• Facebook
  • Twitter
  • RSS

So zmenki na klik rešitev za osamljene ali poligon za bleferje?

Zmenkarije preko spleta niso nič novega, saj jih danes po svetu uporablja več kot 200 milijonov ljudi. Tabujev ni več, so le še algoritmi, ki na videz neskončnemu številu osamljenih duš ponujajo prav tako neskončno izbiro.

Spletne zmenkarije imajo v primerjavi z bolj tradicionalnimi oblikami iskanja partnerja številne prednosti. Digitalizacija tudi na tem področju pomeni preseganje geografskih, časovnih, političnih in kulturnih meja. (Foto: Dreamstime)

Njihova intenzivnost in uspešnost sicer variirata, a po podatkih revije The Economist se v ZDA vsak tretji zakon začne na ta način. Tabujev ni več, so le še algoritmi, ki na videz neskončnemu številu osamljenih duš ponujajo prav tako neskončno izbiro ter s tem upanje za domači blišč. A kot v »pravem« tudi v spletnem iskanju sorodne duše ni vse rožnato – skrčenje človeških odnosov na drsanje po zaslonu in zavajanje uporabnikov ne vodita ravno na sanjski zmenek. So prednosti odtehtale slabosti?

Leta 1995 je – le malce za danes že legendarnim spletnim brskalnikom Netscape – zaživelo spletišče za zmenkarije match.com, ki obstaja še danes. A danes je digitalno povezovanje iskalcev partnerske sreče precej večji posel kot takrat. Skupina Match.com, ki poleg omenjenega prvenca upravlja še z verjetno najbolj priljubljenim od vseh, Tinderjem, ter OKCupid in drugimi, je vredna 1,3 milijarde dolarjev, ustvari pa več kot 360 milijonov evrov letnih prihodkov. Še pomembnejša razlika od davnega leta 1995 pa je v tem, da je takrat uporabnik za uporabo potreboval računalnik, ki je bil vreden toliko, da bi zakonsko srečo najbrž našel hitreje in ceneje na »stari« način. Danes pa mala digitalna proteza, imenovana mobilnik, ki je z nami vse budne (in vse bolj tudi nebudne) trenutke, ponuja množico aplikacij in s tem dostop do neskončne navidezne police potencialnih partnerjev.

Ves svet je potencialni »bazen« kandidatov

Spletne zmenkarije imajo v primerjavi z bolj tradicionalnimi (beri: fizičnimi) oblikami iskanja partnerja številne prednosti. Digitalizacija tudi na tem področju pomeni preseganje geografskih, časovnih, političnih in kulturnih meja. Če je bil domet potencialnih žena še pred 20-imi leti za večino ljudi omejen na znance, sodelavce in sosede, je danes potencialni »bazen« ves svet. Algoritmično iskanje partnerjev po določenih kriterijih (čeprav po podatkih določenih raziskav ti algoritmi niso vedno najbolj učinkoviti) ima določene prednosti za prav posebej izbirčne, na primer »iščem žensko med 25 in 35, ki rada kleklja, hodi v gore, posluša Rolling Stones in je katoličanka«. Posebej »uspešni« pri digitalnem iskanju partnerja so pripadniki določenih subkultur. V ZDA, navaja The Economist, namreč kar 70 % istospolno usmerjenih moških svoje partnerje najde na takšen način. Varnost in zasebnost – še posebej ob dejstvu, da je norma teh servisov vzajemno strinjanje – ponujata drugačno »blažitev« kot srečanja v živo. In kar je morda najpomembnejše: podatki kažejo, da so zakoni, ki se začnejo na takšen način, trajnejši.

A kot pri slednjih tudi pri digitalnih odnosih ni vse postlano z rožnimi cvetovi in oplemeniteno s klasično glasbo. Svetovni splet je, bodimo iskreni, že od samega zagona izvrsten poligon za raznovrstne bleferje, zmenkarije pa kot ena od aktivnosti, ki se tu odvijajo, ni nikakršna izjema. Ocene so sicer različne, a v kontekstu aplikacij in spletišč za iskanje partnerjev naj bi bilo kar 10 odstotkov profilov lažnih. Za sliko brhke blondinke Janje, ki (tako pravi profil) obožuje peko in igranje striptiz pokerja, se tako lahko skriva baročno zaliti in srednjeveško obriti Željko. A tudi v primerih, ko profili niso lažni, ti lahko hitro pripeljejo do nerealnih pričakovanj in posledično razočaranj. Določene človeške lastnosti je namreč nemogoče vkomponirati v algoritem, osnovno poznavanje Photoshopa pa ni več jedrska fizika.

Se za naslednjim klikom skriva nekaj boljšega?

A učinki segajo dlje. Raziskava ameriške Zveze za psihološko znanost leta 2012 je pokazala, da z uporabo orodij za instantno parjenje tipa »Tinder« človeka nehote skrčimo na blago in razvrednotimo na stopnjo izdelka na virtualni prodajni polici. Prav tako naj bi – kot v primeru pravih prodajnih polic – tudi pri digitalnem iskanju partnerjev obveljal paradoks izbire. Prevelika količina različnih možnosti paralizira dejansko izbiro in znižuje možnosti za dejansko predanost. Povedano drugače, morda se za naslednjim klikom skriva nekaj boljšega, lepšega.

Raziskava Pew Research Center iz leta 2016 pa je pod vprašaj postavila dejansko uspešnost storitev, saj so ugotovili, da tretjina vprašanih sploh ni bila na dejanskem, fizičnem zmenku.

Velikani, ki obvladujejo spletno zmenkarjenje

Algoritmi, ki skrbijo za »parjenje« digitalnega Romea in Julije, so problem zase. Tudi če izhajamo iz predpostavke, da so zanesljivi. Ekonomska neenakost, ki je po navedbah sociologov že tako ali tako deloma posledica »parjenja« ljudi s podobnimi socio-ekonomskimi ozadji, lahko v kontekstu digitalnega iskanja partnerjev postane še toliko bolj poudarjena. In z malce teorije zarote se človek lahko vpraša, kaj se bo zgodilo, ko bo eden od podatkov na spletnem profilu genetsko ozadje uporabnika.

A še bolj kot rezultati algoritmov je zaskrbljujoča njihova lastniška porazdelitev. Podobno kot na področju družbenih omrežij, medijev, video iger in filma tudi tu igro narekuje peščica velikih. Ameriška skupina Match med svoje digitalne poligone za osamljene šteje Tinder, OK Cupid, PlentyOfFish in Match.com ter s temi pokriva preko 60 odstotkov trga. Četica, pravzaprav najbrž zelo velika četa, programerjev nekaj velikih podjetij tako kroji usodo milijonov zmenkov na klik.

Članek je bil objavljen v septembrski, 448. številki Marketing magazinaNa spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na i[email protected]