• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Novi svetovni red, kot ga narekuje umetna inteligenca

Pri založbi UMco je nedavno izšel slovenski prevod knjige Velesili umetne inteligence: Kitajska, Silicijeva dolina in novi svetovni red, ki jo je napisal dr. Kai-Fu Lee, eden od največjih svetovnih strokovnjakov za umetno inteligenco. Gre za obvezno čtivo, ki bi se moralo znajti na knjižnem seznamu vsakogar, ki deluje (tudi) v marketingu, saj tehnološke silnice močno preobražajo potrošniško družbo, v kateri bo potrošnik le še bolj opolnomočen. Knjiga je prejšnji teden na 35. Slovenskem knjižnem sejmu prejela nagrado za najboljšo poslovno knjigo 2019 po izboru Združenja Manager in Zbornice knjižnih založnikov in knjigotržcev pri GZS.

Dr. Kai-Fu Lee: »Kitajska kultura zagonskih podjetij je jin, medtem ko je kultura Silicijeve doline jang. Kitajskih podjetij ne žene poslanstvo, temveč trg. Njihov najvišji cilj je zaslužek.

Dr. Kai-Fu Lee (1961) je eden od najbolj spoštovanih kitajskih strokovnjakov na področju umetne inteligence na svetu. Na Tajvanu rojeni poslovnež in vlagatelj se je leta 1973 priselil v ZDA, kjer je magistriral iz računalništva na Univerzi Columbia, doktoriral pa na Univerzi Carnegie. Pred ustanovitvijo naložbenega podjetja Sinovation Ventures, ki se ukvarja z razvojem in podpiranjem nove generacije kitajskih visokotehnoloških podjetij, je bil predsednik Googla na Kitajskem, imel pa je tudi izvršne direktorske funkcije v podjetjih, kot sta Microsoft in Apple. Svojo raziskovalno kariero je posvetil ustvarjanju vse zmogljivejših algoritmov umetne inteligence, pri tem pa pridobil tudi globok uvid v poslovno plat tehnoloških dosežkov.

V svoji knjigi Velesili umetne inteligence, ki je v izvirniku izšla konec septembra 2018, v slovenščini pa smo jo v prevodu Sama Kuščerja dobili slabo leto zatem, sooči Kitajsko in ZDA kot vodilni entiteti, ki narekujeta razvoj umetne inteligence, s tem pa tudi napredek človeštva. Kitajska je v zadnjih letih osupljivo hitro dohitela ali celo prehitela ZDA na marsikaterem tehnološkem področju. Kot pravi Lee, največja prednost proizvajanja v današnji Kitajski ni (več) cenena delovna sila, saj so države, kot sta Indonezija in Vietnam, cenejše od nje (to, mimogrede, spoznava vse več globalnih korporacij; nedavno smo lahko brali, da tudi Adidas svojo visoko tehnologijo iz Nemčije seli v Azijo, ne le na Kitajsko, temveč tudi v Vietnam). Kitajska prednost je po Leejevih besedah v »neprimerljivi prilagodljivosti dobavnih verig in v množici kvalificiranih inženirjev, ki znajo izdelati prototipe in jih spraviti v proizvodnjo«. Ali drugače rečeno: za nastanek velesile umetne inteligence v 21. stoletju so potrebni štirje glavni gradniki, in sicer obilje podatkov, vztrajni in zagrizeni podjetniki, izurjeni strokovnjaki za UI in ugodna gospodarska politika.

»Umetna inteligenca bo kmalu nekaj takšnega kot elektrika – povsod bo prisotna in brez nje ne bo mogoče živeti,« Lee zapiše v predgovoru k slovenski izdaji knjige.

