• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Pomemben je poslovni potencial, pa tudi vrednote blagovne znamke

Andrej Jereb je slovenski športni javnosti znan kot uspešen voznik relija, prebivalci Obale pa ga verjetno poznajo tudi kot lastnika Avto Centra Jereb v Izoli. Tam smo ga obiskali in si ogledali Toyotin prodajni salon ter izvedeli, kaj je tisto, kar ga povezuje s to avtomobilsko znamko.

Foto: Zaklop

Andrej Jereb pravi, da je že vse svoje življenje tako ali drugače povezan z avtomobili. Največjo strast in ljubezen je čutil do športa, natančneje relija. »Nad njim sem se navdušil že kot deček, star komaj dvanajst ali trinajst let. To je bila res velika ljubezen, ki ni minila. Takoj, ko je bilo to mogoče, sem začel graditi športno kariero. Od najskromnejših možnih začetkov, ko sta me vodila le neizmerno navdušenje in entuziazem, do poti navzgor, ko mi je kot prvemu Slovencu uspelo dobiti sedež v profesionalnem moštvu za svetovno prvenstvo,« se spominja. To je bilo leta 2007; bil je prvi in upa, da ne tudi zadnji. V najstniških letih njegovo življenje še ni bilo tako zelo povezano s Toyoto, a zaupal nam je, da je že takrat stene njegove sobe krasil plakat španskega dirkača Carlosa Sainza s Toyoto Celico, s katero je takrat dirkal.

Avtomobili kot hobi in kot posel

Jereb pravi, da so ga avtomobili zaznamovali predvsem preko športa, a ker od dirkanja žal živijo le redki, se je proti koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja tudi on začel zavedati, da bo v življenju treba početi še kaj drugega, ne le voziti reli. Odločil se je, da bo z avtomobilizmom povezana tudi njegova poslovna pot: »Leta 1996 sem se mlad in povsem neizkušen, a po drugi strani zelo ambiciozen in zagnan, podal na to pot. Izbrali smo avtomobilsko znamko, odprli avtomobilski salon in začeli to 'potovanje' skozi poslovni del mojega življenja.«

V tistem času je bila Toyota zelo aktivna v reli športu, a pravi, da so bile z njo povezana bolj športna čustva, medtem ko je imel poslovno druge parametre. Odločil se je za špansko avtomobilsko znamko in bil s svojo odločitvijo zadovoljen. »Naša osnovna avtomobilska znamka je zadovoljevala moje potrebe po dokazovanju in moje strasti. Takrat res nisem razmišljal o širitvi našega Avto Centra. Bil sem tudi še zelo športno aktiven in imel sem veliko drugih obveznosti v športu; veliko časa sem preživel tudi v tujini. Hkrati je bil to čas, ko se je Slovenija približevala Evropski uniji in takrat so se razmere na trgu spreminjale. Počasi smo se odpirali in liberalizirali, tudi na zakonodajnem področju. Glede na to, da smo bili prepoznaven in uspešen lokalni avtomobilski prodajalec, smo sčasoma začeli dobivati ponudbe drugih zastopnikov v smislu sodelovanja z novimi avtomobilskimi znamkami. A kot rečeno, me to takrat res ni zanimalo, saj sem bil osredotočen predvsem na šport.«

K njim so hodili različni zastopniki avtomobilskih blagovnih znamk in pravi, da so vse zelo prijazno sprejeli, poskušali njihove predloge, nato pa zelo prijazno odslovili. Med drugim se je na obisk najavil tudi takratni predsednik podjetja Toyota Adria, Tatsuya Ono, z njim pa je prišel Tom Fux kot takrat najvišje pozicionirani Slovenec v Toyoti. Andrej Jereb ga je poznal že od prej in sprejel je tudi njiju: »Ko sta prišla v Izolo, sta mi povedala, da bi želeli skleniti sodelovanje, a kot vsem pred njima sem tudi njima povedal enako – da imam za dušo in poslovni izziv dovolj eno znamko, da sem poslovno aktiven tudi drugje. Zahvalil sem se jima in se poslovil, a priznam, da sem že takrat nekje v sebi začutil, da ta odslovitev ni bila takšna kot pri drugih. Zdi se mi, da ni bila tako odločna.«

Prepričale so ga njihove vrednote

Predstavniki Toyote so bili vztrajni in kmalu so zaprosili za še en termin srečanja. »Na našem  drugem srečanju ni bilo toliko govora o  poslovnem potencialu. Ne razumite me narobe; ta je seveda zelo pomemben, ampak mene je prepričalo nekaj drugega. Večino časa smo se namreč pogovarjali o filozofiji in vrednotah Toyote in tu sem začutil iskrico. Zdelo se mi je zanimivo, da delimo enake vrednote – to so med drugim nenehna skrb za kakovost, odnos do kupcev, odnos do zaposlenih, ki so največji kapital podjetja, skrb za okolje ... Toyota danes velja za družbeno izjemno odgovorno podjetje, a takšno je bilo že takrat, leta 2003. Če se postavite v kontekst tistega časa, se boste gotovo spomnili, da je bilo to obdobje, ko je bil ves svet v nekakšnem vzponu. Vsi so razmišljali le o denarju in dobičkih, vsak je mislil le na svoj interes in to nikakor ni v skladu z mojo življenjsko filozofijo. Med tem pogovorom smo našli skupno točko; ugotovili smo namreč, da je kar nekaj stvari, ki nas povezujejo,« se spominja tistega časa. 

