• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Konec spleta, kot ga poznamo?

Ali nova evropska direktiva o avtorskih pravicah resnično pomeni smrt interneta? Zdi se, da je evropski zakonodajalec prezrl opozorila stroke, da lahko določene rešitve ne le porušijo ravnotežje v avtorskem pravu, temveč tudi ogrozijo osnovne principe delovanja interneta.

Če je do zdaj veljalo, da se ponudnik platform ne sme vmešavati v promet in vsebino, razen v natančno določenih postopkih, bo po novem to moral početi. S tem je, vsaj za platforme, konec tehnološke nevtralnosti. (Foto: Dreamstime)

12. septembra je Evropski parlament odločal o predlogu nove direktive Evropske unije o avtorskih pravicah na enotnem digitalnem trgu in z vsemi rešitvami, ki jih je sprejel, jasno preferiral želje ustvarjalne industrije v Evropi. To zelo jasno nakazuje, da Evropa nadaljuje s konfrontalno držo z (ameriškimi) tehnološkimi velikani. Majska Splošna uredba EU o varstvu podatkov (GDPR) je bila tako očitno le uvod v širšo redefinicijo globalnih odnosov v digitalni ekonomiji. A če je vloga GDPR primarno zaščita posameznika, so določeni deli nove avtorske direktive sporni do te mere, da pod vprašaj postavljajo določena temeljna načela v biti demokratičnega spletnega medija. Zdi se, da je evropski zakonodajalec premalo pretehtal zahteve različnih strani oziroma prezrl opozorila stroke, da lahko določene rešitve ne le porušijo ravnotežje v avtorskem pravu, temveč tudi ogrozijo osnovne principe delovanja interneta.

Tehnološki razvoj je preprosto preveč dinamičen pojav, da bi mu zakonodaja lahko sledila. Pojav vedno novih platform in storitev tako skoraj po pravilu pomeni, da je potreba po zakonodajnih reformah – tudi na področju avtorskih pravic – praktično stalnica. A trenutno predlagano besedilo, ki je na poti v usklajevanje Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije, vsebuje vsaj dva (potencialno več) problematična člena. 13. člen vnaša strogo (in s tem za zasebnost uporabnika škodljivo) obveznost pregledovanja vsebin različnih formatov (video, slike, besedila …) ob sami objavi na množične spletne platforme, 11. člen pa želi na silo ustvarjati novo avtorsko pravico (natančneje avtorski sorodno pravico) za povzetke (snippets) oziroma povezave na avtorska besedila znotraj rezultatov spletnih iskalnikov in družbenih omrežij.

Še bolj agresivno prečiščevanje vsebin

Pred leti sem na Googlovi platformi YouTube objavil video kolaž fotografij, ki sem ga opremil z več glasbenimi datotekami. Ko sem želel posnetek pokazati kolegu, je sredi filma, ko bi morala glasba najbolj poskočiti, nastala tišina. To je praktičen rezultat filtra Content ID, ki ga je Google na svojo platformo uvedel že pred časom in z dokaj legitimnim razlogom: po tožbi medijskega velikana Viacoma, ki je Google »zasačil«, da na svoji video skupnosti objavlja njihove vsebine brez dovoljenja, se je začel obvarovati tovrstnih zapletov v prihodnje. Trenutni predlog 13. člena bi spletne platforme – tako velike kot tudi male – prisilil v še bolj agresivno filtriranje in »preventivno« odstranjevanje vsega, kar bi vsaj malo lahko dišalo po kršitvah avtorskih pravic. V bistvu bi šlo za nekakšno logiko v slogu filma Posebno poročilo (Minority report), vezano na vse spletne vsebine. V praksi to pomeni naraščajoče stroške za upravljavce platform, s čimer je dolgoročno zagotovljen le obstoj največjih, hkrati pa gre za poseg v vsebine, ki so sinonim za svobodo spletnega izražanja – uporabniško ustvarjene vsebine, amaterski žurnalizem, politični protest ali zgolj viralno duhovičenje.

