• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Amazonski pragozd razplamtel tudi lažne novice

Če ste avgusta vsaj malo spremljali družbena omrežja, ste zagotovo ujeli katero od šokantnih objav o požarih v amazonskem pragozdu in oblakih dima, ki dodajajo k zaskrbljujočim številkam o količinah ogljika v svetovno atmosfero. Ne glede na to, ali ste jih podprli z všečkom, komentarjem ali jih celo delili naprej, velja pri tem opozoriti na porast neresnic in lahkotnost njihovega širjenja.

V Amazoniji se niso širili le požari, temveč tudi številne neresnice v povezavi z njimi. (Foto: Dreamstime)

Ob tem želimo opozoriti tudi na (ne)etičnost (iz)rabe tovrstnih naravnih katastrof za priložnostne marketinške aktivnosti (političnih se ne bomo niti dotikali), ki postavljajo celotno panogo na slab glas. Videli smo lahko vse: od nenadnih sprememb strategij in pozicioniranja blagovnih znamk oziroma podjetij v trajnostni marketing in družbeno odgovornost ter podajanja lahkotnih »zelenih« zaobljub in vsesplošnega »zelenega« zavajanja do prerojenih vplivnežev, ki so kar naenkrat postali glasniki ekološke ozaveščenosti in nosilci, če ne že celo agitatorji, političnih aktivacij in promoviranja domnevno ekološko prijaznih izdelkov.

Miti in dejstva o Amazoniji 

Neizpodbitno dejstvo o krčenju amazonskega pragozda nas mora povsem upravičeno skrbeti, a naj nas pri tem ne zaslepi pozornost, ki jo tej problematiki namenjajo svetovni mediji, saj gre pogosto tudi za brezglavo širjenje nepreverjenih informacij. Kot nas uči tudi zgodovina, lahko večkrat ponovljena laž kaj hitro postane prevladujoča resnica v družbi.

Požari in s tem krčenje pragozda se nadaljujejo tudi pod novo brazilsko vlado s predsednikom Jairom Bolsonarom na čelu, a pretiravanja glede velikosti in pospeškov škode pod tem vodstvom presegajo realno stanje. Skrajno desni vodja je s tem, ko je slabil okoljevarstveno agencijo, napadel nevladne organizacije in spodbudil odpiranje Amazonije h kmetovanju in rudarstvu, zavrgel satelitske podatke o krčenju gozdov in celo odpustil vodjo vesoljske agencije, situacijo vsekakor poslabšal, a se mu še zdaleč ne more pripisati vseh »zaslug« za katastrofalno stanje. Res pa je, da so vsakoletni požari v najbolj prizadetih delih celo za 700 odstotkov presegli viške preteklih let; prav tako naj bi držalo, da je količina pepela in drugih delcev po nekaterih ocenah avgusta dosegla najvišjo raven od leta 2010. A žal se je za dosego večjega učinka precej manipuliralo s posnetki požarov iz prejšnjih let in celo požari z drugih lokacij. Lažne posnetke so hitro zavrgle uradne institucije (a žal so brez dosega ali preglašene?), pa tudi sicer je njihov datum nastanka v dobi  Googla in slikovnega iskalnika z nekaj kliki hitro preverljiv, a je očitno umanjkalo motivacije za preverjanje domnev.

Brez panike; zaradi teh požarov nam tudi (še) ne bo tako hitro zmanjkalo kisika, kar je naslednji mit, ki se zlorablja v kontekstu uničenja (kosa) pljuč planeta (kot še pogosto imenujejo amazonski pragozd). V prvi vrsti se v medijih zlorablja napačna ocena: realna številka proizvedenega svetovnega kisika v Amazoniji se po trditvah klimatologov, kot sta Michael Mann in Jonathan Foley, giblje pod 6 odstotki in ne po trikrat večji številki, 20 odstotkih, kot se nas pogosto zavaja. In drugič, k tem ocenam je treba dodati  večje število novih posevkov vsaj na že očiščenih gozdnih območjih, ki proizvajajo »nov« kisik, in to na višjih ravneh. Poleg tega strokovnjaki za satelitsko spremljanje naravnih katastrof opozarjajo, da ne gori ves gozd Amazonije. Gre predvsem za pogorišča kmetijskih in ne gozdnih gospodarstev. Požari pa so žal pogosti tudi v zaščitenih rezervatih, kjer gre predvsem za namerno taktiko preseljevanja in iztrebljanja lokalnega prebivalstva (to je »motečih«, neprofitnih domorodnih skupin in rečnih skupnosti, ki kar nočejo vstopiti v sodobni svet).

Za razliko od nedavnih ogromnih plamenov v Sibiriji in na Aljaski (v tem času je bilo celo več velikih požarov v Kolumbiji in vzhodni Braziliji!) amazonskih požarov niso povzročili naravni fenomeni, kot so strele, temveč jih je večino namerno zakrivil človek. Kmetje in majhni lastniki kurijo strnišča po žetvi, čistijo gozd za posevke in prilagajajo okolje za rejo živali (goveda). Brezglavo pogozdovanje gre torej pripisati predvsem turbokapitalizmu (nezakoniti »grabilci« zemlje uničijo drevesa, da lahko umetno dvigujejo vrednost zaseženega premoženja in kujejo dobičke na tovrstnih špekulacijah) in bremenu potrošništva. Zato tudi govorimo o t. i. ekološkem kriminalu, ki na račun pridobivanja kmetijskih površin za seboj pušča veliko lokalne kolateralne škode. 

Kdo, kaj, kako in zakaj se primerno odzvatina okoljevarstveno katastrofo?

