• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Kocke za otroke kot serum resnice za odrasle

Metodologija »resnega igranja z lego kockami« vodilnim v podjetju omogoča, da (ponovno) najdejo strast in predanost. In ne le to; priljubljene kocke so nekakšen mediator, posrednik in medij, ki razkrije prave misli ljudi. Kdo bi si mislil, da kocke odprejo ljudi bolj kot navodilo šefa? Poglejmo, zakaj.

Kocke ne morejo prisiliti ljudi v spremembo vedenja, niti ni to njihov namen, lahko pa jim osvetlijo dejstvo, da obstaja nekaj drugačnega, nekaj boljšega, neka druga pot.

Pregovor pravi, da se ne nehamo igrati, ker se postaramo, temveč se postaramo, ker se nehamo igrati. Če obstajajo igrače, ki ne poznajo starostnih omejitev, so to zagotovo legendarne danske kocke Lego. Te so skozi leta postale več kot igrače – pravzaprav precej več. Skozi metodologijo LEGO® SERIOUS PLAY® (LSP) namreč vse pogosteje stopajo v sejne sobe in steklene dvorane, kjer (ponavadi) vodilnim v podjetjih pomagajo, da najdejo strast, predanost in vpogled v dejansko delovanje svojih organizacij.

Od raja do pekla (in nazaj)

Lego je od skromnih začetkov v sredini prejšnjega stoletja, ko je ustanovitelj Ole Kirk Christiansen začel z izdelavo takrat lesenih igrač, preživel marsikaj. Od nenadkriljive priljubljenosti do skorajšnjega propada na prelomu stoletja, pa od rešilne bilke v obliki Hollywoda in do ponovnega vzpona. Od leta 2015 dalje je Lego po meritvi svetovalne hiše Brand Finance najmočnejša blagovna znamka na svetu (dotlej je bil to Ferrari). Do tistega leta je podjetje izdelalo 600 milijard kock, ki jih dandanes najdemo v filmih in risankah ter šestih lastnih zabaviščnih parkih po svetu. Zahvaljujoč metodi LSP pa nanje naletimo tudi na nepričakovanem področju poslovnega svetovanja.

Otrok krize

Prav ob prelomu tisočletja, ko je šlo Legu za nohte, sta Johan Roos in Bart Victor, takrat oba profesorja na švicarskem Mednarodnem inštitutu za razvoj menedžmenta (IMD), v sodelovanju z Robertom Rasmussenom, ki je bil vodja razvoja programa Lego Education, razvila metodologijo LEGO® SERIOUS PLAY®. Gre za metodologijo oziroma proces, s katerim sta poskušala menedžerjem omogočiti bolj opisen in kritičen pogled na svoje poslovanje. Konceptualna podlaga za LSP združuje ideje drugih (učnih) teorij, predvsem konstruktivizma, teorije kompleksnih adaptivnih sistemov in avtopoetične korporativne epistemologije, vse s pragmatično aplikacijo na kontekst vodenja in upravljanja organizacij. Pot od teorije do prakse je vodila skozi preizkušanje koncepta z vodilnimi ekipami podjetij Tetra Pak, TFL in Hydro Aluminium, medtem ko sta Roos in Victor preko izobraževanja na IMD za preizkušanje »izkoristila« tudi najboljših 300 vodilnih oseb iz samega podjetja Lego. Izkušnje sta povzela v več strokovnih člankih v strokovnih revijah European Management Journal in Long-Range Planning. Eden od teh, z naslovom »Playing Seriously with Strategy« (»Resno igranje s strategijo«) je postal dejanska podlaga za prakso, danes imenovano LEGO® SERIOUS PLAY®. Začetna skepsa Legovega vodstva je kmalu klonila pred empirično močjo Roosovega in Victorjevega dela, kar je vodilo k ustanovitvi ločenega podjetja (pod okriljem Lega) Executive Discovery, ki je začelo izvajati delavnice za številne globalne korporacije. Najbolj zaslužna za današnjo obliko LSP sta omenjeni Robert Rasmussen in Per Kristiansen, ki sta metodo ponesla v svet, kjer danes prav cveti.

