• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Ne pozabimo na lepoto!

»Lepota ni več v modi,« ugotavljata oblikovalca Stefan Sagmeister in Jessica Walsh na začetku svoje nove knjige Beauty (Lepota). Lepoti – in ugotavljanju, kdaj je prišla v nemilost v svetu oblikovanja – je posvečena tudi njuna razstava v dunajskem MAK-u. Čeprav na prvi pogled ni tako osupljiva, kot je bila njuna prejšnja, namenjena sreči, pa bo obiskovalca na prav poseben način duhovno obogatila. Preberite si, zakaj.

Stefan Sagmeister in Jessica Walsh, 2013. (Foto: John Madere)

Svetovno znani newyorški grafično oblikovalski par Stefan Sagmeister in Jessica Walsh si je ponovno vzel sabatikal, študijsko leto, ki sta ga posvetila splošni temi, ki se nanaša tako na oblikovanje kot tudi na medosebno komuniciranje, vključno s tržnim. Njuna tokratna tematika je namreč lepota. Rezultat sta istoimenska knjiga in razstava, ki si jo to zimo lahko ogledate v Muzeju uporabne vrednosti (MAK) na Dunaju. Tu je na ogled še do 31. marca 2019, potem pa se seli v Muzej uporabne umetnosti v Frankfurtu ob Majni, kjer bo odprta od 10. maja do 22. septembra 2019.

Razstava v MAK-u je v primerjavi s prejšnjo tematiko, ki sta jo preučevala Sagmeister in Walsheva, torej srečo, na prvi pogled nekoliko manj impresivna, čeprav bi morala lepota že po definiciji pustiti velik pečat. Toda soočenje z upodobitvijo lepote na način, kot sta to naredila newyorška oblikovalca, je nedvomno nekaj, kar duhovno obogati obiskovalce raziskave kot tudi bralce knjige Lepota.

Pogled na razstavo »Sagmeister & Walsh: Lepota« v dunajskem Muzeju uporabne umetnosti (MAK) z instalacijo »Meglena zavesa« (»Fog Screen«), ki sta jo Sagmeister in Walsheva ustvarila v sodelovanju s Fundacijo Erste.

Kam je izginila beseda »lepota«?

Prvo poglavje te knjige se začne z grafiko, ki prikazuje, da je od leta 1800 do leta 2000 omemba besede »lepota« v vseh milijonih knjig, ki jih je skeniral Google, upadla za dve tretjini. Padec je bil najbolj strm v 20. stoletju, še posebej med letoma 1920 in 1980. »Na trenutnem oblikovalskem prizorišču nas večina uglednih oblikovalcev prepričuje, da jih lepota ne zanima. Umetniki se je prav tako ne poslužujejo, da jih ne bi označevali kot 'dekorativne' ali 'komercialne'. Tudi knjige o arhitekturi lahko listate ure in ure, pa v njih niti enkrat ne boste našli besede 'lepota'. Prejšnje vsesplošno iskanje lepote in stremenje k njej je na začetku 20. stoletja padlo v brezno,« ugotavljata Sagmeister in Walsheva.

Logotip knjige in razstave »Sagmeister & Walsh: Lepota«, 2018.

V zadnjem stoletju so oblikovalske šole svoje študente usmerjale k modernističnim načelom, kot so homogenost, rastrska grafika in pravokotne kompozicije, spojene z ljubeznijo do črne, bele in bež barve. Oblikovalski pristop k snovanju zgradb, izdelkov in grafičnih rešitev je postal povsem analitičen, izbira materiala je racionalna, s funkcionalnostjo kot edinim ciljem. Lahko pa vidimo, da se rušijo številni stanovanjski bloki iz 50-ih let prejšnjega stoletja. Postali so neuporabni, saj ljudje preprosto ne želijo živeti v njih.

