• Facebook
  • Twitter
  • RSS

»Televizija je maraton, šprint je samo zvečer«

Dnevno-informativna oddaja Svet na Kanalu A letos praznuje 12 let od začetka predvajanja. Z voditeljema Nušo Lesar in Gregorjem Trebušakom smo se pogovarjali o njunih voditeljskih začetkih, novi vlogi medijev, lahkosti posploševanja, lažnih novicah in preobrazbi oddaje, ki vključuje številne dobrodelne projekte.

»Najbolj gledana oddaja bo ob terorističnem napadu, velikih nesrečah, hudih poplavah, plazu ali požaru. Torej oddaja o nečem, kar bo ljudi čez dan zaposlovalo na družbenih omrežjih, zvečer pa bodo želeli še enkrat pogledati, kaj se je zgodilo.«

Od 5. februarja 2007, ko je gledalce na Kanalu A prvič nagovorila oddaja Svet, se je zvrstilo že 3 tisoč oddaj. To pomeni 30 tisoč prispevkov in, s čimer se pri Svetu še posebej radi pohvalijo, vsaj 50 tisoč poročanj s terena. Ker v enem prispevku v povprečju nastopata dva sogovornika, so Svetovi novinarji v tem času intervjuvali okoli 100 tisoč sogovornikov. V ekipi oddaje je danes 15 novinarjev z urednico Kristino Hacin na čelu, dve redaktorici, producenta in seveda voditelja Nuša Lesar in Gregor Trebušak. Najbolj prepoznavna obraza oddaje sta s Svetom (vsaj) desetletje. »Pa smo res že dolgo tukaj in nam še kar ni zmanjkalo idej,« se nasmehne Trebušak. Svojo novinarsko kariero je začel kot radijski novinar in voditelj, ki se je najprej prijavil na avdicijo za oddajo Trenja. Želel je preveriti, koliko je takrat veljalo radijsko novinarstvo, koliko je napredoval in ali bi z njim sploh kdo sodeloval. »Bojan Traven in Uroš Slak sta me želela zaposliti kot raziskovalca, kar pomeni, da bi sedel v pisarni. Star sem bil 20 let in se mi je takšna »neaktivnost« zdela nemogoča, zato sem ponudbo zavrnil. Traven je pozneje iskal novinarja za oddajo Svet, ko je bila ta še v idejni fazi. Pome je prišel na radio in takrat sem seveda takoj privolil,« se spominja sogovornik. No, sledilo je nekaj nasprotnega od prvotne zaposlitve. Predvsem veliko »akcije«, saj je delal kot politični novinar. Po letu dni je imel po lastnih besedah dovolj in je oddajo za nekaj časa zapustil. »Bil sem še mlad. Na Svet sem se ponovno vrnil, ko so potrebovali novega voditelja. Lahko bi rekli, da sem imel srečo. Ko je Svet zapustil Bojan Traven, so iskali novega urednika oddaje. Spet sreča, da so to nalogo zaupali meni. Moja zgodba je s Svetom prepletena od njegovega prvega dneva in vse do tega intervjuja.«

K pogovoru prisede Nuša Lesar, ki ni nikoli dvomila, da je pred oddajo dolga zgodba. Priznava pa, da je sama po diplomi nameravala delati v »svoji« stroki. Študirala je namreč laboratorijsko biomedicino. »Prepričana sem bila, da informativne oddaje trajajo dolgo. S tega vidika se mi zdi dvanajst let še malo. Po drugi strani pa pomislim, koliko različnih tekmecev ob šesti uri smo pospremili in to v za medije nepredvidljivih časih.«

Tudi sama je imela »srečo«, da sta se nekdanja voditelja Marko Potrč in Lili Žagar zaljubila. »Ko je Lili odšla na porodniški dopust, sem jo zamenjala in ostala. Ponudba za sodelovanje pri oddaji Svet je takoj vzbudila moje zanimanje. Vedno sem želela soustvarjati resno oddajo. Zabavni šovi, ki so jih prvotno načrtovali zame, mi niso bili tako blizu,« se spominja sogovornica.