Nasprotniki člena, tako akademiki kot tudi drugi, zelo glasno opozarjajo na konec spleta, kot ga poznamo. Pri tem govorijo tudi o tem, kako se s to obveznostjo platform korenito posega v načelo tehnološke nevtralnosti: če je do zdaj veljalo, da se ponudnik platform ne sme vmešavati v promet in vsebino, razen v natančno določenih postopkih, bo po novem to moral početi. S tem je, vsaj za platforme, konec tehnološke nevtralnosti. Medtem ko je dejansko škodo težko napovedati, je praktično gotovo, da bodo na slabšem predvsem uporabniki in pa manjši konkurenti na trgu ter da ta škoda lahko nastane na povsem nepričakovanih koncih. The Economist navaja primer spletnega repozitorija za programerje GitHub, kjer lahko sicer odprta koda hitro postane žrtev preveč agresivnih filtrov, v skrajnih različicah pa si lahko predstavljamo, da bodo platforme »urednikovale« po svoje in arbitrarno odločale, katere vsebine bodo na voljo.

Davek na povezave

Druga »fronta«, ki jo odpira predlog direktive, je 11. člen, ki poskuša redefinirati odnose založnikov (tudi časopisov) in spletnih platform, kot so družbena omrežja in iskalniki. Založniki skozi člen ustvarjajo novo avtorski sorodno pravico in posledično zahtevajo nova nadomestila, tokrat za povezave (ki so pogosto že zelo kratka besedila v angleščini, poimenovana snippets), ki se pojavijo na omenjenih platformah in kažejo na izvirno besedilo na spletu. Ta člen je v diskurzu pridobil nadimek »davek na povezave«. Založniki tiskanih medijev zatrjujejo, da podjetja, kot sta Facebook in Google, služijo na osnovi pozornosti, nastali na podlagi vsebin, ki so jih ustvarili drugi – ter da bi morala zato deliti prihodke. Vse lepo in prav, dokler ignoriramo dejstva, da naklade časopisov vztrajno padajo in da so le redki uspeli opraviti digitalni prehod (npr. New York Times, Wall Street Journal) preko plačljivega zidu. Preostali še vedno živijo od (bolj ali manj naprednega) oglaševanja. S tega vidika so zato prav Facebook, Twitter in druge skupnosti tiste, ki medijem tako rekoč zagotavljajo promet. Založniki imajo zato neposredno korist od neskončnega preusmerjanja in mrežnih učinkov, ki jih zagotavljajo ta omrežja. To nesporno dokazuje primer iz Španije iz leta 2014, kjer so poskusili z zelo podobno zakonodajo; po njeni uvedbi se je Google tamkajšnjim založnikom zahvalil za sodelovanje, ti pa so praktično takoj, ko so uvideli kako usodne posledice sledijo, potrkali na Googlova vrata. Založniki medijev imajo od Googla in njegovih iskalnikov konkretne koristi, nimajo pa jih tiskovne agencije, ki so v tem postopku tudi največji lobist. Zaskrbljujoče v tem primeru pa je, da jim sledijo tudi novinarji, ki delodajalcem oziroma lastnikom medijev verjamemo, da bodo od nove sorodne pravice imeli koristi. Že 24. aprila letos je 169 uglednih akademikov sestavilo odprto pismo, v katerem ponujajo strukturiran pogled na morebitne posledice 11. člena. Ta po njihovih besedah lahko prispeva k povečanju že tako asimetričnega razmerja moči na medijskih trgih držav članic, ne zagotavlja nobene zaščite proti lažnim novicam, povečevanju transakcijskih stroškov ter oškodovanju novinarjev in drugih (vse pogosteje samostojnih) ustvarjalcev. Opozarjajo tudi, da bodo spletni velikani s to novo sorodno pravico postali še večji in do konca pometli s konkurenco. Nenazadnje so tu uporabniki, katerih svoboda deljenja zanimivih vsebin s spleta bo resno omejena, in raziskovalci, za katere je pomemben celoten splet in ne le akademske spletne strani.

V predlaganem svežnju nove direktive so tudi drugi – manj, a vseeno – problematični členi. Posebej zanimiv je na primer 12. a člen, ki narekuje, da bodo organizatorji športnih dogodkov postali lastniki avtorskih pravic vseh vsebin, ki jih uporabniki generirajo na teh dogodkih ter prepovedali njihovo distribucijo. Športni navdušenci lahko tako pozabijo na objavo slik iz stadionov na družbenih omrežjih.