Današnji oblikovalci, ki so jih učili tisti, ki so bili sami študenti v drugi polovici 20. stoletja, verjamejo, da ni njihova dolžnost, da bi ustvarjali lepe stvari. »Tu smo, da rešujemo probleme!« trdi večina od njih. Sagmeister in Walsheva sta prepričana, da večina njunih kolegov v resnici ne ve, kako v kreativne rešitve vgraditi lepoto, pa čeprav je idej o tem na pretek. »Resnični izziv je narediti nekaj, kar je sočasno lepo in relevantno za določeno obdobje in kulturo.« To pa ne pomeni, da si modernizem ne zasluži spoštovanja, dodajata Sagmeister in Walsheva. »V pravih rokah lahko čiste linije in očiščene strukture ustvarijo čudovite rešitve.« Vendar pa so sčasoma te omejitve postale preveč radikalne, načela modernizma pa preozka in zdaj čedalje bolj redko zadostujejo za sporočanje tistega najglobljega v vsakem posamezniku: človeške osebnosti, edinstvenosti in čustev. »Jedro problema je v radikalnem, a napačnem prepričanju, da je lepota nekaj staromodnega, na neki način celo sramotnega, in da ne more biti resen cilj sodobnih kreativecv. Midva meniva, da je zavračanje lepote resnično neumno,« pravita Sagmeister in Walsheva.

Zvočna soba na razstavi »Sagmeister & Walsh: Lepota«.

Lepota ni površinska

Oblikovalski dvojec se je posvetil zgodovini filozofskih načel o lepoti in navezal stike z več znanstveniki, ki empirično preučujejo estetiko in analizirajo, kaj imajo ljudje za lepo. Ugotovili so, da lepota še zdaleč ni površinski fenomen. »Lepota je tisti drobec človeškosti, zaradi katerega je naše življenje boljše. Lepa dela nam niso samo v veselje, ampak tudi delujejo veliko bolje.«

Vsako uspešno človeško dejanje bi lahko označili kot lepo, opominja ameriški filozof Denis Dutton. Športniki dosežejo lep koš ali gol, za pesem rečemo, da je lepa, kot tudi za umetniško sliko, kip, fotografijo, embalažo ... »Od Lascauxa, preko Louvra do Carnegie Halla – ljudje imamo stalen, prirojen okus za mojstrska umetniška dela,« piše Dutton v eseju »Darvinistična teorija lepote«, objavljenem leta 2010. To velja tudi za matematične formule. Če je formula pravilna, jo bo matematik imel za elegantno, lepo. Richard Feymann, dobitnik Nobelove nagrade za fiziko, je dejal: »Resnico je mogoče prepoznati po svoji lepoti in enostavnosti.«

Ameriški matematik George David Birkhoff je na začetku 20. stoletja celo formuliral lepoto kot odnos med organizacijo (O) in kompleksnostjo (C). V skladu s tem je M= O/C.

Birkhoff je bil prepričan, da lepota obstaja v idealnem ravnotežju med redom in kaosom ter to argumentiral s primeri iz narave. In resnično, določena razmerja imamo še za posebej lepa; v prvi vrsti to velja za zlati rez. Veliko stvari je človek naredil prav po tem pravilu. Za Leonarda da Vincija bil zlati rez »božanski proporc«. Na podlagi tega razmerja so nastala številna renesančna dela, kipi in slike, ki odsevajo skladnost.

Barva ima velik vpliv na dojemanje lepote. To lahko vidimo tudi v MAK-u, kjer sta Sagmeister in Walsheva postavila različne izvedbe svoje »Sobe v barvah« (»Color Room«), ki sta jo izdelala v sodelovanju s podjetjem Backhausen.

Zakaj se je izogibamo?

Vprašanje, s katerim se že od nekdaj ukvarjajo filozofi in umetniki, je, ali je lepota pravzaprav odlika, ki jo ima določeno delo, ali obstaja sama zase ali pa je ustvarjena v čutih opazovalca. Platon je menil, da je lepota neločljiv del vesolja in da zanjo človek ni potreben. David Hume je trdil nasprotno, in sicer da lepota ni odlika stvari sama po sebi, ampak da nastane v očeh opazovalca. Stendhal je lepoto opredelil kot »obljubo sreče«, medtem ko je bil Friedrich Nietzsche prepričan, da je svet tako grozen, da nas lahko samo umetnost reši pred samomorom. Kljub temu, pravita Sagmeister in Walsheva, pa v oglaševanju »lepoto redko doživljamo kot namerno izvedeno, inteligentno strategijo«.