Sistem deluje pod licenco Creative Commons, ki posameznikom,sicer nepovezanim z Legom, omogoča,da se pri tako imenovanih »mastertrainerjih« Lego Serious izobrazijo in certificirajo za samostojno izvedbo delavnic. Lego Serious Play je torej, kot že navaja samo ime,igranje s posebnimi kompleti kock, s pomočjo katerega ljudje v organizacijahpridejo do resnih odgovorov na (običajno) najtežavnejša vprašanja.

Iskanje odgovorov skozi igro

Delovanje organizacij je pogosto daleč od optimalnega; zaposleni ne komunicirajo med seboj, razumevanje trpi, antipatija je praktično vedno prisotna, nekaterim je vseeno za vse, spet drugi živijo za delo, nenazadnje pa se še vsi močno razlikujemo po vrednotah, ciljih, preteklosti in ozadju. Neoptimalno delovanje organizacij ima lahko različne neljube posledice, ki se posredno prevedejo v rezultate podjetja. Neučinkovito delo pomeni višje stroške. Slaba komunikacija lahko pomeni napake in dejansko škodo na trgu. Kombinacij je nešteto. Vse to so izzivi, ki bi morali biti rešljivi s preprostimi pogovori, a pod eno veliko predpostavko: da so vsi člani organizacije odrasli in resnicoljubni osebki brez skritih motivov. Toda v praksi nikoli ni tako. LSP poskuša skozi inovativno, raziskovalno in predvsem izkustveno metodo premostiti te »običajne« izzivein pomagati organizacijam, da najdejo konkretne odgovore, rešitve in s tem izboljšave. Kocke so nekakšen mediator, posrednik in medij, ki razkrije prave misli. Kocke odprejo ljudi bolj kot navodilo šefa. Delujejo, kot nam je povedal Jaka Oman, eden prvih LSP »facilitatorjev« v Sloveniji, kot »serum resnice«.

Neslutene resnice z realnimi posledicami

Delavnice, kjer se uporablja metoda LSP, so lahko različno dolge, na njih pa sodelujoči preko igranjas posebnimi kompleti kock iščejo odgovore na bolj ali manj kompleksna vprašanja. Preden kdo pomisli na kakšno ezoteriko, naj navedemo, dane grezanova vprašanja, ki si jihv poslu še nikoli nihče ni zastavil. Sodelujoči individualno in skupinsko s kockami »sestavljajo« odgovore na vprašanja, kot so, kako vidite podjetje na trgu, kakšen je vaš pogled na vodstvo ali kako stranke dojemajo našo storitev.

Odgovore na tovrstna vprašanja je včasih težko izraziti, saj jih ljudje ne znajo, ne upajo, ne morejo ali pa niti ne želijo. Kocke postopek olajšajo. Dolžina delavnic je odvisna od vsebine –ali gre za strategijo, preigravanje določenih poslovnih scenarijev ali kaj tretjega. Te se lahko ponavljajo, lahkopa služijo zgolj kot enkratno »odčitavanje barometra« glede stanja v podjetju.

Jaka Oman, ki se z metodologijo LSP ukvarja skoraj dve leti in zagotovoorje ledino, je povedal, da na delavnici ni nič nenavadnega, če pride do »povsem nepričakovanih« rezultatov: »Kocke so odličen medij za izražanje in ljudje v modele, torej kocke, ki jih sestavijo,dajejo stvari, ki jih nikoli ne povedo. Udeleženci se težkopretvarjajo, kocke te namreč odprejo.«

V dosedanjih delavnicah, ki tudi v podjetjih v Sloveniji postajajo vse pogostejše, je tako prišlo na dan že kar nekaj neslutenih resnic, ki so imele precej realne posledice. Oman pojasni: »Na delavnici z nekim farmacevtskim podjetjem je ena od strokovnih sodelavk govorila o delu z zdravniki. Pojasnila je, da jih v mislih kar ubije, če je ne poslušajo. Gospe kmalu po delavnici ni bilo več v podjetju.«

Delavnice so lahko tudi koristno sredstvo za prikaz realne slike odnosov v podjetju. Oman je povedal, da je v nekem podjetju eden od zaposlenih v modelu pokazal, da je direktor možic v jami pod goro s kupom (skritega) denarja. Direktorjeva ideja o tem, kako ga vidijo zaposleni, je bila seveda povsem drugačna.

