• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Kaj vidite, ko pogledate »skozi« svoje superge?

Veja ne vlaga v oglaševanje. Ne sponzorira športnikov in ne plačuje slavnim, da bi nosili njene superge. Ne lovi trendov, ampak jih narekuje. Njena francoska ustanovitelja sta minimalističen dizajn povezala z družbeno odgovornostjo, ki prežema prav vsak korak proizvodnega procesa. Čeprav jima to ni najbolj všeč, splet »ponori« vsakič, ko si jih obuje katera od znanih osebnosti. Navdušujejo tudi vojvodinjo Meghan Markle, igralki Emmo Watson in Marion Cotillard ter manekenko Emily Ratajkowski. Skrivnost je (tudi) v spretnem pripovedovanju zgodbe znamke.

Prijatelja Sébastien Kopp in François-Ghislain Morillion sta dodobra prečesala najbolj zakotne kraje planeta, da bi našla čim boljše surovine za proizvodnjo svojih superg.

Ko potrebujem modne nasvete in ideje za kombiniranje oblačil, se najpogosteje zatečem k Pinterestu. Kot privrženki minimalističnega sloga, ki pri vsaki modni izbiri prisega na največ dve barvi hkrati, mi pini, ki mi jih ponuja to družbeno omrežje, marsikdaj olajšajo odločitev, kaj in kako obleči ob različnih priložnostih. Pred kakšnim letom in pol, ko se še nisem povsem sprijaznila z dejstvom, da ni nič narobe s tem, če si superge obujete tudi za v službo, mi je Pinterest med modne predloge začel umeščati stylinge s športnimi copati. Med njimi je prevladovala znamka, za katero do takrat še nisem slišala, me je pa pritegnila zaradi svoje preprostosti, nekakšne elegance (če za superge to sploh lahko rečemo) in diskretno umeščene velike črke V na zunanji strani copata. Ko me je klik na pin povedel na spletno stran znamke, sem bila zapečatena. Od takrat sem kar nekaj časa posvetila razmišljanju, katere superge znamke Veja naj si kupim – in kje. Pa ne le to, pritegnila me je tudi zgodba za nastankom znamke, ki so jo izjemno spretno spletli. Veja namreč dizajn združuje z izrazito družbeno odgovornostjo in se ponaša s transparentnostjo po celotni proizvodni verigi, k čemur stremi že od vsega začetka svojega delovanja.

Znamko sta ustanovila zdaj 40-letna Francoza Sébastien Kopp ter François-Ghislain Morillion in njuna zgodba je resnično navdihujoča. Seveda sem si želela osebno govoriti z njima in poslanstvo znamke Veja predstaviti z njunimi besedami. Žal me je Vejina direktorica komuniciranja Marine Betrancourt sicer prijazno zavrnila, češ da»Sébastien in Ghislain veliko potujeta, zato v tem trenutku ne bi mogla dati intervjuja«. Pojasnila je še: »Razvijamo veliko različnih projektov, sklepamo partnerska sodelovanja in ustvarjamo nove modele obutve, poleg tega pa smo še vedno majhna ekipa.« Zato sem se pri pripravi članka naslonila predvsem na zgodbo, ki jo ustanovitelja pripovedujeta na spletni strani Veja, in maloštevilne intervjuje, ki jih je – očitno malce zgovornejši – Sébastien Kopp podal za nekatere francoske in mednarodne medije, predvsem tiste, ki pokrivajo trajnostno modo in ekološko ozaveščenost blagovnih znamk.

»Rada oblikujeva superge, na katere bova ponosna in jih bova z veseljem nosila tudi čez deset let,« pravita Sébastien Kopp in François-Ghislain Morillion.

Zakaj vsi le lepo govorijo, nič pa ne naredijo?