Nemški filozof Hegel je v 18. stoletju trdil, da se lepota ne izraža v naravi, temveč izključno v umetnosti. Van Goghova slika sončnice je v skladu s tem na višji ravni lepote kot prava sončnica. Skoraj celotno 19. stoletje je bilo obsedeno z lepoto. Prevladujoče prepričanje je bilo, da lahko lepoto izrazi samo umetnost. Številni umetniki, kot na primer nemški slikar Anselm Feuerbach, so temu idealu posvetili celotno kariero. Uporabnost ne more biti lepa, je bil prepričan francoski pisatelj Théophile Gautier. Pesniki so častili idejo lepoto, na primer John Keats v znani pesmi Endymion:

A thing of beauty is a joy for ever: Its loveliness increases; it will never
Pass into nothingness ... (Lepa stvar bo vedno veselje; vedno lepša je; nikdar ne bo odšla v nič.)

Z zatonom 19. stoletja so se tudi umetniki začeli odpovedovati lepoti okraskov iz preteklosti. Znani arhitekt, oblikovalec in teoretik Adolf Loos, je menil, da je ornament zločin in da 20. stoletje potrebuje nov umetniški izraz. In resnično, ornamenti so hitro prišli iz mode. Po 1. svetovni vojni je začel prevladovati purizem, ki se je povsem osredotočil na ekonomičnost in funkcionalnost. Čeprav je bil v mnogočem pozitiven, pa so bile opazne tudi njegove slabe strani. Kot opozarjata Sagmeister in Walsheva, je veliko stanovanjskih blokov precej neprivlačnih za bivanje, podobno kot kartice z navodili v primeru nesreče, ki jih najdemo v žepih sedežev letal. V prvih si nihče ne želi živeti, drugih pa nihče ne bere. Na vsako dobro modernistično zgradbo pride sto slabih. »Veliko stvari v funkcionalizmu ne funkcionira,« skleneta oblikovalca. Zanimivo, medtem ko so sovjetski stanovanjski bloki katastrofalno grdi, pa primerjava podzemne železnice v Moskvi in na primer v Münchnu kaže povsem drugačno sliko. Postaje na moskovskem metroju so prave »katedrale za narod«; vsaka je kot muzej ali gledališče, medtem ko so tiste v bavarski prestolnici pravi dolgčas.

Max Bill, slavni oblikovalec, ki je vplival na številne oblikovalce 20. stoletja, je bil dolgo zagovornik izčiščenega funkcionalizma. A je tudi on v 50-ih letih prejšnjega stoletja deloma spremenil svoja stališča in doumel, da mora imeti lepota aktivnejšo vlogo v oblikovanju. V pomembnem eseju »Lepota skozi funkcijo in kot funkcija« zapiše: »Postalo nam je samoumevno, da se lepota ne more več razvijati izključno iz funkcije, zato spodbujamo lepoto kot enakopravno funkcijo, tako da lepota prav tako postane funkcija.« To je bil jasen preobrat od mota »oblika sledi funkciji« (»form follows function«) in »manj je več« (»less is more«), najbolj znanih misli oziroma vodil modernizma.

Prepoznavnost z odmerkom skrivnosti

Znanstveniki so poskušali in še poskušajo metodično opisati lepoto na različne načine. Psihologa Alexandra Forsythe in Noel Sheehy sta ugotovila, da smo ljudje dovzetni za okolja, ki so hkrati zanimiva, zapletena pa tudi skladna; torej, okolja, ki so deloma razumljiva, deloma pa zahtevajo, da odkrijemo njihovo večplastnost, v kateri odkrivamo odmerek neznanega, skrivnostnosti. Matematik Benoit Mandelbrot je pred pol stoletja dokazal, da imajo strukture, ki jih je na prvi pogled težko razbrati (oblaki, obrisi morske obale itd.), v sebi pravzaprav precejšen odmerek reda. Čeprav se zdijo kaotične, pa so nastale na podlagi smiselnih matematičnih zakonov.

Fraktalne dimenzije (statistični indeks kompleksnosti, ki primerja, kako se podrobnosti določene strukture spreminjajo s povečanjem opazovane lestvice), ki jih imajo ljudje raje, najpogosteje znašajo med 1,3 in 1,5, pa naj gre za obale, krošnje dreves ali slike, ustvarjene s kapljanjem barve po platnu, s kakršnimi se je proslavil Jackson Pollock. Očitno je, da imajo ljudje raje določeno stopnjo zapletenosti in da nam opazovanje nekaterih fraktalnih struktur zmanjšuje stres. Resnična lepota je tudi odlična strategija za dolgo življenjsko dobo umetniških in drugih del; na njihovo večstoletno preživetje opominjata tudi Sagmeister in Walsheva. Panteon na primer v Rimu stoji že 2.000 let.