Skrb za še večjo verodostojnost

Informativne oddaje že nekaj časa niso več prvi in edini vir informacij. V desetletju so se med drugim »zgodili« hitrejša internetna povezava, digitalna revolucija s pametnimi telefoni na čelu, družbena omrežja in vse, kar je vmes. Posledično se je vloga informativnih oddaj in s tem tudi Sveta v desetih letih zelo spremenila. Radio je s pojavom interneta »izgubil« prednost prvega, televizija pa prednost dopolnitve podajanja informacij z vizualno komponento.»Situacija je za nas tako dobra kot tudi slaba. Res je, da nam olajša pridobivanje materiala, hkrati pa lahko gledalci vidijo novico nekje drugje prej kot pa pri nas. Izziv je torej, da jim ob koncu dneva ponudimo nekaj več,« pravi Nuša Lesar. Res pa je, priznava Trebušak, da je bila internetna povezava v začetkih oddaje še zelo počasna. Posledično je bilo tudi veliko manj novic. »Glede na to, da sta nacionalna televizija in POP TV imela novice ob sedmih, smo imeli mi kot prvi ob 18. uri v tistem trenutku veliko prednost pred njima. Potem so se družbenemu omrežju Facebook pridružili še Twitter, Instagram in drugi. Igra pa se je resnično spremenila s spletnimi mediji,« pravi Trebušak. Ljudje navsezadnje danes veliko večino novic »dobijo« preko telefona. Enotnega časovnega okvirja ni več, berejo ali gledajo lahko zjutraj, na stranišču, ob obroku in še pred prvo kavo. A dejstvo, da so večerna poročila še vedno prva na sporedu, je po sogovornikovem prepričanju ostala velika prednost pred konkurenco. »Pravzaprav pa smo v resnici vsi v zaostanku. Nekaj je slediti trendom, o katerih se govori čez dan, drugo pa o njih zvečer poročati z novinarskega stališča. Biti moramo tudi več kot le objava, za katero nihče ne ve, kdo je avtor, s kakšno namero je bila napisana, in ali je resnična. Konec koncev smo novinarji in smo zavezani k resnici.«

Oba sogovornika izpostavljata pomembnost zaupanja, in sicer zaupanja v verodostojnost podanih informacij. »Včasih je bila naša naloga samo obveščati, danes pa imamo ob tem še nalogo, da vse informacije, ki jih zvečer objavimo, preverimo, in da postajamo še bolj kredibilni. Še posebej je to pomembno v poplavi lažnih novic,« pojasnjuje Lesarjeva.

Ko vidiš, kaj se dogaja, ni več lažnih novic

Dejstvo je, da se v zadnjem letu ali dveh na družbenih omrežjih, spletnih komentarjih, za šankom in domačem omizju zgražamo nad lažnimi novicami. Sogovornika se zavedata, da ne gre ravno za novost, so pa lažne novice danes precej bolj izpostavljene in jih je lažje širiti. Med drugim so že pred volitvami v rimski senat pred 2500 leti po ulicah lepili plakate z napisi, opozarja Trebušak. »Danes imamo na voljo takšno količino informacij kot še nikoli prej. Podjetja, lobiji in politične stranke so spoznali, da ni treba veliko finančnih sredstev, da se sproži neka novica. Kot je rekel Winston Churchill, še preden se resnica odpravi na pot, je laž že na polovici sveta. Ko nas v studiu obiščejo otroci, jim povemo, da smo bili med migrantsko krizo cel teden na meji, saj o migrantih ne moreš poročati v lepem studiu v Ljubljani, mestu, kjer takrat ni bilo nobenega migranta oziroma jih je bilo toliko kot vedno. Mi smo bili z ekipo na meji, saj ko vidiš, kaj se dogaja, ni več lažnih novic.«

In kako odgovoriti na lažne novice, ko zvečer objaviš resnico, ampak je polovica ljudi prepričana, da si se prav ti zlagal? »Ravno v povezavi z migrantsko krizo sem sam objavil prava dejstva o enem od lažnih zapisov. Mojo objavo je delilo sto ljudi, lažno pa 10 tisoč. Praktično nemogoče je odgovoriti na takšne novice. Ker pa je danes tovrstnih novic zelo veliko, je toliko bolj pomembna uredniška presoja,« je prepričan Trebušak.

