• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Ne komentator, ampak motorist in navdušenec nad motorji

Gaber Kržišnik je glas in stas prenosov in prispevkov o Moto GP. Z njim smo brez dlake na jeziku ugotavljali, zakaj in kako oddaji Moto GP – predvsem v primerjavi s formulo 1 – uspeva ohranjati navijaško norijo. Prepričan je, da mora športni komentator prenosu dodajati vrednost. To pa je mogoče le, če si tudi sam navdušenec nad športom.

Podjetnost dirkačem prinese veliko več denarja kot pa sponzorske pogodbe, česar si pred dvajsetimi leti po Kržišnikovih opažanjih še ni bilo mogoče predstavljati.

»Zakaj ne pišete o motorjih!?«

»V drugem ali tretjem razredu osnovne šole, ko mi je oče kupil prvi moped, so me začeli zanimati motorji in me spremljajo celo življenje. Večina mojih sovrstnikov je šla skozi podobno fazo, ki danes ni več običajna za mladino,« svoje »motoristične« začetke opiše Gaber Kržišnik. Pravzaprav mu je bil motociklizem skorajda položen v zibelko, saj je bil njegov oče restavrator starih avtomobilov in motorjev v Tehniškem muzeju v Bistri. Spisi mu v šoli niso delali težav, prav tako mu ni bilo težko sestaviti besedila za časopis. Njegovi novinarski začetki so sicer povezani z revijo Ž, ki jo je Jonas Žnidaršič izdajal pri Delu. »Poklical sem v uredništvo in pohvalil revijo. Omenil sem, da je škoda, da nihče ne piše o motorjih. Jonas me je nato povabil k sodelovanju in nekaj časa sem pisal zanj.« Revija je nato nehala izhajati, a je kmalu Miran Alešič ustanovil prvo slovensko revijo za avto-moto šport  Grand Prix. »Ob nakupu prve številke sem jih poklical in vprašal, zakaj ne pišejo o motorjih. Odgovorili so, da nimajo nikogar, ki bi kaj vedel o tem športu,« se spominja Kržišnik. Vpetega v takratno motoristično dogajanje (s prijatelji je redno obiskoval dirke) so ga povabili k sodelovanju, iz revije pa je nastala današnja Moto Media. Pozneje se je sogovornik lotil tudi snemanja svoje radijske oddaje, ki jo je »podedoval« po Igorju Pancetu, sicer dolgoletnemu voditelju oddaje Pole Position. Sledi podobna zgodba, saj v oddaji ni bilo vsebin o motorjih. »Na vprašanje, zakaj jih ni, mi je odgovoril, da sam motorjev ne vozi in se nanje ne spozna. Bi pa sicer potreboval nekoga, ki bi pokrival moto šport. Hitro sva se dogovorila, sodelovanje je trajalo vrsto let. Pance je pokrival vsebine o avtomobilih, jaz pa o motorjih.« Pozneje je Kržišnik prevzel vodenje celotne oddaje, v kateri je gostil številne goste, hkrati pa pisal za časopise. »Mirana Ališiča, takratnega voditelja Formule 1 na Pop TV, sem želel prepričati, da bi bilo zelo dobro imeti na isti televiziji tudi motorje. Najprej nad idejo ni bil navdušen. Ni bil prepričan, če bi jo kdo spremljal. Nato me je povabil v oddajo kot komentatorja, danes pa snemamo že trinajsto sezono.«