Prirojene in pridobljene preference

Raziskave so prav tako pokazale, da so otrokom večinoma najbolj všeč pokrajine, podobne savani: pot do obzorja, vir vode v bližini, srednje visoka drevesa z nizkimi vejami ... Razlaga verjetno leži v naši prirojeni naklonjenosti do okolja, ki zagotavlja potrebne vire in zaščito v primeru nevarnosti. Zato tudi mestni parki, novejši pojav, posnemajo podobo pokrajine, kot je savana. Sodobni odrasli ljudje pa imajo vendarle raje planinske pokrajine kot pa savanske (pa tudi veliko raje kot obalne). Posledično je izpostavljenost kulturnim in drugim vsakodnevnim vplivom pogosto močnejša od naših resničnih čustev. Umetnostni kritiki so prav tako naučeni, da se poglabljajo tudi v tista dela, ki se na prvi pogled zdijo neprivlačna; a je (morda) v njih vendarle skrita neka lepota.

Raziskava, ki so jo avstrijski znanstveniki izvedli med dementnimi bolniki v napredovalem stanju Alzheimerjeve bolezni, tistimi, ki ne prepoznajo več niti lastnih otrok, je pokazala, da so skoraj vsi – tudi v ponovljenem testiranju po nekaj tednih –, ponovno v enakem zaporedju razvrstili slike po njihovi lepoti. To pomeni, da prepoznavanje lepega ostane tudi, ko je spomin človeka omejen.

Dr. Norbert Schwarz, pogosto citirani profesor psihologije na Univerzi južne Kalifornije  v Los Angelesu, meni, da so za lepoto najpomembnejši preprostost, simetrija, uravnoteženost, jasnost, kontrast in sorazmernost. Te lastnosti verjetno olajšajo obdelavo dražljajev. S tega vidika vizualna privlačnost ni lastna opazovanemu predmetu, temveč obdelavi dražljajev njihovih prejemnikov. Objekt je privlačen, ko se ga lahko »prebere«, pri čemer imajo pomembno vlogo tudi vsebina, opazovalec in kontekst, meni Schwarz.

Sagmeistru so vodilni možje v Amazonu povedali, da so v tej spletni trgovini najbolj priljubljene knjige z naslovnicami, na katerih so človeški obrazi. To založniki revij, ki so že desetletja odvisni od prodaje v kioskih, dobro vedo in zato so portreti ljudi pogosto na naslovnicah revij. Na drugem mestu Amazonove lestvice najbolj priljubljenih knjig so tiste z naslovnicami živali, še posebej, če so to mačke ali psi. Pri tem naj spomnimo na staro lekcijo iz oglaševanja, po kateri 3B-ji vedno delujejo: »Beasts, Babies, Beauties« (pošasti, dojenčki, lepotice).

Sagmeistra in Walshevo preseneča, da niti Apple, ki sicer posveča veliko pozornost oblikovanju svojih izdelkov (in embalaže!), nima – kot tudi nekateri drugi veliki ponudniki v digitalnem vesolju, in sicer Facebook, Airbnb in Etsy – uporabniku bolj prijaznega vmesnika. Njihovi vmesniki so namreč zasnovani na formalnem razvoju oblikovanja iz 20-ih let prejšnjega stoletja. »Meniva, da bi jim prav prišlo več drznosti za večje vizualno razlikovanje med njimi, še posebej, če imamo v mislih, da delujejo v različnih panogah.« Pri tem navajata tudi avstrijskega programerja Floriana Hoeniga, ki je prepričan, da bi lahko na podlagi raziskav iz empirične estetike, psihologije in nevroznanosti lahko razvili digitalna orodja za vključevanje lepote, kot obstajajo za funkcionalne naloge. Hoenig predlaga, da bi bile tovrstne raziskave v prihodnje bolj usmerjene na estetske oblike kot pa na vsebino.

Naj končamo s še enim navedkom iz Lepote Sagmeistra in Walsheve, retoričnega vprašanja, ki ga je pred poldrugim desetletjem zastavila njuna prijateljica, nizozemska oblikovalka Hella Jongerius: »Kdo je tisti, ki bi hotel čudovito vazo uničiti s cvetjem?«

Članek je bil prvotno objavljen v januarski, 451./452. številki Marketing magazinaNa spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na i[email protected]