Pogovor na tej točki nanese tudi na »drugo« stran, in sicer na nedavno afero nemškega časopisa Spiegel in njegovega novinarja Claasa Relotiusa. »Lažne novice res postajajo prisotne vsepovsod in novinarji si zato še bolj trudimo prikazati pravo zgodbo. V to vlagamo veliko denarja in energije, potem pa se zgodi en takšen dogodek in nas vse očrni. »Nezaslišano,« vskoči Lesarjeva. Trebušak s tega vidika poudarja odgovornost urednika. Afera zanj predstavlja velik madež za novinarstvo, ki je prav zato še toliko bolj odmeven. »Ko se urednik zvečer pelje domov, si mora postaviti vprašanje, ali je vse objavljeno tudi resnično. Ampak v bistvu nikoli ne veš, svojim podrejenim moraš brezpogojno zaupati. Če jim ne, boš šel zvečer domov prepričan v nič. Takšne anomalije se zgodijo v vsakem poklicu. Na žalost je bilo v tem primeru tako, da se je samo čakalo, da je nekdo rekel: 'Aha, Der Spiegel. Vse, kar so govorili o migrantih, je izmišljeno'. Najlažje je posploševati. Ta afera jim je zelo škodovala, prišlo je tudi do odstopov urednikov. Nič kaj lepo,« pravi Trebušak. Oba sogovornika sicer o primeru Relotuisova menita, da gre za anomalijo. Tako kot imamo »slabe« zdravnike, ki so sprejeli zlate palice, da so opravljali zdravljenje, imamo tudi »slabe« politike, za katere že ob njihovem prihodu na oblast vemo, da so prepisali diplomo, pa na žalost tudi »slabe« novinarje.

Na oddajo moramo gledati z današnjimi očmi

V luči (predvsem spletnih) prerekanj o levih, desnih, zelenih, lažnivih, negativnih in rumenih medijih nas je zanimalo, kako sogovornika vidita in dojemata spreminjanje slovesa in percepcije oddaje. Če bi o tem spraševali naključne ljudi (sploh na spletu, pod okriljem anonimnosti), bi dobili pestro paleto odgovorov. »Jasno, večkrat slišim in berem, da smo rumeni ali pa da poročamo o negativnih novicah. Po navadi komentatorjem odgovorim, da nam dajo priložnost zdaj in ne deset let nazaj, ko se je oddaja res začela s črno kroniko. Tako kot se blagovna znamka vzpostavlja sedem let, se kar nekaj časa razvija tudi sprememba. Poglejte oddajo danes in kako dobre teme ponujamo zadnjih nekaj let ter koliko poudarka je na uspešnih zgodbah in tistih s srečnim koncem. Včasih pa so zgodbe težke in se jih drugače kot negativne niti ne da predstaviti. V črni kroniki težko poveš kaj dobrega,« meni Lesarjeva.

ZaseTrebušak pravi, da evolucija oddaje dojema nekoliko drugače, saj je bil tudi njen urednik. »Najbolj bran slovenski časopis so Slovenske novice, ki v branosti precej vodijo v primerjavi z drugimi časopisi. Zakaj? Ne zaradi dobrih zgodb, ampak predvsem zaradi kriminala in novic na temo, kaj se dogaja tvojemu sosedu. Takšnaa je bila na začetku tudi oddaja Svet.« Prav to navaja kot enega od razlogov, da je za določeno obdobje tudi odšel. »Kot urednik nisem mogel biti takšen, saj tudi kot človek nisem. Osebno me takšne zgodbe ne pritegnejo. Mislim, da nismo šli nikoli več potrkat ljudem na vrata, ko je šlo za hudo tragedijo. Ni se mi zdelo primerno. Vedno sem se vprašal, kaj če bi se to zgodilo meni in bi prišli novinarji.« Kot sta že večkrat povedala, je bilo treba vzpostaviti novo raven. Za številne pozitivne vsebine v drugih informativnih oddajah po njunih besedah ni bilo prostora, v uredništvu pa so se odločili za nasprotno. Ključno je bilo razmišljanje, kako oddajo narediti takšno, ki bi ustrezala vrednotam zaposlenih v uredništvu.

Kdo je kriv, da je vse slabo?

