• Facebook
  • Twitter
  • RSS

WeChat: Vse v enem

V senci vzpona Facebooka, WhatsAppa in Viberja je na Kitajskem zrasel WeChat. Iz preproste aplikacije za pošiljanje sporočil se je razvil v digitalni ekosistem s finančnimi in družbenimi orodji. Se pa tudi zgled integracije aplikacij spopada s svojimi težavami, predvsem s (pre)nizkimi prihodki.

»Če hočete na Kitajskem plačati s kreditno kartico, je to tako, kot da bi pri vas hoteli zamenjati kozo za kupljene izdelke.« Peter Hinssen (20. konferenca medijskih trendov SEMPL, 29. november 2018)

Verjetno ste velikokrat prebrali in slišali frazo »najprej mobilno« (ang. mobile first). Verjetno celo tolikokrat, da vam gre že na živce. A fraza se na Zahodu ni uresničila v tolikšni meri, kot se je na Kitajskem. Kitajci po drugi strani niso izkusili revolucije z osebnimi računalniki, kot smo jo Evropejci in Američani. V tej azijski državi je v središču potrošnikovega življenja pametni telefon. Spoznajte WeChat (oziroma Weixin ali 微信), s katerim si lahko naročite taksi, z njim plačujete (in obratno, nekdo plačuje vam), komunicirate s podjetji, donirate različnim dobrodelnim organizacijam, se naročite pri zdravniku in igrate igrice. Da, tudi klepetate lahko, ga uporabljate kot družbeno omrežje in zmenkarije, opravljate različne vrste konferenčnih klicev in si vmes naročite pico. WeChat je novinar revije Wired David Pierce leta 2015 poimenoval »aplikacija za vse« (»The Everything App«). »Veliko jih bo posnemalo WeChat in vsem po vrsti bo spodletelo,« je zapisal v članku s pomenljivim naslovom »J***š pisanje sporočil, čas je za univerzalno aplikacijo«. Ni se zmotil – WeChat se s številnimi funkcijami dotika vseh vidikov digitalnega življenja potrošnikov. Hkrati gre za odraz predvsem kitajske družbe in kulture, ki ga ob poplavi tujih tekmecev čaka precej izzivov pri osvajanju zaupanja nekitajskih uporabnikov. Po drugi strani pa bodo imeli tudi tuji spletni velikani ogromno težav, preden bodo prepričali Kitajce.

WeChat je razvila kitajska družba Tencent, ki se je letos preselila v nove prostore v Shenzenu. Gradnja kampusa, ki spominja na vesoljsko postojanko, naj bi stala 600 milijonov dolarjev.

Prihod WeChatovega »boga«

Letošnjega marca je tehnološki svet presenetila (ali pa tudi ne) novica, ki WeChat uvršča v redko družbo Facebooka, Facebookovega Messengerja in WhatsAppa. Zabeležili so namreč milijardo računov (en uporabnik ima sicer lahko več računov), večina od njih prihaja s Kitajske. WeChat je razvil kitajski programer Allen Zhang v okviru tehnološkega velikana Tencenta in ga javnosti predstavil leta 2011. Najprej je želel svojim uporabnikom ponuditi podobno kot v Evropi WhatsApp, torej brezplačno alternativo dragim SMS-om. Ta revolucija je bila tolikšna, da so bila domača telekomunikacijska podjetja hitro prisiljena v spremembo poslovnih modelov. Čez dve leti je sledila možnost plačevanja z mobilno denarnico in enim od glavnih adutov aplikacije, WeChat Pay. Analitik, specializiran za tehnološka podjetja, Connie Chan je WeChatov razvoj označil kot pionirski model »aplikacij v aplikaciji«. To, kar so spletne strani na internetu, so aplikacije v WeChatu. »Gre za brskalnik po mobilnih straneh ali celo mobilni operacijski sistem, ki ima svojo trgovino,« je zapisal na svojem blogu. Funkcionalnost »vse v enem« gre pripisati predvsem genialnosti in produktni usmerjenosti Zhanga. WeChatovo ekipo še danes vodi kot start-up z veliko stopnjo neodvisnosti od »mame« Tencenta. Prav zaradi tega naj bi bil pogosto v navzkrižju interesov z upravo družbe. Vodilne naj bi motile tudi njegove osebne lastnosti, predvsem svojeglavost. Na portalu The Information so ob reportaži obiska na sedežu podjetja med drugim zapisali, da so Zhanga ob prihodu na Tencent leta 2005 zaposleni redno zamenjevali za dostavljavca, saj je na delo »čudno oblečen« prihajal pozno popoldne in delal do jutra. Pri tem se ni dal motiti in je serijsko kadil. Danes ima v WeChatovi 2000-članski ekipi status boga, imenujejo ga WeGod.