Lego kocke kot jezik 21. stoletja

Po izkušnjah z izvedbo delavnic z lego kockami v Sloveniji smo povprašali tudi Barbaro Krajnc, certificirano moderatorko LEGO® SERIOUS PLAY®. Kot pravi, predstavlja dopolnitev njenemu svetovalnemu delu, saj omogoča, da morda nekoliko abstraktnim, oddaljenim izzivom in tveganjem v zunanjem, poslovnem okolju damo obliko, ime, pomen. »Ljudje smo vizualna bitja, zato je za sporazumevanje in skupno (so)delovanje pomemben tudi jezik, ki ga vsi razumemo. Tako so lego kocke najprej samo orodje, na koncu pa postanejo vizualni jezik sporazumevanja in razumevanja, rečemo mu lahko tudi jezik 21. stoletja. Vse to je še toliko bolj pomembno pri mojem delu, ki ni vezano izključno na Slovenijo, kar pomeni, da se lahko tudi v tujini preprosto, varno in uspešno sporazumevamo v jeziku LSP. Metoda LSP je primerna za vse; odzivi in rezultati so res dobri, še najbolj pomembna pa je faza po delavnici, ko se pripravljajo povzetek ustvarjenega, priporočila in ukrepi za nadaljnje korake. Tukaj se namreč spet začne moja svetovalna vloga in dolgoletne karierne izkušnje. Metoda LSP je zanimiva tudi za, recimo temu, javni sektor, za katerega trenutno razvijam zanimive koncepte delavnic.«

Poleg Omana in Kranjčevev Sloveniji delavnice LSP izvaja le še peščica posameznikov, med katerimi sta še Blaž Jarc in Nataša Boncelj Ažman. Ti so se tudi po nam dostopnih podatkih udeležili letošnjega srečanja certificiranih LSP-fasilitatorjev v danskem Billundu (kjer je sicer tudi sedež Lega).

Izvedba »za foro« daje tudi rezultate »za foro«

Kljub igrivemu značaju delavnic LSP so te resen posel. Nanje, pojasnjuje Oman, se je nujno treba zelodobro pripraviti, sicer bodo rezultati precej »bedni«oziromma jih sploh ne bo, vse skupaj pa bo zaznano kot velika izguba časa. »Sam se vedno izjemno poglobim v podjetje, za katerega izvajam delavnico. Pokušam čimbolje razumeti njihovo panogo, kulturo, poslovanje; pred samimi delavnicami je vedno prisotnih več interakcij,« pove Oman. Podobno kot pri obisku zdravnika: čebodo simptomi slabo ali celo neizraženi, zdravljenje ne bo učinkovito. Če pa je vse skupaj dojetokot nekaj, kar se dela »za štos«, potem bodo takšni tudi rezultati in učinki. Po njegovih izkušnjah najboljše rezultate dajejo delavnice s 6 do 8 ljudmi, vsaj na stopnji srednjega menedžmenta; najbolj učinkovito pa je, ko je vsebina vezana na preigravanje scenarijev, kjer se ljudje učijo sprejemati odločitve. Kot dodaja Oman, kljub temuda šele orje ledino, to metodo že uporabljajo določena podjetja v Sloveniji, kot so Zavarovalnica Triglav, Atlantic Grupa, Lek, Triglav zdravstvena zavarovalnica, Univerza v Ljubljani inSpirit. V tujini je LSP-metodologija že precej uveljavljena, uporabljajo pa jo globalno prisotna podjetja, kot so Daimler Chrysler, Roche, Tupperware, Orange in tudi sam Lego.

Merjenje in dolgoročni učinki

Čepravje metodologija dokazano koristna, se marsikomu porodi vprašanje o trajnostnih učinkih in predvsem, kako jih meriti. Dejstvo je, da je »resna igra Lego« zrcala, ki pokaže (bolj) realno sliko odnosov, dela in mnenj v podjetju, kot jih sicer razkrijejo (oziroma jihne) vsakodnevni pogovori. Ali je to dovolj za spremembe? Oman se strinja, da je dolgoročni učinek verjetno odvisen od dejanske pripravljenosti ljudi na izvajanje sprememb, ki se skozi delavnice pokažejo kot potrebne. Kocke ne morejo prisiliti ljudi v spremembo vedenja, niti ni to njihov namen, lahko pa jim osvetlijo dejstvo, da obstaja nekaj drugačnega, nekaj boljšega, neka druga pot. A za sprehod po tej poti so na koncu odgovorni sami. 

Članek je bil objavljen v novembrski, 450. številki Marketing magazinaNa spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na i[email protected]