vseh njihovih promocijskih aktivnosti – od koledarja, rokovnikov, majic do dogodka za zaposlene in sejemske predstavitve v Milanu. Nedavno je tri ure v živo risal na avtomobil BMW i8, sodeloval pa je tudi na dogodku za znamko mobilnih telefonov Huawei, kjer je risal pod UV-lučmi, zato se je ustvaril vtis, kot da je bil telefon prižgan.

Ideje morajo priti takoj, saj naročnik ne čaka

Po petih letih intenzivnega posvečanja ilustraciji je postal prepoznan po svojem inovativnem slogu. Večinoma riše v črno-beli tehniki, s svinčnikom in tušem, njegova posebnost pa so ozadja. »Portrete rišem tako, da je zelo veliko praznega prostora. Narišem pol obraza, nato pa se posvetim ozadju in ga zapeljem drugače. To ljudi spodbudi, da si sami predstavljajo, vizualizirajo, kar manjka. Celota pa tako deluje estetsko in umetniško,« meni Bokun. Vse riše v več plasteh, kar vidi tudi kot svojo največjo prednost, saj mu takšno plastenje omogoča, da ilustracije prilagaja in hitro konča.

Na vprašanje, kaj je najbolj pomembno pri poklicu samostojnega ilustratorja (in ne nazadnje tudi katerega koli drugega kreativca), odgovarja, da sta to zagotovo upoštevanje rokov in samodisciplina. »Kar sem se naučil v preteklosti, je, da nisem umetnik, ki bi potreboval inspiracijo ali sproščanje, da bi dobil navdih, saj moram ideje takoj stresati iz rokava. Moram pač vzeti papir in nanj izliti ideje. Tudi Mirko Ilić večkrat pove, da samo risanje predstavlja 30 ali 40 odstotkov celotnega procesa, vse ostalo pa je posel – prodaja, marketing, promocija.«

Odločitev za samostojen poklic se je tako v njegovem primeru izkazala za pravo. »Moj delovni dan je odličen. Vstanem, spijem kavo, hčerki pospremim v šolo, peljem psa na sprehod in zraven kaj narišem. Delam po občutku in od tega uspešno živim že pet let,« sklene ilustrator.

Članek je bil prvotno objavljen v novembrski, 437. številki MM-a. Na spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na i[email protected]