Zaskrbljenost zaradi poslabšanja razmer je sicer spodbudila številne proteste v brazilskih veleposlaništvih po vsem svetu. Oglasil se je generalni sekretar OZN António Guterres. Problematika je bila postavljena tudi na dnevni red vrha skupine G7 v Franciji; a žal vse v luči parcialnih strankarskih interesov in ne s pogledom na splošno družbeno dobro in konkretna dejanja k preprečevanju nadaljnjega nezakonitega uničevanja in krčenja gozdov. Kot svarijo še znanstveniki, se Amazonija približuje prelomni točki, po kateri se bo nepovratno razgradila v suho savano. In to v času, ko svet potrebuje milijarde več dreves, da bi absorbirala ogljik in stabilizirala podnebje; naš planet pa izgublja svoj največji pragozd, vir največjega zemeljskega ponorja ogljika in najpomembnejšega doma biotske raznovrstnosti.

Za učinkovit odziv je potrebna sistemska rešitev na ravni držav, mednarodnih organizacij in korporacij z veliko večjo finančno podporo kot doslej ter prednostno nalogo uskladitve okoljske in trgovinske politike, ki si ne bosta nasprotovali in sočasno spodkopavali prizadevanj drugih strani. Zato naj nam pompozni pozivi k osebnim aktivacijam (donacije, protesti ...) in izvajanju pritiskov na lokalne predstavnike ne zameglijo pogleda na realno moč biti slišani. S tem, ko je naš okoljski angažma vse bolj potisnjen v zasebnost, na družbena omrežja, v lastne nakupovalne odločitve, se vsa odgovornost prelaga na posameznika namesto na družbo kot celoto in njene izvoljene predstavnike. Najpomembnejše akcije so praviloma vedno politične in kolektivne.

To velja tudi za blagovne znamke. Četudi so v ozadju izrečene podpore dobri nameni, te lahko, če niso del genskega zapisa znamke, izpadejo kot poceni priložnostna samopromocija. Zato h končni rešitvi tudi ne prispevajo veliko naše mikro donacije t. i. vplivnežem ali oportunističnim znamkam, ki so v ekonomiji okoljske krize prepoznali svojo tržno nišo in izrabljajo čustva splošne javnosti, predvsem občutke krivde, nemoči in apatičnosti. Kakšna je valuta in moč sicer odločnih pozivov k ukrepom, ki so jo v svoji lastni zaskrbljenosti podali številni svetovni voditelji in znane osebnosti, med njimi Leonardo DiCaprio, Madonna in Cristiano Ronaldo, bo pokazal čas, kot tudi, kako se to pozna pri njihovih prihodkih in nadaljnji konsistentnosti tovrstne podpore, ko tema ne bo več na prvem mestu v svetovnih medijih. Vsekakor (še naprej) podpirajte organizacije, ki transparentno podpirajo gozd, prebivalce gozdov in biotsko raznovrstnost, kot so Instituto Socioambiental, Amazon Watch, WWF, Greenpeace, Imazon, International Rivers in Friends of the Earth. Kot potrošniki dvakrat premislite, preden kupite brazilsko govedino ali druge izdelke (sojo, les, minerale), če jih ne potrdijo skupine, kot jeRainforest Alliance, sajamazonska povezava ni vedno očitna.

Poskrbite za uravnoteženo obveščenost

Pozdravljamo prebujeno politično zavest in dolžnost za aktivno udeležbo na volitvah in spremljanju širše politično-medijske pokrajine. Oglašanje (in posledično biti slišani!) in agitacija sta in bosta ključna tudi ob drugih naravnih katastrofah – kot že omenjeno v uvodu, gori tudi drugje. Ne samo v Amazoniji ali pav Notre-Damu. Uničujoči požari so tudi v Braziliji, Sibiriji, Aljaski, Kaliforniji in drugod. Če te informacije niso prišle do vas, razmislite o širitvi svojega nabora (ne)informativnih medijev, ki vam krojijo dnevni pogled na svet in dnevno agendo pomembnih dogodkov. Na to opozarja tudi Nataša Briški, medijska strokovnjakinja in dolgoletna novinarka na mednarodnem področju, v odgovoru na naše vprašanje o vlogi medijev in načinu poročanja o tej tematiki. »Ker živimo v času, precej naklonjenem populistom in šarlatanom vseh barv in okusov, ki brezsramno ponujajo hitre rešitve na zapletena vprašanja, je zdrava medijska dieta velik izziv. A več truda, kot bomo sami vložili v to, manj bo plevela na našem vrtu. Balončke, v katere nas tlačijo sodobni algoritmi, je zato nujno redno prezračevati. Danes so mediji brez dvoma del problema. Najpogosteje so poslovni modeli v preveliki meri odvisni od branosti, poslušanosti in gledanosti, kar pomeni, da na mizo dobivamo, kar pač najraje 'jemo'. Reutersov Inštitut za preučevanje žurnalizma v najnovejšem poročilu o prihodnosti novinarstva, recimo, ugotavlja, da si mlajši od 35 let na svoje telefone sicer serijsko nalagajo razne novičarske aplikacije, uporabljajo pa jih bolj redko. Sklepam, da je torej močno prisotna neka želja po obveščenosti, načini poročanja pa jih očitno dolgočasijo. Rešitve, kako do kakovostnejše obveščenosti pri vseh generacijah in aktivnega državljanstva, ki je pogoj za zdravo demokracijo, pa bi iskala v tem, da se več poslušamo in manj govorimo eden čez drugega.«

Članek je bil prvotno objavljen v septembrski, 460. številki Marketing magazina. Na spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na [email protected]