Kako naprej?

Predlog direktive gre zdaj v trialog, v usklajevanje treh v uvodu omenjenih evropskih organov, ki pa so si po doslej videnem glede večine stališč zelo blizu. Strokovnjaki zato pričakujejo hiter in tekoč proces, po katerem bi lahko končno glasovanje v Evropskem parlamentu potekalo že ob koncu letošnjega leta ali spomladi naslednje leto. Končno besedilo se bo vrnilo v Evropski parlament, kjer bodo evropski poslanci ponovno glasovali o celotni direktivi. Sprejeta direktiva bi nato pomenila navodilo državam članicam, kako naj to ureditev prenesejo v veljavno zakonodajo –  v Sloveniji je to v veljavni Zakon o avtorski in sorodni pravici –, nato pa se bo država članica sama začela spopadati z implementacijo rešitev v praksi. 

»Najslabša različica, ki je bila na mizi«

Za mnenje, kaj prinaša predlog nove direktive EU o avtorskih pravicah na enotnem digitalnem trgu, smo povprašali dr. Majo Bogataj Jančič, strokovnjakinjo za pravo intelektualne lastnine in vodjo Inštituta za intelektualno lastnino.

»Poslanci niso prisluhnili opozorilom stroke. Podprli so tako novo sorodno pravico za založnike (11. člen) kot tudi novo obveznost platform za licenciranje in filtriranje vsebin (13. člen). Za prihodnost interneta v Evropski uniji to ni dobro. Platforme, ki smo jih do zdaj zavezovali, da morajo biti tehnološko nevtralne in se ne smejo vtikati v vsebine, ki so na njih na voljo, bodo po novem morale nadzorovati promet in odstranjevati vsebine.

V EU se bo, če se predlog direktive ne bo popravil, korenito spremenilo, kaj in pod kakšnimi pogoji in za kakšno ceno svobodnega in nevtralnega interneta, torej svobodne in nevtralne možnosti objavljanja vsebin, bo na voljo. Čas bi bil, da zakonodajalci prisluhnejo stroki in ne zgolj najmočnejšim in najglasnejšim lobijem.

Vsi, ki smo opozarjali na pomanjkljivosti predlaganih rešitev, na posege v zasebnost, na nevarnosti za tehnološko nevtralnost, na preveliko robustnost filtrov, na nevernost novih sorodnih pravic za načine, kako iščemo in sprejemamo znanje, na nevarnosti, da se bodo največji spletni velikani samo še okrepili, smo bili označeni, da smo proti direktivi, da smo proti ustvarjalcem, ali celo, da smo na plačilnem seznamu spletnih velikanov. Ker so med zagovorniki 11. člena tudi novinarji, si lahko predstavljate, kako učinkovito so zagovorniki 11. in 13 člena svoja stališča sporočali javnosti.

Zakonodajalci so razumljivo popustili tem pritiskom in izglasovali predlog besedila, ki je najslabša različica, ki je bila na mizi. Meni se zdi, da številni še zdaj ne vedo, kaj določene rešitve dejansko pomenijo.

Zato potrditev tega predloga direktive ni zmaga za ustvarjalce v EU niti za novinarje in za pluralnost medijev, ne na dolgi rok, zato upam, da bodo v prihodnosti vsaj ustvarjalci posamezniki uspeli prejeti plačila od velikih platform za njihove stvaritve.

Možnosti, da se bodo v trialogu lahko popravile slabe rešitve, so majhne in zato preostane edino upanje, da bodo pred končnim glasovanjem v Evropskem parlamentu zakonodajalci začeli poslušati argumente stroke. Želim si, da bi bila v trialogu večja pozornost namenjena izjemam za izobraževanje, besedilo in rudarjenje podatkov ter drugim izjemam, ki varujejo javni interes in da bi se popravilo, kar se popraviti da, vsaj glede najbolj škodljivih členov.«

Članek je bil objavljen v septembrski, 448. številki Marketing magazinaNa spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na i[email protected]