Kljub spletu in tehnologiji se osnove dela niso spremenile

Kržišnik je torej z moto športom tako ali drugače povezan več kot 20 let, a med pogovorom večkrat omeni, da se je njegovo (novinarsko) delo z Motom GP zelo malo spremenilo. Že na začetku so namreč stremeli k temu, da bi bili prisotni na čim več dirkah in imeli poleg prenosa pred dirko tudi oddajo. »Seveda v manjši obliki. Nismo se udeleževali toliko dirk, danes jih izpustimo le nekaj letno. V ekipi smo trije ali štirje, torej sokomentator, redni snemalec in novinarji. Letos bodo celo štirje novinarji, na začetku pa sem bil sam.« Sam je sprva skrbel za prenose dirk Moto GP, nato pa so začeli prenašati še sobotne kvalifikacije v vseh treh kategorijah. Vse skupaj je postalo prenaporno za enega samega človeka. Nagibal se je k temu, da bi se mu – tako kot je to običajno v tujini – pridružil še sokomentator. Ponekod so v kabini celo trije, ki vzporedno razvijejo razpravo, medtem ko med kvalifikacijami ali na treningu na stezi ni veliko dogajanja. »Na začetku sva bila na snemanju dva, snemalca smo najeli pri španski ekipi. Z njim sva po končani dirki dve uri snemala intervjuje, material pa smo nato pripravili za večerne novice. Danes imamo novinarja in snemalca, ki sta cel vikend zadolžena za intervjuje. Iz novinarskega centra nato pošiljamo material v Ljubljano, kjer pripravijo celo oddajo. Posnamemo vse, za kar se predhodno dogovorimo na sestanku, jaz pa se lahko bolj posvetim pripravi na prenos.«

Tri dni stara informacija je zastarela informacija

Osnove poročanja so torej ostale praktično nespremenjene. Hkrati pa so novinarji dobili veliko prednost in izziv – internet in družbena omrežja, kjer lahko prve novice dobimo kadar koli in kjer koli. Kržišnik se strinja, da je pač treba živeti z družbenimi omrežji in se zavedati, da dandanes vsak ljubitelj motociklizma prejme vsako novico takoj. Internet je naredil veliko dobrega, vendar z novinarskega in komentatorskega stališča po njegovem mnenju tudi marsikaj slabega. Danes je vse na dosegu roke. Že na Instagramu lahko spremljamo vsa aktualna dogajanja zato je zanj še toliko pomembneje, da lahko gledalcem posreduje nekaj svežega. Zanj velja, da je informacija, stara tri dni, povsem zastarela. »Preko dneva večkrat preverim novosti na Instagramu. Kot komentator si ne smem dovoliti, da me nekdo preseneti z novico, s katero ne bi bil seznanjen. Precej težje je danes ljudem posredovati nekaj, česar še ne vedo, zato je še toliko pomembneje, da si prisoten na dirki. Nekoč so komentatorji šli na tri, štiri dirke letno, na katerih so nabrali toliko zakulisnih informacij, da so lahko še nekaj naslednjih dirk podajali zanimivosti.«

A takrat ni bilo interneta, za slovenske navdušence je na dva tedna izhajala revija Avtomagazin, zahtevnejši pa so enkrat mesečno kupovali nemške revije, v kateri so prebirali reportaže in poročila o dirkah, ki so se odvijale tri tedne nazaj. Kot zanimivost sogovornik dodaja, da v kabini nima dostopa do interneta, zato ni neobičajno, da mu z informacijami med prenosom pomaga nekdo iz Slovenije. »Informacijo torej dobim iz Ljubljane v kabino, da jo povem nazaj ljudem v Ljubljani. Gledalci tako informacijo prejmejo prej od mene. Vse se odvija zelo hitro, zato je treba vložiti več truda, da dobiš informacijo, ki je dovolj nova in dovolj zanimiva.«