Prijateljstvo med Koppom in Morillionom se je menda začelo že v srednji šoli. Leta 2002, ko sta diplomirala iz ekonomije in delovala na področju investicijskega bančništva v New Yorku in Washingtonu, sta se, takrat 23-letnika, odločila, da pustita službo in ustanovita nevladno organizacijo. Hotela sta preučevati različne projekte s področja trajnostnega razvoja, ki jih vodijo velike korporacije. Poučevala sta se o izobraževanju, okolju, ekonomski pravičnosti in družbenem razvoju. Obiskovala sta jedrske elektrarne na Kitajskem, preučevala projekte sončnih elektrarn v Južni Afriki, izobraževalne projekte v Braziliji in Argentini ter socialne projekte v Mexico Cityju. Bila sta razočarana nad tem, kar sta videla, saj sta zaznala občutno razliko med tem, kar so podjetja govorila, in katere družbene in ekološke projekte so tudi dejansko izvajala.

To najbolje ponazarja njuna izkušnja, ko sta leta 2003 obiskala neko kitajsko tovarno. V imenu neke francoske modne znamke sta opravljala revizijo družbene odgovornosti. Pri tem gre za formalni pregled prizadevanj, postopkov in kodeksov podjetja glede družbene odgovornosti in njegovega vpliva na družbo na splošno. Rezultat tovrstne revizije je ocena, kako dobro podjetje dosega svoje cilje ali merila družbene odgovornosti.

»Med delavci sva preživela tri dni: videti so bili bledi in utrujeni, toda tovarna je bila čista in delovni pogoji so bili videti kar v redu. Revizija je potekala gladko, dokler nisva odgovornih prosila, ali si lahko ogledava še njihove bivalne prostore. Vodstvo je najprej zavrnilo najino prošnjo, a ko sva vztrajala in se z njimi tudi malo prepirala, so le odprli vrata. Znašla sva se v 25 kvadratnih metrov veliki sobi, kjer je spalo 32 kitajskih delavcev, 'zloženih' v petnivojske pograde. Na sredi sobe je bila luknja, ki je služila kot tuš in stranišče hkrati. Tistega dne sva spoznala, da je nekaj hudo narobe z globalizacijo. Ti delavci so izdelovali oblačila, ki sva jih sama nosila vsak dan, obleke, ki so jih ljudje, ki jih poznava, najine družine, najini prijatelji nosili vsak dan,« pripovedujeta.

 

Čeprav je proizvodnja superg Veja nekajkrat dražja kot pri velikih blagovnih znamkah, so njihove cene povsem konkurenčne – po navedbah ustanoviteljev zato, ker sta se odpovedala oglaševanja. Cene se tako v povprečju gibljejo od 80 evrov za par platnenih copat do 130 evrov za tiste iz veganskega usnja.

Takrat, pred dobrimi petnajstimi leti, so velika podjetja sicer že govorila o konceptih, kot je trajnostni razvoj, a, kot sta opazila ekološko ozaveščena mladeniča, je vse ostajalo zgolj pri lepih besedah, brez dejanskih ukrepov, s katerimi bi jih podprli. Toda vremena so se že začela jasniti, kot kaže nadaljevanje zgodbe. »Medtem sva že sodelovala s Tristanom Lecomtom, ki je pravkar predstavil AlterEco, prvo francosko blagovno znamko, ki je slonela na pravični trgovini. Izdeloval je pomarančni sok, čaj, riž, kavo in čokolado, pri čemer je sodeloval neposredno s proizvajalci in poljedelci po svetu. Opravila sva revizijo zadrug, s katerimi je sodeloval, in za naju je bilo to pravo razodetje. Iz prve roke sva sprevidela, kako pravična trgovina spreminja gospodarstvo, zaradi česar je to malce drugačno in bolj uravnoteženo, ter kako si prizadeva za pravičnejšo menjavo med proizvajalci in potrošniki.« Po delu za nekaj mednarodnih korporacij in Lecomta sta se vrnila v rodni Pariz.

