• Facebook
  • Twitter
  • RSS

V mrzličnem iskanju idealnega ravnovesja med delom od doma in družinskimi obveznostmi

Številne zaposlene je v času pandemije pričakal povsem nov delovnik, saj so morali doma sočasno manevrirati med različnimi vlogami – od predanega delavca do skrbnika otrok in celo njihovega učitelja. Ker so se v tem nehvaležnem položaju v največji meri znašle ženske (seveda pri tem nikakor ne podcenjujemo neprecenljive podpore njihovih moških partnerjev), smo za mnenje, kako so vzpostavile novo »koronarutino«, prosili prav njih. Vsem je skupno, da so na vodstvenih položajih s področja marketinga in komuniciranja, zaradi česar so bile postavljene še pred toliko zahtevnejši izziv.

Foto: Pixabay

O reorganizaciji in prilagoditvi slovenskih podjetij smo obširno poročali že od prvih trenutkov krize. Tokrat smo šli globlje, na »mikroraven« oziroma na raven zaposlenih. Domača pisarna je namreč za nekaj tednov postala natanko to – delovni prostor, kjer so sobivali z drugimi družinskimi člani. A kot pravijo naše sogovornice, je bila prilagoditev na delo od doma in komunikacija s sodelavci še najmanjša težava. »Biti starš, ki dela od doma, zelo otežuje stvari. Ne le, da moraš opravljati svoje delo, temveč si tudi vodja skrbnikov, vodja gospodinjstva, sprehajalec psa in receptor glavnega vhoda,« je v prispevku The Blurred Boundaries of Work-From-Home Parenting (Zamegljene meje starševstva ob delu od doma) zapisala Adrienne So, novinarka revije Wired. Karantena in z njo povezani ukrepi so, kot piše Olga Khazan, novinarka revije The Atlantic, povzročili »hektično zmes dela in družinskega življenja«. Poročilo medijske hiše CNBC pa namiguje na to, da se je delovnik »od doma« precej podaljšal za veliko zaposlenih, ki so se pogosto nevede navadili biti vedno dosegljivi.

V nadaljevanju ugotavljamo, kako se s to »hektično zmesjo« spopadajo uspešne ženske iz slovenske marketinške in komunikacijske stroke. Pogovarjali smo se o tem, kako usklajujejo zasebno in poklicno življenje v času karantene,kaj jim je najtežje in kje so se relativno hitro navadile na novo rutino. Iz njihovih odgovorov lahko razberemo, da sta še toliko bolj pomembna jasna razmejitev na »pomembno« in »manj pomembno« ter načrtovanje dnevnih aktivnosti (pa četudi se načrta ne morete vsakič strogo držati).

Ko pač morate znižati lastna merila

Vzdrževanje ravnovesja med zasebnim in poklicnim življenjem je pri štirih otrocih vedno zahtevno, v času samoosamitve pa še toliko bolj kompleksno, poudarja Polona Wallas, vodja korporativnega komuniciranjav družbah Siemens Slovenijain Siemens Hrvaška. Med pozitivnimi vidiki izpostavlja »dodaten« čas, ki ga sicer izgubimo z vožnjo na delo,  za skupne obroke, medsebojno druženje in veliko popoldanskih sprehodov. »Najtežje je bilo razmejiti čas za službo in družino, aktivnosti so se pogosto prekrivale, službo pa sem povlekla v pozno popoldanske ali večerne ure.« Zanjoje bilo bistveno spustiti lastna merila za »uspešnost« opravljenih šolskih in gospodinjskih nalog;v obdobju samoosamitve so naloge in zadolžitve pač opravljali »dovolj dobro« in ne odlično. »Kot družina smo se novi situaciji hitro prilagodili, se pa veselimo vrnitve v 'prenovljeno normalnost',« nam je povedala Wallasova.

Vsaka sprememba je težka, vendar koristna

Za Viktorijo Radojević Mavrič, direktorico marketinga in razvoja v Mercatorju, je najpomembnejše  vzdrževati ravnotežje med zasebnim in poslovnim življenjem. Seveda pa je to tudi najtežje in najbolj dolgoročno. A le takopo njenem mnenjulahko največ daješ tako družini kottudipodjetju in samemu sebi. »Meni to uspeva ob partnerjevem razumevanju in s podporo družine na eni strani terrazumevanjem vodstva podjetja na drugi,« pojasnjuje sogovornica.