V živo ti ljudje nikoli ne bodo rekli, da »nimaš pojma«

Kržišnik se kljub svoji prepoznavnosti, poznanstvom in avtoriteti na področju motociklizma nima za vplivneža. Zase pravi, da je »še iz stare šole« in mu družbena omrežja predstavljajo bolj kot ne nujno zlo. »Bolj kot internet me pritegne vonj svežega časopisa. Čeprav sem zelo aktiven na Instagramu, ne nastopam pod svojim imenom, ampak pod vzdevkom Kafe Raca, ki izhaja iz časa, ko sem imel v Ljubljani dirkaški lokal Raca in sem preko njega o zabavah obveščal obiskovalce. Lokal sem zaprl, ime pa obdržal.« Za slovenske komentatorje pa obstaja še ena druga, manj prijetna stran. Če med nogometnimi ali košarkarskimi tekmami (ki jih komentirajo slovenski komentatorji) spremljate spletne portale ali družbena omrežja, ne manjka kritik na njihov račun. Ni redkost, da so po cele strani namenjene prav nesrečnemu komentatorju. Gledalci in sledilci Moto GP s svojimi komentarji večinoma ostajajo pri samih dirkah in dogajanju, kritik na račun sogovornika ne zasledimo velikokrat. »Mogoče to pomeni tudi, da imam najmanj gledalcev (smeh). Tudi jaz dobim očitke, da nimam pojma in da ljudje raje gledajo prenose na tujih televizijah. Sprva sem si očitke jemal k srcu, zdaj pa ne več. Ugotovil sem, da na spletnih forumih, na katerih ljudje opravljajo, sodeluje skupina »mulcev«, ki pod vzdevki očrnijo vsakogar. Zgodilo se mi je že, da me je nekdo objemal in hvalil, nato pa sem ugotovil, da me na forumih najbolj kritizira. V živo ti ljudje nikoli ne bodo rekli, da nimaš pojma. Na začetku še imaš občutljivo kožo, sčasoma pa se ti s tem niti ne ljubi več ukvarjati. Pač spoznaš, da so nekateri očitki brez osnove.« Poleg tega je v pogovorih z drugimi komentatorji Moto GP spoznal, da tiste, ki pri nas največ veljajo, v lastni državi prav tako opravljajo. V Slovencih je po njegovih opažanjih zakoreninjeno prepričanje, da nič, kar naredimo tukaj, ni dovolj dobro, razen »Dončića in Akrapoviča«. »Navadiš se, da Slovenci raje kritizirajo kot pohvalijo. Po drugi strani se na nogomet in smučanje danes skoraj vsak vsaj malo spozna, na dirke pa ne. Z oddajo smo zaobjeli ljudi, ki jih motociklizem zanima tudi zgolj kot adrenalinski šport in ki vseeno vedo, da jim posredujemo kakovostne informacije. Vseeno pa se z Boštjanom (Skubicem, sokomentatorjem, op. p.) ves čas trudiva, da je prenos zanimiv.«

Težko približaš šport gledalcem, če/ki ga nisi sam doživel

Kržišnik s tega vidika izpostavlja, da Skubic že vrsto let dirka z motorji, sam pa je dirkal deset let. »Čeprav nikoli nisem bil preveč dober, sem imel rad ta hobi. Še danes imam več kot petnajst klasičnih motorjev v garaži, z njimi se veliko vozim tudi pozimi in na dopustu, organiziram tudi kakšno motoristično turo.« Dvajset let ukvarjanja z avto-moto športom in številne izkušnje in doživetja so ga pripeljali do visoke stopnje kredibilnosti in poznavanja. Ta je po drugi strani težko prisotna pri novinarjih, ki komentirajo športe, s katerimi se sami nikoli niso ukvarjali. »Težko približaš šport gledalcem, če ga nisi sam doživel. Zato se tudi ne želim vključevati v druge športe. Ko sva se z Miranom (Ališičem, op. p.) razhajala, so me dvakrat klicali s Pop TV in me vabili v oddajo kot komentatorja formule. Ponudbo sem zavrnil. V naši državi je preveč ljudi, ki želijo biti strokovnjaki za vse. Moto GP obvladam in predstavlja moj življenjski slog. Prenose formule bi naredil korektno, vendar nočem biti eden od tistih, ki danes komentirajo atletiko, jutri pa hokej. Mislim, da po poklicu nisem televizijski komentator, ampak le motorist in navdušenec nad motorji.« Na tem mestu po njegovem mnenju prihaja do razlike, ki jo je mogoče začutiti med prenosom – vedeti je treba, o čem govoriš, in poznati šport, ki ga komentiraš. »Vedno so me učili, da na televiziji ne smeš delati kot radijski komentator. Če je dirka napeta, moraš dvigniti glas in gledalcem posredovati informacije iz ozadja. Tako lahko prenos narediš zanimiv. Nikoli nisem razumel, zakaj je pri nogometu pomembno, v kateri minuti je padel gol, ker se mi zdi, da je pomembneje, kaj se je zgodilo. Prenose skušamo narediti dramatične, saj gledalci potrebujejo komentatorje, ki znajo ustvariti pravo vzdušje, pri Formuli 1 pa sem vedno zaspal po petnajstih krogih.«