Superge kot simbol generacije – pa tudi kapitalizma

To je bilo obdobje, ko je internet začel cveteti in so njuni sovrstniki že uspešno izkoriščali njegove dobrobiti. »Veliko najinih prijateljev je ustanavljalo start-upe ali pa delalo za podjetja, povezana z internetom. Toda prav ta kolektivna zaverovanost v virtualni svet naju je potisnila v nasprotno smer. Razmišljala sva, da bi ustvarila fizični izdelek; da bi vzela že obstoječi izdelek, ga razgradila do obisti in izumila na novo. In to ne katerega koli izdelka, temveč najbolj simboličen predmet najine generacije. Popolnoma jasno nama je postalo, da bo ta predmet nova blagovna znamka športnih copat.« To je bilo leta 2005, ki šteje za uradno letnico rojstva znamke Veja.

O tem, zakaj sta se odločila prav za superge, brez zadržkov odgovarjata: »Ker jih ljubiva in jih nosiva vsak dan. Najina generacija je bila tista, ki jih je nosila v 90-ih letih prejšnjega stoletja, ko so postale izjemno priljubljene in so se s športnih igrišč preselile na ulice.«

Po drugi strani pa sta superge dojemala kot simbol kapitalizma, s katerimi so povezani veliki stroški. »To je eden od ekonomsko najzanimivejših izdelkov, saj se za njegovo oglaševanje namenja ogromno denarja. Domišljija je tu prevladala nad resničnostjo. Ko kupite par superg velike blagovne znamke, 70 odstotkov stroškov njegove proizvodnje odpade na oglaševanje in komuniciranje, le 30 odstotkov pa je namenjenih surovinam in proizvodnji,« razlagata. To ju je navedlo k naslednji zamisli, ki je postala steber blagovne znamke Veja: »Razmišljala sva, da če se odpoveva oglaševanju, lahko izdelava superge, katerih proizvodnja bo sicer petkrat dražja, a jih bova vseeno lahko ponudila po enaki maloprodajni ceni kot velike blagovne znamke. Sredstva, ki bi jih sicer namenila oglaševanju, bi tako raje potrošila za proizvodnjo, surovine in ljudi, ki jih proizvajajo. Izdelovala bi superge, ki spoštujejo okolje, superge z večjo ekonomsko pravičnostjo, preprosto s tem, da odstraniva oglaševanje iz enačbe. Sliši se krasno, kajne?« se malce sarkastično sprašujeta ustanovitelja Veje, saj sta se takrat soočala s kar nekaj omejitvami. Ali, kot pravita sama: »Bila sva stara 25 let, bila sva brez denarja, ampak sva hotela poskusiti. Imava veliko srečo, da imava ljubeči družini, dobro izobrazbo, in če midva ne poskusiva, kdo pa bo? Najslabši možni scenarij: spodleti nama, ampak kljub temu imava kje stanovati in možnost začeti znova.«

Ko so vojvodinjo Meghan Markle opazili nositi superge Veja, se je število spletnih poizvedb po njih povzpelo za več kot 100 odstotkov, poleg tega pa so se prvič znašle v indeksu najbolj »vročih« izdelkov.

V Braziliji so ju sprejeli z odprtimi rokami

In takrat se je njuna pustolovščina šele dobro začela. Odletela sta v Brazilijo, državo, kjer so na voljo vse surovine, ki bi jih potrebovala za proizvodnjo športnih copat, in tudi tovarne, ki ščitijo delavce. Po njunih besedah je to tudi država, kjer se zdi vse mogoče in kjer z odprtimi rokami sprejmejo vsakogar, ki ima voljo, da nekaj naredi. Namen tega potovanja je bil »razgraditi« superge in začeti povsem od začetka: od surovine pa vse do končnega izdelka, pri čemer sta želela spremeniti vsako proizvodno fazo, da bi pozitivno vplivala na okolje in družbo.