Oče WeChata je kitajski programer Zhang Xiaolong oziroma Allen Zhang. V holdingu Tencent je tudi predsednik skupine Weixin, kot se je prvotno imenoval WeChat.

»Razmišljajte s svojo glavo«

Leto po predstavitvi WeChata je Zhang sodelavcem poslal interni video komentar, ki je trajal nekaj ur in se je končal takole: »Kar koli sem vam sedaj povedal, sem se zmotil.« S tem naj bi sodelavcem dal jasno vedeti, naj ne sledijo »večnim resnicam« in naj razmišljajo s svojo glavo ter v ospredje postavljajo uporabniško izkušnjo. »Razvijajte tiste rešitve, ki bi jih delili s prijatelji,« naj bil pogost odgovor na neuspešne predloge.  Podrejenim nerad ukazuje, raje vidi, da ga izzivajo z rešitvami, boljšimi od njegovih. Funkcionalnost ima prednost pred oblikovanjem, spletno nakupovanje pa pred vsebino.

Aplikacijo lahko razdelimo na tri »dele«, in sicer Moments (podobno kot »zidovi« z objavami na Instagramu, Twitterju in Facebooku), Wallet (denarnico) in Subscriptions oziroma uporabnikove »naročnine« na različne strani založnikov in blagovnih znamk. V času, ko se tehnološki velikani še vedno ubadajo s težavo zasebnosti in spletnim nadlegovanjem, so v primeru WeChata te težave manjše tako za podjetje kot tudi uporabnike. Vaš seznam stikov ni viden drugim, vaše objave lahko vidijo le posamezniki, ki ste jih označili, kot uporabnik pa lahko vidite le interakcije ljudi na vašem seznamu stikov. Če na primer vašo fotografijo s sovražnim komentarjem komentira vaš prijatelj, boste to objavo videli le vi in njegovi stiki. Pri tem je treba poudariti, da so za uporabnike WeChata izven Kitajske glede njegovih funkcionalnosti (predvsem razdelek Wallet) precej omejeni, teh je na primer v Evropi in ZDA le peščica. Če nimate kitajskega bančnega računa oziroma zastopnika, aplikacije tam ne morete uporabljati v celoti. Vaš račun postane »uraden« šele po WeChatovi potrditvi.

Kot vidite, je z WeChat Pay mogoče plačevati pratkično vse, poleg tega pa tudi donirati in uporabljati javni prevoz.

Mobilno plačevanje na Kitajskem ni novost; novost je plačevanje z gotovino

»Napitnine uličnim glasbenikom niso nič posebnega tudi v mojem domačem New Yorku. Vendar tu ne vidiš kovancev ali bankovcev, temveč glasbenikova kolega držita v zrak kodo QR,« je bil letos poleti začuden novinar Business Insiderja Harrison Jacobs. Plačevanje z mobilnimi napravami je na Kitajskem tako samoumevno, da je plačevanje z gotovino skoraj neslišano. Glavna igralca oziroma mobilni denarnici na Kitajskem sta WeChat Pay (več kot 900 milijonov uporabnikov) in AliPay (500 milijonov uporabnikov). Po drugi strani ima na primer Apple Pay z globalno bazo 127 milijonov uporabnikov (z dejstvom, da je prednaložen na vsakem iPhonu). Plačevanje z mobilnimi denarnicami je postalo priljubljeno tudi zato, ker kreditne kartice nikoli niso zares zaživele, hkrati pa je Kitajska imela vso potrebno (mobilno) infrastrukturo. Tu so potem še kulturne razlike in velik dvom v najemanje posojil ter kitajske banke sumljivega slovesa. Preko Wallet lahko blagovne znamke ponujajo različne izdelke, bone in podobno. Vsako podjetje, vključno z najbolj stereotipnimi delikatesami, lahko z nekaj kliki (in računom na banki) postane spletna stran in oglaševalec hkrati.  »QR-kode in mobilno plačevanje v aplikaciji dobijo veliko več smisla, ko pridete na Kitajsko,« so WeChat Pay opisali na portalu Fast Company.