Poleg vsega se je takrat po srečnem naključju zgodilo še nekaj. Prostore, v katerih je danes prodajni salon Toyote (in so poleg prodajnega salona, ki ga je Andrej Jereb že imel v lasti), je imel tistem času v najemu njegov prijatelj. A prav takrat mu je sporočil, da se bo lotil novega poslovno-življenjskega podviga in gradnje svojega objekta: »Povedal mi je, da naših prostorov kmalu ne bo več potreboval, kar je pomenilo, da bi jih lahko uporabili mi, ki smo ravno razmišljali o širitvi poslovanja. Ker sem trdno prepričan, da smo ljudje tisti, ki smo za dobro poslovanje najpomembnejši in da le z ekipnim duhom lahko naredimo nekaj izjemnega, sem poklical svoja najbližja sodelavca in jima predstavil Toyotino ponudbo. Povedal sem jima, da sem sam pripravljen na izziv, želel pa sem slišati tudi njuno mnenje. Dal sem jima 24 ur za razmislek, a sta mi oba že precej pred 'iztekom roka' potrdila, da se strinjata z mojim predlogom.«

To je bila zanje neke vrste prelomnica – iz »monobranda« so postali »multibrand«, preurediti so morali objekte in se podati na novo pot. »To je bilo zanimivo obdobje. S Toyoto je v našo hišo prišla povsem drugačna filozofija, nov značaj znamke in nenazadnje tudi struktura kupcev. To 'potovanje' je bilo zanimivo, a k sreči smo že takoj tudi v praksi pokazali medsebojno kompatibilnost. Bili smo prodajno uspešni, še pomembneje pa je, da smo dosegali najvišje možno zadovoljstvo strank,« poudarja Andrej Jereb.

Avto Center Jereb je kar desetkrat zapored prejel ugledno Toyotino nagrado »ičiban« za zadovoljstvo strank. To je zanje potrditev, da resnično razumejo kupce, da Toyotino filozofijo in vrednote udejanjajo tudi v praksi in nenazadnje, da je kupec pri njih vedno na prvem mestu.

Te nagrade mu pomenijo ogromno, saj vendarle prihaja iz sveta športa, kjer so večinoma zmage tiste, ki štejejo. »Po duši sem športnik in vedno sem kombiniral športno filozofijo s poslom in obratno. Vedno sem ciljal na zmago in na prvo mesto, ampak hkrati moram poudariti, da je zame od nekdaj zelo pomemben 'fair play'. Sam nikakor ne zagovarjam mnenja, da so za dosego ciljev dovoljena vsa sredstva. Ko pogledam nazaj na vse svoje športne zmage, ni lepšega kot to, da se lahko pogledam v ogledalo in vem, da je moja vest mirna. Enako je v poslu. Priznam pa, da pri drugih to pogosto pogrešam – v športu, v poslu in v življenju na splošno.«

Tudi zasebno zvest Toyoti

Avtomobili znamke Toyota so ga tako prepričali, da jim je zvest tudi zasebno. »Moj odnos do avtomobilov je poseben. Kot dirkač nimam nekega užitka oziroma zadovoljstva, ko vozim serijske avtomobile. Po drugi strani pa sem razmeroma skromen. Avtomobili mi pomenijo varno, udobno in funkcionalno prevozno sredstvo. Nikoli nisem bil ujetnik znamk ali tega, da bi 'zdravil' svoj ego z avtomobili. Kot šef salona vedno na prvo mesto postavim kupce, nato se oziram na sodelavce ter promocije in kar ostane, to vozim jaz. Tako da nimam nekega avtomobila, ki bi ga vozil ves čas. Imam pa privilegij, da lahko izbiram glede na priložnost, občutke, razpoloženje in obveznosti. Zelo rad se vozim s hibridi, ker v vožnji z njimi res uživam. So lahkotni za vožnjo, me pomirjajo in so okoljsko sprejemljivi. Navdušen sem nad vsemi modeli hibridov, ne glede na to, ali gre za najmanjšega Yarisa ali pa za najnovejšega RAV-a, ki je res čudovit.«

Kadar pa želi dati svoji avtomobilski strasti prosto pot, izbere avto, za katerega pravi, da je eden od zadnjih prvinskih užitkarskih športnih avtomobilov: Toyoto GT 86. S tem avtomobilom vodi tudi tečaje dinamične vožnje v Centru varne vožnje na Vranskem. »Tam resnično uživam in ugotovil sem, da zame ni večjega zadovoljstva, kot če predajam znanje, ki sem ga usvajal skozi svojo športno kariero. Pa ne le znanje, tudi doživetje. Največje plačilo zame je, ko ljudje odidejo z nasmeškom,« pove. Čeprav Vransko običajno povezujemo s poligoni za varno vožnjo, sam obiskovalce seznanja s teorijo dinamične in dirkaške vožnje, ki pa vendarle mora biti tudi varna. »Nenazadnje – če želiš na dirki zmagati, moraš priti varno do cilja. Ne pomaga ti, če si do zadnjega ovinka najhitrejši, če ne prideš varno na cilj,« se nasmehne in pove, da je vesel, da je struktura ljudi, ki se prijavljajo na takšne tečaje, izjemno raznolika. »Ko so me povabili, da pripravim ta program, sem precej razmišljal o strukturi ljudi, ki naj bi takšen tečaj obiskovali, in priznam, da sem v veliki meri zgrešil. Predstavljal sem si, da bodo udeleženci predvsem mlajši moški, polni adrenalina, pa ni tako. Večina jih je srednjih let, rekorder pa je bil skoraj 70-letni gospod, ki si je vse svoje življenje želel doživeti nekaj podobnega. Vesel pa sem, da je tudi čedalje več dam,« zaključi.

Članek je bil prvotno objavljen v  461. številki Marketing magazina. Na spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na [email protected]