Tako sta se znašla v amazonskem deževnem gozdu s »seringueirosi«, skupnostmi, ki živijo v gozdu in z njim, ne da bi ga uničevale in sekale drevesa, temveč poskušajo živeti v sožitju z njim. »Začela sva delati z njimi. Najprej je bilo malce težko, saj sva »gringota« znala komaj kaj portugalsko, pa še sredi džungle smo bili. Vsak dan sva imela vsaj tisoč razlogov, da bi obupala, ampak sva še kar vztrajala. Pojasnila sva jim, da želiva ustvariti izjemen izdelek in to na drugačen način, in verjeli so nama. Dan za dnem sva se učila, kako delati z njimi,« izpostavljata nekaj porodnih krčev. Surova guma, ki so jo pridobivali iz tamkajšnjih kavčukovcev, je postala tudi osnovna sestavina superg Veja. Njihovi podplati namreč vsebujejo kar okrog 40 odstotkov tega kavčuka.

Njuna naslednja postojanka je bila brazilska severovzhodna obala; zelo suh in reven predel Brazilije, kjer je zelo težko gojiti kar koli. A prav tam sta naletela na proizvajalce organskega bombaža, zelo majhno zadrugo 35-ih proizvajalcev, ki jo podpira lokalna nevladna organizacija. Ti gojijo organski bombaž brez uporabe gnojil in pesticidov, ki se mu reče tudi agroekološki bombaž. »Običajno kmetijstvo uporablja kemikalije in dolgoročno poškoduje tla. Na brazilskem severovzhodu pa sva odkrivala načela agroekologije, po katerih žetev prsti ne škoduje, ampak postane ta še rodovitnejša,« sta spoznala. Takrat sta se učila tudi osnov financ in podjetniškega razmišljanja, a z mislijo na zmagovalno kombinacijo za vse vpletene. »V prvi pogodbi sva za bombaž plačala dvakratnik tržne cene. To se je vsem zdelo čudno, pravili so nama nora Francoza. Na koncu smo se vendarle sporazumeli in kupila sva tri tone organskega bombaža v skladu z načeli pravične trgovine, kar pomeni, da sva za pridelek plačala vnaprej, po ceni, določeni v triletni pogodbi. Z drugimi besedami – ko pridelovalci posadijo seme bombaža, že vedo, za koliko bodo prodali kilogram pridelka.« Iz tega organskega bombaža je bil izdelan zgornji del prvih superg, ki so jih predstavili pod znamko Veja.

»Namesto da bi poskušali spremeniti svet in ljudi v njem, vztrajamo pri tem, v kar verjamemo: biti še transparentnejši, izboljšati skladnost našega projekta in dosegati rešitve,« zatrjujeta prijatelja še iz srednješolskih let.

Še naprej sta sledila proizvodni poti in se znašla na jugu Brazilije, v tovarni superg v mestu Porto Alegre. To je razvita regija, podobna Evropi, z močnimi socialnimi pravicami. »Delavci tam delajo v razumnih urah in 82 odstotkov jih je članov sindikatov. Odločila sva se, da bova tam izdelovala najine superge.«

Njuna četrta postojanka pa je bil Bonneuil-sur-Marne v predmestju Pariza, kjer sta se sestala z neprofitno organizacijo za ponovno družbeno vključevanje Ateliers Sans Frontières, ki je na koncu postala njihov logistični ponudnik. To pomeni, da prejmejo zabojnike, shranjujejo superge, skrbijo za Vejino spletno trgovino in odpošiljajo copate po vsem svetu. »Sprva je bilo sicer nekoliko težko: z njimi smo morali preživeti veliko časa na terenu in vse skupaj na novo postaviti. Toda z leti so postali izjemen partner in še naprej rastemo skupaj,« pravita.

Ponudbo platnenih superg sta nato dopolnila še z usnjenimi, seveda iz veganskega usnja, nastalega v rastlinskem postopku. »Hkrati smo v sodelovanju s tovarno poleg SãoPaula razvijali novo vrsto tkanine, ki je v celoti narejena iz recikliranih plastenk. Reče se ji B-mesh in je dražja od običajnih materialov, uporabljenih v obutveni industriji. Plastenke pobirajo z ulic Ria de Janeira in São Paula, nato pa jih zdrobijo v kosmiče. Te odpeljejo v neko drugo brazilsko tovarno, kjer jih predelajo v vlakna,« pripovedujeta o proizvodnem postopku. Trenutno je v njihovi ponudbi superg en model od štirih 100-odstotno veganski. Od 81-ih modelov, vključenih v lansko kolekcijo, jih tako 20 ni vsebovalo nobene surovine živalskega izvora.