V razmerah, ki so nas zajele pred dvema mesecema, so se v podjetju odločili vložiti »resnično vse«napore v iskanje pravih rešitev in sprejemanje pravih odločitev, saj je bilo zagotavljanje nemotene preskrbe ljudi ključno za obvladovanje situacije. S sodelavci se niso ozirali na delovni čas, ampak so delovali in delali kot usklajena ekipa. Verjame, da jim je zato tudi uspelo v izredno kratkem času premagati vrsto novih izzivov, ki so bili dejansko čez noč postavljeni prednje. »Zato sem resnično hvaležna, da sem imela zasebno toliko razumevanja in podpore. Seveda pa sem z družino preživela vsak trenutek, ki sem ga lahko. Najtežje je bilo to, da nisem mogla vsega časa posvetiti otroku. No, na koncu se je vse srečno izteklo. Za delo, ki ga imaš rad, in z ljudmi, ki jih imaš rad, gre vse lažje. Resnično se počutim srečno.«

Sogovornica ob tem poudarja, da je vsaka sprememba težka, vendar koristna.V času osamitve je tako šebolj ločevala pomembno od manj pomembnega in si postavljala prave prioritete. »Zelo hitro sem se navadila na to, da smo vsi skupaj sočasno doma, da skupaj delimo domača opravila in smo skupaj tudi, ko vsak dela svoje in se ne pogovarjamo. Prav tako smo se poslovno v trenutku prilagodili virtualnim sestankom in usklajevanju na daljavo, pa nam ni tako rekoč nič manjkalo. Marsikdaj smo naredili celo več in hitreje, časovno bolj učinkovito. Naj omenim, da sem v tem času osvojila spletno trgovino in jo bom veliko pogosteje uporabljala tudi v prihodnje, saj mi je neverjetno olajšala življenje. Ko se ozrem na pretekle tedne, sem torej lahko kar zadovoljna. Verjamem tudi, da mi sinček ne bo dolgo zameril tistih sestankov, zaradi katerih sva prekinila igro, saj bova vse nadoknadila,« dodaja.

Prepletanje zasebnega in poklicnega življenja kot priložnost

Na Slovenski oglaševalski zbornici so se po besedah izvršne direktorice Mojce Briščik hitro prilagodili novim okoliščinam. Delo so reorganizirali tako, da so od prvega dneva dalje vsi procesi dela potekali povsem nemoteno, pa čeprav na daljavo. »Ker nam je narava dela že sicer dopuščala delo od doma, je bilo temu treba le prilagoditi vsakodnevno rutino. Pri e-sestankih je sicer čutiti predvsem pomanjkanje osebnega stika, a se je po drugi strani izkazalo, da jih je zato količinsko manj in so ne le krajši, temveč tudi učinkovitejši, saj se nanje vsi temeljiteje pripravimo.«

Briščikova pravi, da ji je delo na daljavo pisano na kožo, saj se lahko odloča med več dejavnostmi in jeskrbnejša pri izbiri, katerim nalogam najprej nameniti pozornost. »Delo si razporedim skozi celoten dan. Veliko bolj sem osredotočena in produktivna, ker nisem več ujeta v vsakdanjo rutino. Ker sem jutranji tip človeka, lahko zgodnja jutra namesto vožnji iz Celja v Ljubljano zdaj namenim delu. Za številne takšen način življenja najverjetneje predstavlja prve zametke stresa, saj ni ločnice med službenim in zasebnim, a sama nanj gledam kot na priložnost, da sem lahkoveliko bolj kot prej vpeta v oba svetova, torej poklicnega in zasebnega.«

Sogovornica poudarja, da je koronavirus resda prinesel veliko črnine, saj bo njegova dediščina razvidna ne le v izgubi svojcev, temveč tudi v veliki gospodarski škodi, a po drugi strani je zagotovo pretresel kompleksnost sistema naših vrednot.»Dobesedno nam je pomolil pod nos orodja za ponovno odkrivanje lastnega sveta. Zaobjel je naša ravnanja, razmišljanja in nas morda predramil celo do te mere, da ne bomo več mislili zgolj in samo na lastne interese, temveč tudi na okolje,v katerem (so)bivamo,« razmišlja Briščikova.