»Če danes gledam nazaj, ne morem reči, da mi je to miselnost uspelo prenesti na vse novinarje. Veliko razliko lahko povzroči že napoved, en stavek v prispevku ali zaključek tega prispevka. Sem pa nekoga, ki mi je po petih, šestih letih rekel, da je oddaja Svet res rumena, vprašal, kdaj jo je nazadnje gledal in mi je odvrnil, da je ne gleda. Tako je, če imaš na začetku blagovno znamko, ki ima določen sloves. Traja lahko leta in leta, a morda nikoli ne opereš imena. To je bil dolgo časa velik problem oddaje,« je kritičen Trebušak. Ponosen pa je na delo ekipe, ki je v dvanajstih letih presegla okvire informativne oddaje s projekti, kot so Hudo dobra telovadnica (iskali so tudi najslabše telovadnice in skupaj z Elanom zgradili novo), Moje delo je moj svet (predstavljali so zapostavljene poklice), Oživljajmo Slovenijo (po slovenskih krajih so organizirali tečaje oživljanja ter poskrbeli, da so kraji dobili defibrilatorje), Uspešne zgodbe in številne druge. Za zasnovo omenjenih projektov je bil po Trebušakovih besedah še posebej pomemben sestanek, na katerem je bila rdeča nit beseda »slabo«. »Od komentarjev na Facebooku do komentarjev pod članki, vse je bilo slabo. Kriza je zarezala v našo družbo in pojavila se je generacija, ki sem jo poimenoval 'izgubljena generacija'. Govorimo o posameznikih v starosti med 25 in 35 let, ki so doštudirali, v službo pa niso mogli iti. Ti posamezniki so bili ves čas doma, krize pa kar ni bilo konec. Vsak dan so mediji objavljali slabe zgodbe o tajkunih in politikih. Nekdo je moral biti za to kriv in krivi smo bili mi, mediji. Nekaj je bilo treba narediti in verjetno smo prav takrat začeli z uspešnimi zgodbami. Ko si čez čas pogledal konkurenco, so s podobnim začeli tudi drugi.«

Vprašanje za milijon dolarjev: Česa si gledalci sploh želimo?

Urednica Sveta Kristina Hacin je ob jubileju povedala, da je oddaja »prerasla porodne krče, otroške bolezni in najstniško muhavost«. »Še posebej ponosni smo, da smo gledalcem vedno, od prvega dne, na razpolago in vedno prisluhnemo njihovim težavam. V veliko čast si lahko štejemo, da se posamezniki v najtežjih trenutkih, pogosto, ko ne vidijo rešitev, obrnejo na nas. In mi smo tam, da jim damo glas, opozorimo, povemo, kar si ljudje mislijo in s čim se soočajo. Brez olepševanja in brez ovinkarjenja,« je še povedala urednica.

Oddaja je na sporedu od ponedeljka do petka ob 18. uri in si je priborila naziv informativne oddaje, ki prisluhne malemu človeku in mu pomaga. Nuša Lesar s tega vidika pogledu opozarja na trend, ki ga ne smemo zanemariti, in sicer krivuljo gledanosti. Negativne novice imajo večjo gledanost kot pozitivne. »Ob tem se sprašujem, česa si gledalci resnično želijo. Po eni strani nas obsojajo, da smo ena sama groza, po drugi strani pa hočejo točno to. Saj vendar vidimo, kako nam sledijo, ko nekaj objavimo,« dodaja Lesarjeva.Na očitke, da gre za rumeno oddajo, se jima s Trebušakom nikoli ni zdelo vredno odgovarjati. »Je pa tudi res, da vsak gleda 'po svoje'. V zadnjih letih je prišlo na primer do drugega obrata, ki nima veliko povezave z rumenim, in sicer da politika izrablja rumenost in neverodostojnost, zato da te kot novinarja oziroma tebe kot medij diskreditira z namenom, da nastavi 'svojega' človeka. Ampak to je popolnoma druga stvar. Da nismo bili rumeni, da smo v resnici spreminjali stvari, so kazale tudi metrike. Velikokrat smo delali tudi stvari, ki se niso najbolj gledale. Pri teh sem včasih vseeno vztrajal, da bodo v oddaji. Ko drugim razložiš, zakaj nekaj počneš, te razumejo, kar se je izkazalo kot dobro,« pojasnjuje Trebušak in kot primer navede dobrodelno akcijo Mali koraki. »Na začetku o tem ni poročala nobena informativna oddaja. Ko zdravemu človeku predstaviš zgodbo avtistov, ljudi z Downovim sindromom in cistično fibrozo ter revščino in dejstvo, da se je s tem treba spopasti in pomagati, si morda naredil več, kot pa če bi bil rumen ali nerumen. Pogledi so sicer različni. Rekel bi, poglejmo slabe in jim dodajmo dobre. Najverjetneje bomo ugotovili, da ves čas lovimo graf zanimanja,« sklene sogovornik.

Članek je bil prvotno objavljen v marčevski, 453. številki Marketing magazinaNa spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na i[email protected]