Ko pustolovščina postane posel

Superge Veja so že takoj, leta 2005, naletele na veliko zanimanje. Prve so jih začele prodajati pariške veleblagovnice, sledili so klici iz trgovin po vsem svetu. »Pustolovščina je postala posel,« pravita takrat novopečena podjetnika. Čez deset let je ekipa štela že 60 ljudi, pisarne pa so imeli v Braziliji in Franciji. Superge so dobavljali v 50 držav po svetu in do leta 2015 prodali dva milijona parov. Ustanovitelja sta se močno približala svojemu cilju, saj so, kot pravita, svoj pečat odtisnili na številnih področjih – v modi, pravični trgovini, organskem kmetovanju, oblikovanju, družbenem vključevanju, tovarnah, potovanjih, bombažnih poljih, Amazoniji ...

»Rdeča nit vsega, kar počnemo, pa je transparentnost,« poudarjata. In zdaj pridemo do tega, kaj Veja dejansko sploh pomeni. Kot razlagata, v portugalščini »veja« pomeni »gledati«: »Po naši razlagi to pomeni 'poglejte skozi svoje superge', poglejte, kaj je v ozadju njihovega nastanka.« »Veja« se sicer izgovori kot »deja« v francoski besedni zvezi »déjà vu«, že videno, kar je še ena od asociacij na »gledati«.

Popolna transparentnost je sicer nekaj, kar je lahko dvorezen meč – nikoli je namreč ni dovolj, kar so spoznali tudi pri Veji. »Čeprav izdelujemo zelo transparentne izdelke s pozitivnim vplivom, pa smo spoznali, da podjetje samo po sebi ni dovolj transparentno. Čutili smo, da moramo Vejo spremeniti od znotraj navzven. Zato smo začeli menjati naše dobavitelje. Izbiramo, na primer, banke, ki nimajo podružnic v davčnih oazah, dobavitelja električne energije pa smo zamenjali z Enercoopom, ki zagotavlja zeleno električno energijo, zbrano od majhnih neodvisnih proizvajalcev,« nekaj primerov, kako postati transparentnejši, navajata Kopp in Morillion.

Temu vprašanju se bodo skrbno posvečali tudi v prihodnjih projektih. »Všeč nam je ta transparentnost, zaradi katere moramo biti vsakič še malo boljši. 'Spreminjanje sveta' je postalo takšna grozna krilatica, buzzword. Celo Google ali Amazon jo uporabljata vsak dan. Torej, namesto da bi poskušali spremeniti svet in ljudi v njem, vztrajamo pri tem, v kar verjamemo: biti še transparentnejši, izboljšati skladnost našega projekta in dosegati rešitve. In namesto da bi poskušali kogar koli prepričevati, začenjamo pri sebi,« tudi sama sebe s pepelom posujeta lastnika Veje.

Transparentni so tudi, ko gre za plače zaposlenih, kar menda ni zelo francosko. »Za zaposlene poskušamo narediti kar največ in smo zelo predani vprašanju spolne enakopravnosti. Kar štiri od petih zaposlenih, ki pri nas največ zaslužijo, so ženske. V zadnjih treh letih smo 20 odstotkov našega dobička razdelili med zaposlene in ta delež nameravamo povečati na 30 odstotkov,« obljubljata.

Nista oblikovalca, a sta postala tudi to

Čeprav nimata oblikovalskih znanj, sta se na svoji poti priučila tudi tega: »Nisva začela kot oblikovalca, ampak sva temu preprosto posvetila najin čas.« Na vprašanje, kje dobita navdih za dizajn superg, odgovarjata, da od vsepovsod – iz svojega razpoloženja, ljudi, ki jih spoznavata, oblačil, ki jih nosijo, umetnin, ki jih vidita.

