• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Kako se ne zapreti v lastno ječo?

Krištof Kolumb je še na svoji smrtni postelji trdil, da Amerika, ki jo je odkril, ni samostojna celina. Krčevito se je oklepal lastne utvare, da gre za Kitajsko, do katere si je zadal odpluti na svoji znameniti odpravi. Tudi fizionomija domorodcev ni štela – zanj so bila indijanska plemena, le malo drugačni Kitajci. Človek, ki ga slavi vsak zgodovinski učbenik na svetu, se je torej za celo življenje zaprl v lastno ječo. Trmasto se je upiral objektivnim resnicam in si kljub izjemnemu odkritju, s katerim je zaslovel in obogatel, v njem ni dovolil uživati.

Ciljam, torej sem

V življenju moramo imeti cilje. A cilji, ki si jih včasih zadamo in predvsem pričakovanja, ki jih imamo sami do sebe, lahko postanejo nerazstreljiv železobeton, ki ga s svojimi miselnimi žerjavi prekladamo, dokler se neizmuzljivo obkolimo. Po lastni volji se zapremo v zapore in ozko pletene kletke ter se prostovoljno odrežemo od sveta. Tisto, kar takšne zidove spaja, je lahko ponos. Lahko je užaljenost. Lahko je krivica. Lahko je kar koli negativnega, kar nam iz temnih prostranstev duše prišepetava v komaj zaznavnih, a še kako rušilnih sunkih. Dejstva pa so zelo preprosta – kar si mislimo o sebi in o svetu, to bomo tudi (p)ostali in tako nas bo svet obravnaval.

Mislim, torej sem

Nepopustljiva odločenost za pozitivno miselno arhitekturo, ki se edina preoblikuje v dobro življenje, je torej ključna. Seveda pa je pomembno tudi to, da dopustimo, da vse ne bo šlo po načrtih – da bomo kdaj namesto povišice dobili odpoved, da nas bo punca iz sanj grdo zavrnila, da bomo padli na izpitu, da bomo poškodovani pristali na rezervni klopi. Pri doseganju ciljev zato ni mogoče preskočiti še nečesa – pravilne ocene njihove uresničljivosti in nenehne proaktivnosti. S tem prizadevanjem po odpovedi dobite še boljšo službo, po grdi »dvojki« pravega partnerja, po petki desetko, po rezervni klopi pa oder za zmagovalce. S tem namesto na Kitajsko priplujete v Ameriko. Če razumete nujno delno fleksibilnost svojih ciljev v nujni delni naključnosti življenja, pa za vas Amerika ne bo problem. In tisti komaj zaznavni, a zelo rušilni sunki iz temnih delčkov duše? To so večinoma stoletja stari podedovani vzorci, ki v limbičnem sistemu naših možganov kot vestno kodirana programska oprema krojijo naš pogled na svet in s tem potek naših življenj. Zato moramo na določeni točki v to izvorno kodo začeti vnašati določene popravke.

Kakšnih je pet novih navodil?

  1. Ne bodite pridni. V našem podedovanem programu, po nareku katerega so živeli in ga za potrebe preživetja v pestrih zgodovinskih okoliščinah prilagajali naši predniki, tako še vedno odzvanja nemalo zastarelih pravil. »Otroci, bodite pridni!« Ta protokolarni slogan slovenske vzgoje polaga temelje za ponižnost in ubogljivost, ki vam lahko v ključnem trenutku usločita hrbtenico in zameglita pogled na zadane cilje. Biti priden pomeni ustrezati pričakovanjem drugih, biti priden pomeni delovati po pravilih drugih. Biti priden otrok pomeni biti priden odrasel. Kako to veliko bolj ustreza drugim kot vam, pa najbrž veste sami.

  2. Bodite neumni. Ko so v 17. stoletju svoj znameniti slogan »Mislim, torej sem« ustoličili racionalisti, so se naši predniki začeli iztrgavati iz absolutnega miselnega nadzora vere. Edina težava tega prizadevanja je bila, da smo v ospredje začeli postavljati le um, znanost, racionalnost, preverljivost in dokazljivost. Šele skozi stoletja nam je postalo jasno, da tudi absolutna dominacija uma ni rešitev. Ljudje smo vendarle bitja z dušo. Ko se vam zdi, da ste logično in zdravorazumsko naredili vse prav, pa se kljub temu ne počutite dobro, pomeni, da s svojo dušo ne sodelujete preveč dobro. Če vam cilje postavlja zgolj vaš um, ste njegov jetnik.

  3. Bodite varnostnik. Odsotnost kratkoročnega spomina se mi je zmeraj zdela značilnost dobrih varnostnikov. Takšni morajo – na glasno godrnjanje pregledovanih – vse vedno znova in temeljito preveriti. Zato, da ne boste pristali v lastni ječi, nastavite svojega varnostnika in vsak svoj cilj, in včasih tudi vsako misel, preglejte z vseh zornih kotov. Spoznajte, ali so utemeljeni le na vašem egu, ali na tem, kar resnično ste/želite biti? Vaš ego bo v izmikanju najprej poskušal biti šarmanten, nato zajedljiv, nato pa tiranski – a ohranite mirna tako kri kot  tudi varnostnika in si zaupajte.  

  4. Ne bojte se SS-a. V naši starodavni kodi najbolj razgrajajo občutki manjvrednosti in občutki krivde.Iz teh pa se rodita zgodovinsko najstrašnejša in najučinkovitejša ječarja – strah in sram. A čeprav sta trdoživa, verjemite, da nista nepremagljiva. Le navadite se, da boste morali v komandno ploščo svojih miselnih žerjavov poseči n-krat, preden si boste počasi lahko pustili resnično prosto pot do svojih ciljev.  

  5. Verjemite. Noben globokosporočilni plakat, ohranjevalnik zaslona in tatu vam ne bo pomagal, če vera v uresničljivost vaših ciljev ne bo vgravirana v vašo sleherno celico. Zagotovo se je bolje truditi in naučiti verjeti z vsako celico telesa, kot vse življenje preždeti v utesnjeni celici lastne ječe, kajne?

Kolumna je bila objavljena v avgustovski, 447. številki Marketing magazinaNa spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na i[email protected]