Tako hitro kot lahko dosežeš visoko gledanost, jo lahko tudi izgubiš

Za razliko od omenjene Formule 1 gledanost Moto GP pri nas ni usihala, kvečjemu je obratno. Ratingi rastejo. Kržišnik v smehu pripomni, da je imela  formula to »smolo«, da so jo na Pop TV zelo dobro pokrivali. »Miran Ališič je hodil po dirkah in Formula 1 si je pridobila krog gledalcev. V nekem trenutku so prenehali s prenosi, ker je to postalo predrago. Zadnje leto so zamenjali komentatorja, ki nista dosegla takšne priljubljenosti. Vsi so ju kritizirali, vendar po mojem mnenju sploh nista bila tako slaba, in jima niso dali možnosti, da se izkažeta. Na nacionalni televiziji so ponovno želeli privarčevati, zato niso hodili na dirke, ampak so komentirali iz studia. Ker ni bilo oddaje in intervjujev, je gledanost padla. Tako hitro kot lahko dosežeš visoko gledanost, jo lahko tudi izgubiš.« Formule 1 sicer že nekaj časa ni bilo na televiziji in so ljudje povsem izgubili stik in zanimanje. Zdaj se je vrnila na TV3 in gledanost ji po besedah sogovornika raste, vendar kot prej omenjeno manjkajo ogledi dirk v živo s prizorišča. »Pomembno je, da znaš gledalce izobraziti. Ko smo začeli snemati Moto GP, smo bili čisto na dnu, vendar smo ljudem v nekaj letih uspeli razložiti, kaj sploh je Moto GP, nato pa so začeli spoznavati pravila, dirkače in se zanimati za dirke. Danes se rednim gledalcem zdi, kot da gledajo Moto GP že od vedno.«

Gledalci so spoznali novinarsko ekipo in pravila ter gojijo splošno zanimanje motociklizma. Sogovornik pravi, da so si jih skozi leta »privzgojili«. »Na začetku si nihče ni mislil, da bomo dosegli gledanost Formule 1 in jo celo presegli za dvakrat ali trikrat. Formula 1 vsekakor ima svoj krog gledalcev, so pa zašli predvsem z organizacijo. Na začetku so bili v Formuli dirkači veliki 'frajerji', formula 1 pa 'šport frajerjev'. Danes so vsi z Lewisom Hamiltonom vred polikani in vljudni – zame to niso več pravi dirkači.« Kržišnik ob tem omenja tudi (nespameten) prehod na motorje, ki ne oddajajo več nobenega »glasu«, kar je bilo včasih značilno za Formulo. Rohnenje je potihnilo. »Tudi pravila so zakomplicirali. Kaj vse si ljudje izmislijo, da bi naredili šport bolj zanimiv?! Logika za tem je zelo enostavna – bolj kot zakompliciraš pravila, slabše je. Američani to zelo dobro vedo, zato ostaja Nascar že štirideset let isti.«

Rossi proti komu?

V pogovorih in komentarjih med gledalci lahko opazimo še eno skupno lastnost – veliko jih je gorečih navijačev »različnih« taborov, ki spominja na navijanje za nogometnih tekmah, kjer tudi zmerjanja ne manjka. »Nasprotujočih si taborov in zmerjanja med navijači si ne želim, saj to obravnavam kot zelo nogometni način navijanja. V motociklizmu je od nekdaj veljalo, da so nas zanimale dirke in šport ter da so lahko na isti tribuni sedeli navijači Marca Marqueza in Valentina Rossija, na koncu pa si podali roke in šli na pivo. Če se že vzpostavijo tabori, gre po navadi za Rossija proti dirkaču, ki ga v tistem trenutku ogroža ali ki mu je najboljši nasprotnik.« Pri tem je zanimiva tudi starostna sestava navijačev. Med pripadniki starejše generacije Kržišnik opaža več Rossijevih navijačev, mlajši pa se večkrat odločijo za podporo Marquezu in tako pridemo do rivalstev. Potem so tu še posamezni incidenti, ki razvnamejo strasti in izzovejo zmerjanja. So še kakšne druge razlike med mlajšimi in starejšimi gledalci? »Moto GP spremlja predvsem generacija, starejša od štirideset let, ki tudi kupuje motorna kolesa. Pred dvajsetimi leti so jih kupovali mladi od dvajset do petindvajset let, danes pa jih ta segment sploh ne kupuje več. Starejši od štirideset let imajo kupno moč, njihovi otroci so se že odselili od doma, s partnerko pa si nato privoščita motor in potovanja.« Po drugi strani na dirkah opaža vedno več najstnikov, ki dirkače dojemajo kot pop idole.