Dokaz, da je Kitajska preskočila plačevanje s kreditnimi karticami in je napol v brezgotovinski prihodnosti. Na fotografiji namreč uličnim glasbenikom ne dajejo napitnin v gotovini, temveč s pametnim telefonom. (Foto: Harrison Jacobs/Business Insider)

Tudi WeChat ima težave – prihodke in notranja nesoglasja

Poleg še ne uresničene mednarodne širitve ima WeChat težavo, ki po mnenju Zhanga in številnih razvijalcev (v nasprotju s poslovnim delom družbe) ni težava. WeChat naj bi kljub velikemu bazenu uporabnikom predstavljal le 11 odstotkov prihodkov svojega matičnega podjetja. Glavnino oglaševalskih prihodkov predstavlja oglaševanje v Moments, ki pa je na minimalni ravni prav zaradi Zhangovega vztrajanja, da se aplikacija ne »izrodi«. Kljub tolikšni bazi uporabnikov so Tencentovi prihodki od oglaševanja v tretjem četrtletju leta 2017 (večino preko WeChata) znašali le 1,1 milijarde dolarjev, Facebookovi pa desetkrat več. WeChat se v tem pogledu na primer od Facebooka in podobnih aplikacij razlikuje še v tem, da bolj kot na rast števila uporabnikov stavi na svojo relevantnost in na to, kako pomemben del življenja svojih uporabnikov predstavlja. Šteje predvsem čas, ki ga uporabniki preživijo v aplikaciji (in preživijo ga veliko), število oglasov je (za zdaj) na splošno še vedno precej omejeno. Drugi viri prihodkov so uradni profili blagovnih znamk znotraj aplikacij, nekajodstotne premije od transakcij trgovcev in delež Tencentovih prihodkov (WeChat je pomemben napotitelj na Tencentove storitve, predvsem igrice). V testni fazi naj bi bile številne rešitve, kot so Googlu podobno oglaševanje v iskalnikih in »premijski« računi za blagovne znamke z več vidljivosti; a vprašanje je, če bodo te zares zaživele. No, Tencent ima tudi v tem pogledu že v osnovi težavo. »Monetizacija je naša naslednja in edina logična velika stvar, toda ne gre za nekaj, kar bi kakor koli motiviralo Zhanga,« je za The Information povedal eden od WeChatovih menedžerjev.

WeChatu se najbrž smeji, ko Facebook odkriva teren s plačevanjem znotraj Messengerja in nekateri spoznavamo mobilne denarnice. Kitajci to počno že leta.

Kako daleč preko kitajskega požarnega zidu?

Priljubljenost WeChata seveda ni nobeno naključje. Je platforma za povezovanje med ljudmi ter med trgovci in potrošniki in je medij sodelovanja z lokalnimi oblastmi za izboljševanje javnega prevoza in drugih storitev. Blagovne znamke lahko s spletnim nakupovanjem obsedenimi potrošniki po zaslugi »mikro strani« dejansko komunicirajo, ne le oglašujejo. Potenciala v tem pogledu je še precej, veliko se omenja obogateno resničnost. Vendar pa načrtovana mednarodna širitev še ni uspela v tolikšni meri, kot si pri Tencentu najbrž želijo. Pri tem za zdaj stavijo predvsem na partnerstva z različnimi podjetji, ki bi uporabnikom izven Kitajske lahko približala plačevanje. Z vsesplošno uporabo Facebookovih Messengerja, Viberja in WhatsAppa bo WeChatu pač težko prepričati uporabnike izven kitajskega požarnega zidu, čeprav so tudi velikani iz Silicijeve doline nanj še kako pozorni. Za navade vemo, da jih je najtežje spreminjati in na večji delež spletnih nakupov prek mobilnih naprav lahko evropski in ameriški trgovci čakajo še nekaj časa (le preverite statistiko Alibabinega dneva samskih, ne gre za tako majhno stvar). Kljub vsemu se lahko WeChatu kvečjemu smeje. Ker toliko uporabnikov toliko časa zadržijo v svoji aplikaciji, imajo o njih toliko podatkov, da se lahko muzajo še Facebooku, Applu in Googlu. V primeru slednjih rešitev »vse v enem« namreč (še) ni na obzorju.