»Naše superge oblikujemo dlje, kot to počnejo druge velike blagovne znamke. Rada oblikujeva superge, na katere bova ponosna in jih bova z veseljem nosila tudi čez deset let,« zatrjujeta. Kot je Kopp povedal za ameriško poslovno revijo Forbes, sta prvi kupec vedno onadva sama. »Nikoli se ne primerjava z drugimi ali delava raziskav; vedno ustvarjava tisto, kar si midva želiva nositi. Naši kupci večinoma prihajajo iz velemest, kot so Los Angeles, New York, London, Hong Kong in Pariz. Stari so med 13 in 30 let, moški in ženske. Večine jih Veja ne zanima kot ekološki in etični projekt, ampak zato, ker jim je všeč njihov stil,« o povprečnem kupcu znamke Veja pravi Kopp.

Čeprav pri kupcih svojih superg ne zaznavata izrazito večje ekološke naravnanosti kot pri drugih, pa opažata, da se dojemanje ljudi kljub vsemu že spreminja, saj je vedno več blagovnih znamk, ne le v modi, ki se trudijo stvari delati drugače. »Z izdelovanjem obutve na drugačen način hočeva povedati, da je treba vse začeti proizvajati drugače in da ničesar ne moremo imeti za samoumevno. In to se je tudi že začelo dogajati, saj lahko na primer pri hrani, avtomobilih in potrošnih izdelkih na splošno že zaznamo spreminjanje načinov proizvodnje. Način, kako so ti izdelki proizvedeni, namreč postaja vse pomembnejši. In prav to je tisto, za kar si tudi midva prizadevava s svojim projektom. Nenehno se bomo izboljševali, korak za korakom, in ostali zvesti temu, kar smo, in tistemu, za kar bi radi videli, da se zgodi v svetu,« zatrjujeta. Svojo vizijo udejanjata še z enim projektom – pred petimi leti sta v Parizu odprla Centre Commercial, blagovnico, ki združuje blagovne znamke, ki »delajo stvari drugače«. Njihovi izdelki so večinoma proizvedeni v Evropi in so iz organskih, recikliranih materialov.

Morate resnično vedno imeti najnovejši model?

Med aktivnostmi, s katerimi si prizadevajo za čim večjo transparentnost, je tudi objavljanje vsake omejitve, s katero se soočajo, na spletni strani podjetja. Med njimi lahko zasledimo tudi problematiko (pretirane) potrošnje. »Čeprav smo ponosni na naše superge in način njihove proizvodnje, se nam zastavlja vprašanje: ali moramo resnično kupovati toliko parov superg? Zavedamo se, da je naš izdelek moden, ampak ali jih moramo vedno fetišizirati na takšen način? In vedno imeti najnovejši model?« se sprašujejo. Kopp priznava, da na ta vprašanja nimajo dokončnega dogovora, ima pa pri tem svoj pristop. »Nisem nehal trošiti, kupujem pa tisto, kar potrebujem. To zame ni filozofija, ampak zdrava pamet. Ali smo bolj srečni, če kupujemo hitro modo? Jaz imam svoj odgovor, vam prepuščam lastnega. Ničesar si nisem kupil že tri leta. Imam skromno garderobo, morda deset majic in tri, štiri puloverje. Ko se mi v puloverju naredi luknja in jo enkrat, dvakrat, trikrat zašijem, bom morda kupil novega, do takrat pa ne. Ne osrečuje me pač, če bi imel ves čas nove puloverje. Imam pa veliko parov superg Veja, kakšnih 10, 12. Nosim jih vsak dan,« je povedal za spletni portal Eco-Age.