Najtežje se je bilo navaditi na pomanjkanje osebnega stika

Barbara Žejn, direktorica projektov v komunikacijski agenciji Grayling Slovenija, pravi, da je bil največji izziv prvih 14 dni.»Vesela sem, da je tudi vodstvo podjetja razumelo novonastalo stanje in nas spodbujalo k temu, da k spremenjenemu načinu usklajevanja zasebnega in poslovnega življenja pristopamo kot posameznik; glede na posameznikovo živahnost doma. Pravijo, da se človek sčasoma vsega navadi in verjamem, da smo se tudi tokrat vsi hitro navadili in uspešno prilagodili razmeram.«

Žejnova si je oblikovala razpored dneva oziroma si je porazdelila čas, kaj bo kdaj počela v vsaj približnem ritmu »običajnega« delovnega dne in kdaj bo nastopilo zasebno življenje. »Seveda se nisem uspela držati razporeda vsak dan do minute natančno, saj je moje delo od doma potekalo v stalni prisotnosti dveh majhnih otrok, nenačrtovanih videoklicev in delovnih obveznosti, ampak nekako sem si na ta način postavila smernice, kako bo potekal moj 'delovni čas' in kdaj se začne 'moj čas'. Tako približno sem ohranila dokaj običajen delovni ritem in občutek, da imam še vedno svoje osebno življenje tudi po tem, ko sem izklopila računalnik,« pojasnjuje.

V njenem primeru se je bilo najtežje navaditi na dejstvo, da ni več pristnega osebnega stika. »Vse je potekalo virtualno, ves čas smo se gledali preko zaslonov in v vsakem trenutku si bil dosegljiv, saj smo vsi imeli, vsaj na začetku, računalnikeintelefone vedno prižgane. In tukaj sem morala v enem trenutku sama potegniti črto, do kdaj sem (bila) dosegljiva. Ne bom trdila, da sem se navadila na novo rutino, saj si želim, da se čim prej ponovno srečamo v živo in popijemo kavo na pravi plaži in ne na plaži, ki ti jo kot ozadje ponudi ena odkomunikacijskih platform,« nam je zaupala.

Trenutno smo vsi starši vpeti 24/7

Pri usklajevanju zasebnega in poklicnega življenja Maja Golob, ustanoviteljica agencije Spago, sledi smernicam, po katerih živi že nekaj let in jih je delila tudi v svoji knjigi Ne čakaj na vikend. »Naredim si načrt tedna, za vsak dan sproti si načrtujem tudi dan, v katerega poleg svojih obveznosti vključim tudi obveznosti otrok in čas za sprostitev. Mi je pa hitro postalo jasno, da moram pri tem ostati fleksibilna. Šolanje na daljavo kljub njuni samostojnosti namreč pogosto zahteva mojo prisotnost. Že to, da imamo vzpostavljeno rutino in vemo, kdaj je čas za samostojno delo in učenje ter kdaj za druženje in sprostitev, pomeni veliko.«

Največji izziv je bil za Golobovo usklajevanje dela s šolanjem otrok na daljavo. »Otroka imata 8 in 10 let in kljub temu, da sta dokaj samostojna in spretno uporabljata tako računalnik kot internet, vendarle potrebujeta občasno asistenco. Mislim, da smo trenutno vsi starši vpeti 24/7 in zato je čas, ki si ga vzameš zase, še toliko bolj dragocen.«

V podjetju je tako šlo enostavneje; delo na daljavo je bilo ustaljena praksa že od prej, saj so sodelavci razpršeni po vsej Sloveniji. »Interni procesi in komunikacija v ekipi so bili ob pojavu korone že utečeni, prilagodili smo le komunikacijo z naročniki in jo praktično čez noč prestavili v virtualno okolje. V tem času se je zelo zabrisala meja med zasebnim življenjem in službo – vse se nekako prepleta,« je povedala Golobova.

Dobra plat koronarutine

Vsakdanje usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja je za Snežano Delakorda, direktorico agencije Prima komunikacije, že v »normalnih« pogojih velik izziv. Zahteva namreč nenehno načrtovanje in usklajevanje aktivnosti vseh družinskih članov in obveznosti, ki so v poslu odnosov z javnostmi sicer »precej nepredvidljive«, delovnik pa se velikokrat razvleče čez celoten dan. »Ob dveh šoloobveznih najstnikih in predšolskem otroku ter lastnem delu nas je čas karantene še bolj povezal – tako doma kot tudi v agenciji. Prioriteta sta doma postala 'športanje' in kuhanje. Otroci namreč jedo '26-krat' na dan!« pojasnjuje sogovornica.

V agenciji so se sicer hitro prilagodili na delo iz domače pisarne in »vse možne načine e-komunikacije«. Ker pa je po naravi optimistka in v vsaki situaciji išče dobro plat zgodbe, je nova koronarutina po njenem mnenju prinesla tudi nekatere dobre stvari. »Še bolj spoznavamo drug drugega in delamo tiste stvari, ki so resnično pomembne. In to nekaj šteje v tem novem, norem svetu, mar ne?« je optimistična Delakordova.