Američani na vse ali nič, Kitajci pa z malimi koraki

Vse to imajo sicer tudi ZDA, a se njihov pristop vendarle precej razlikuje od kitajskega, kar Lee ponazarja z načinom osvajanja globalnih trgov. »Velikani Silicijeve doline, kot so Google, Facebook in Uber, želijo neposredno vpeljati svoje proizvode na trge. Le malo se potrudijo z lokalizacijo in se praviloma držijo tradicionalnega pristopa. Razvijejo en sam globalni izdelek in ga ponudijo milijardam različnih uporabnikov po vsem svetu. Če takšen pristop na vse ali nič uspe, si lahko podjetje obeta velikanski dobiček, hkrati pa je zelo veliko možnosti, da ostane praznih rok,« zapiše v knjigi.

Medtem pa se kitajska podjetja izogibajo neposrednemu tekmovanju in raje vlagajo v mala zagonska podjetja, ki si jih, kot pravi, Silicijeva dolina želi zbrisati z obličja Zemlje. »Alibaba in Tencent v Indiji in jugovzhodni Aziji na primer vlagata veliko denarja in sredstev v domača podjetja, ki se na žive in mrtve borijo proti velikanom, kakršen je Amazon. Ljudje, kakršen je ustanovitelj Alibabe Jack Ma, se zavedajo, kako nevarna je lahko skupina razcapanih upornikov, ki se bori proti tujemu gigantu. Namesto da bi torej skušali zatreti ta mala nova podjetja in hkrati uspešno konkurirati Silicijevi dolini, se raje postavljajo na stran krajevnih povzpetnikov,« dodaja.

Je to recept, s katerim bo Kitajska osvojila svet? Tegaodgovora Lee ne poda neposredno, saj poskuša biti pri svoji oceni, kako daleč sta na področju umetne inteligence obe velesili, objektiven in ne favorizira nobene od njiju, kar bi sicer lahko sklepali glede na njegove korenine. Je pa dejstvo, da je Kitajska zelo hitro naredila ogromen korak naprej, kar kažejo tudi podatki o digitalizaciji kitajskega gospodarstva. »Pripravljenost na velikopotezno udeleževanje – trošenje denarja, upravljanje delovne sile, delo na terenu in vzpostavljanje ekonomičnosti zaradi velikega obsega – je preoblikovala zvezo med digitalnim gospodarstvom in gospodarstvom stvarnega sveta. Kitajski internet prodira veliko globlje v gospodarsko materialno življenje navadnih ljudi, vpliva pa tako na trende potrošnje kot tudi trge delovne sile,« zapiše.

Z mobilnimi aplikacijami potrošijo več

Nekaj statističnih podatkov za ponazoritev: leta 2016 je po McKinseyjevi raziskavi 65 odstotkov kitajskih uporabnikov O2O (gre za kratico online-to-offline, z interneta v fizični svet, s katero opisujejo izbruh internetnih storitev v stvarnem svetu) izjavilo, da zaradi mobilnih aplikacij, kot sta Alipay in WeChat, potrošijo več denarja za obedovanje v restavracijah. Pri kategoriji potovanj jih je o povečani potrošnji poročalo 77 odstotkov, pri prevozu pa 42 odstotkov. Njihov telefon je postal plačilna kartica: konec leta 2017 je med 753 milijoni uporabnikov pametnih telefonov na Kitajskem kar 65 odstotkov imelo aktivirano mobilno plačevanje (kolikšen je delež takšnih uporabnikov v Sloveniji, si lahko preberete na strani 86, kjer objavljamo ugotovitve raziskave Masterindex). Pa še nekaj podatkov, ki zgovorno prikazujejo razkorak med Kitajsko in ZDA po nekaterih panogah: kitajska podjetja naj bi za 10-krat presegla ameriška po količini dostavljene hrane in za 50-krat po potrošnji z mobilnim plačevanjem. Kitajsko nakupovanje z elektronskim trgovanjem je približno dvakrat tolikšno kot ameriško, razkorak pa se le še veča. Med vrhuncem tekmovanja med Uberjem in Didijem, kitajskim ponudnikom prevozov, je Didi na Kitajskem opravil štirikrat toliko prevozov kot Uber po vsem svetu.