Če izobraziš gledalce, lahko uveljaviš šport

Kržišnik tolikšno generacijsko vrzel vidi v dejstvu, da Moto GP dolgo ni bilo na televiziji in je v določenih generacijah ostal neopažen. »Tudi kriket je zelo priljubljen v Angliji, a ga pri nas nihče ne gleda in v splošnih medijih nima nobene veljave. Če pa bi ga začeli prenašati, bi dobil gledalce. Ko smo začeli z Moto GP, ni nikogar zanimal. Če se prav lotiš in znaš izobraziti gledalce, ti lahko uspe uveljaviti šport.« Med gledalci se je povečalo zanimanje za dirke do te mere, da se najde tudi več mladeničev, ki bi dirkali na slovenskem prvenstvu, ki je bilo po Kržišnikovem opažanju nekaj časa povsem »mrtvo«. Veliko vlogo uspehu pripisuje konceptu oddaje. »Koncept oddaje pred dirko, razglednice iz kraja, kjer se dirka odvija, predstavitve steze, intervjuja z dirkačem in tehničnih tematik smo povzeli po Formuli 1, ko so jo še predvajali na Pop TV. Včasih tega na slovenski televiziji ni bilo v nobenem športu. Danes so tudi ostale televizije začele razmišljati o svojih prenosih na podoben način, ki smo ga mi uveljavili že pred trinajstimi leti. In prav je, da šport delaš na takšen način.«

Blagovno znamko se preprosto splača imeti v ekipi

Glede na dejstvo (in številke sledilcev), da nekateri dirkači uživajo zvezdniški status tudi izven motociklizma, nas je zanimalo, ali opaža razlike v gradnji osebnih blagovnih znamk dirkačev v primerjavi z nogometaši. Za Kržišnika je edina razlika ta, da niso tako priljubljeni kot nogometaši, a se stvari lotevajo na podoben način. »Rossi ima nekaj milijonov sledilcev na Instagramu in je zelo prepoznaven. Ostali se trudijo, a jih imajo bistveno manj. Razumejo, da je to za njihovo priljubljenost dobro. Rossi že dve leti ni zmagal, vendar je še vedno v ospredju, ker je pač blagovna znamka. Še vedno dosega stopničke, vendar ne zmaguje več serijsko kot nekoč. S svojim imenom prinese Yamahi takšen odstotek od prodaje, da se jim ga preprosto splača obdržati in ga tudi dobro plačati. Blagovna znamka je postal zaradi Instagrama in svoje kolekcije oblačil, česar so se zdaj lotili tudi ostali, a jim le redko uspe.« Podjetnost dirkačem tako prinese veliko več denarja kot pogodbe, pred dvajsetimi leti pa si po Kržišnikovih opažanjih tega še ni bilo mogoče predstavljati. »Rossi danes s svojimi oblačili zasluži tudi po dvesto milijonov evrov letno. Z njegovo blagovno znamko se ukvarja sto redno zaposlenih oseb. Tudi šale in navijaške drese za Juventus izdeluje njegovo podjetje.«

Znamke energijskih pijač so novi cigaretni sponzorji

Med sponzorji so sicer na dirkah najbolj prisotni predvsem tisti, katerih dirkači zasedajo stopničke. To so Honda, Repsol, Yamaha, Monster in Red Bull. »Slednji sponzorira dirkače kot osebni sponzor. Znamke energijskih napitkov so danes novi cigaretni sponzorji, kot so bili včasih Marlboro, Rotmans in Lucky Strike, ki pa zdaj niso več dovoljeni,« pojasnjuje Kržišnik. Med vidnejšimi sponzorji so tudi proizvajalci motornih koles – Aprilia, Honda, Yamaha, Suzuki, Bugatti. »Dirkači vse kape, ure in sončna očala nosijo zaradi  pogodbenih obveznosti. Jorge Lorenzo si med intervjuji prav posebej izbere sedež, da je bolj izpostavljena njegova ura, katere proizvajalci so njegovi sponzorji. Z njimi ima dogovor, da mora med vsakim intervjujem pokazati uro; včasih si jo nadane celo čez kombinezon,« sklene sogovornik. 

Članek je bil prvotno objavljen v majski, 455. številki Marketing magazina. Na spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na i[email protected]