Kot pravita lastnika Veje, o prihodnosti podjetja ne razmišljata veliko. Od leta 2005 podjetje raste organsko, korak za korakom, brez investitorjev: »Ker sama skrbiva za vse sestavine in nadzorujeva procese v naši proizvodni verigi, to sicer zahteva veliko časa, a hočeva zagotoviti, da je to najboljši način za ustvarjanje pozitivnega učinka.«

Podjetje ima danes 110 zaposlenih v Braziliji in Parizu. Doslej so kupili že 265 ton agroekološkega bombaža in prodali več kot 3 milijone parov superg. Njihov najpomembnejši trg so ZDA, sledita Velika Britanija in Francija. Na vprašanje, kaj novega bodo uvedli letos, Kopp odgovarja: »Nisva naklonjena temu, da bi govorila o nečem, kar še ni na trgu. Lahko pa rečem, da letos sledi nov val Veje, nove inovacije, nove modeli, nova sodelovanja in nove države. Nimava drugega načrta kot uživati.«

Val govoric od ust do ust še vedno najboljša taktika

Kako je torej blagovna znamka lahko uspešna brez oglaševanja? V dobi družbenih omrežij je to seveda precej lažje, saj tudi superge Veja »živijo« od slovesa. Ko si jih je Meghan Markle, vojvodinja Susseška, obula za izlet z barko ob prvem uradnem obisku Avstralije s svojim soprogom, princem Harryjem (mimogrede, sam je imel obute adidaske, kar ni bilo vredno tolikšne pozornosti), so spletne poizvedbe po Veji porasle za 113 odstotkov, Veja pa se je prvič uvrstila v indeks najbolj vročih izdelkov.

»Res mi je žal, ampak ne vem, kdo je ona,« se je menda odzval Kopp, ko so mu člani ekipe na WhatsApp poslali novico, saj so že slutili, kakšen bo »učinek Meghan«. Tako kot takrat, ko so igralki Emma Watson in Marion Cotillard ter manekenka Emily Ratajkowski in nato še kup drugih vplivnežev povzročili nenaden porast zanimanja za znamko, je bil Kopp povsem neprizadet. »Včasih me prav žalosti, da ljudi naš projekt zanima le, ker naše superge nosi princesa. Ampak naša družba je pač takšna.« Podobno ne vidi »kulture superg« kot gibanje, katerega del bi si želel biti. »Če so vrednote te kulture šport, denar in luksuz, se ne vidimo v tem. Res je, imamo skupne kupce, ampak v tem je vse preveč marketinga. Kaj če bi plačevali Kanyeju Westu, da bi nosil naše superge, on pa bi podpiral Trumpa?« je modroval za britanski Vogue.

Takšen odnos znamki Veja očitno ne škodi, prej obratno, saj si je nezadržno utrla pot v ulično modo. Tudi posnemovalce že ima; Kopp je pred nekaj meseci najavil, da bo tožil verigo hitre mode Primark, ker naj bi prekopirala dizajn njihovih najbolj prodajanih superg Veja V 10. »Prvo vprašanje, ki mi je ob tem prišlo na misel, je bilo: 'Le kje so izdelani ti lepi ponarejeni čevlji?' Primark žal ni dojel, da ne bi smeli posnemati sloga naših superg, ampak bi moral posnemati način, kako jih delamo. Iz organskega bombaža, reciklirane plastike in ekoloških materialov, in to v tovarnah, kjer so delavci dostojno plačani in delajo v varnih pogojih,« je povedal.

Mene je njihova zgodba prepričala. Potem ko sem celo leto razmišljala, ali resnično potrebujem še en par belih superg, sem klonila. Ker sem jih prej hotela otipati in preizkusiti, se nisem odločila za nakup v njihovi spletni trgovini, ampak sem obiskala prodajalni & Other Stories in ARKET v Münchnu, kjer imajo v ponudbi nekaj njihovih modelov. Obe sicer sodita pod okrilje koncerna H&M, tipičnega predstavnika hitre mode, pri čemer pa se vsaj zadnji, ARKET, pozicionira kot ponudnik trajnostne mode iz ekoloških in obstojnih materialov. No, v njem sem tudi dobila svoj par belih, vegansko usnjenih »vejic«. Nedavno sem nanje prvič naletela tudi v Ljubljani; v svoji ponudbi jih ima trgovina s konceptom Extraordinary.

Članek je bil prvotno objavljen v avgustovski, 459. številki Marketing magazina. Na spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na [email protected]