Nismo le nemočni opazovalci!

Lee se dobro zaveda, da razvoj umetne inteligence spremljajo številne bojazni ljudi in da tudi zaradi zapisov v medijih zlahka dobimo občutek, da človek izgublja nadzor nad svojo usodo. »V mislih se nam zlivajo podobe robotov, ki nam bodo zavladali, in črne napovedi 'nekoristnega' razreda brezposelnih delavcev, zato se nas loteva neznosen občutek nemoči pred mogočnimi tehnologijami. V obeh teh črnogledih napovedih je zrno resnice o potencialih UI, vendar občutek nemoči, ki ga povzročata, zamegljuje bistvo: pri oblikovanju prihodnosti z umetno inteligenco bodo najpomembnejše odločitve in ukrepi ljudi, ne UI,« trdi in dodaja, da nismo le nemočni opazovalci, ki le gledajo, kaj se dogaja, saj mi sami stojimo za njenim razvojem. »To pomeni, da se lahko uresničijo vrednote, ki določajo naše vizije prihodnosti z UI. Če verjamemo, da ima življenje kakšen globlji smisel od tega pehanja za materialnim, je lahko UI ravno pravo orodje, ki nam ga lahko pomaga odkriti.«

V knjigi se med drugim posveti tudi (ne)smiselnosti uvedbe univerzalnega temeljnega dohodka (UTD), če bi resnično prišlo do (najbolj) črnega scenarija na področju brezposelnosti. Sam sicer predlaga, naj se namesto UTD raje uvede nekaj, kar imenuje plačilo za vlaganje v družbo, ki ga opredeli kot »solidno državno plačo za ljudi, ki svoj čas in energijo vlagajo v dejavnosti, ki gradijo prijazno, sočutno in ustvarjalno družbo«.

Človek, ki je do usodne bolezni razmišljal kot stroj

Lee je moral tudi na lastni koži izkusiti, da »pehanje za materialnim« ne prinaša trajnega zadovoljstva. Septembra 2013 je namreč dobil diagnozo, da ima limfom IV. stopnje. »Moji mentalni algoritmi in osebni dosežki so se mi v trenutku sesuli,« pravi. Kot odkrito priznava, je bil večji del svojega odraslega življenja skoraj fanatično predan delu. »Skoraj ves svoj čas in energijo sem posvetil službi, le malo družini in prijateljem. Cenil sem se po tem, kolikšno ekonomsko vrednost sem ustvarjal in do kolikšne mere sem lahko širil svoj vpliv po svetu (....) Ob tem, ko sem tako obsedeno ustvarjal stroje, ki bi razmišljali kot ljudje, sem se spremenil v človeka, ki razmišlja kot stroj,« pravi Lee, ki ima sicer na družbenih omrežjih več kot 50 milijonov sledilcev, čeprav jim od bolezni dalje posveča manj pozornosti. Rak na srečo ni več napredoval, tako da ni več v življenjski nevarnosti, a so »razodetja, ki jih je vzbudilo to bližnje srečanje s smrtjo, ostala v meni«. »Šele zaradi raka in ljubezni najbližjih sem vse povezal v jasnejše spoznanje, kaj nas ločuje od strojev, ki jih gradimo. Odločimo se, da pustimo strojem, da so stroji, ljudje pa bodimo ljudje. Odločimo se, da bomo stroje le uporabljali. In odločimo se, da bomo ljubili drug drugega,« so besede, s katerimi konča svojo knjigo.

Če se vas razmerja sil na svetu vsaj malo dotaknejo, če vas zanimajo tehnološki dosežki ter njihov vpliv na potrošniško družbo in če tudi vas skrbi, da vam bodo »roboti vzeli službe«, vam knjigo močno priporočam, saj vas bo kar posrkala vase. Vsaj sama že dolgo nisem brala tako privlačne in poglobljene, hkrati pa izjemno berljive knjige o tehnologiji, ki prežema ta svet.