• Facebook
  • Twitter
  • RSS

»Če želiš biti pri svojem poklicu igriv, se moraš igrati«

Tokrat vam med mladimi kreativnimi upi v slovenskih oglaševalskih agencijah predstavljamo digitalnega strokovnjaka Uroša Svenška in njegovo mentorico Ano Šušteršič iz Agencije 101.

Na zelo siv in deževen petek sem se utrujena od celotnega tedna kar malo težko odpravila na obisk na sedež Agencije 101 za Bežigradom. Že po nekaj stavkih smo se vsi smejali, pozabili na sivino in breme celotnega tedna. Iz vzdušja je bilo čutiti, da tako kreativna direktorica Ana Šušteršič kot digitalni strokovnjak Uroš Svenšek resnično uživata v svojih vlogah, da se odlično razumeta in da se zelo dobro počutita v svojem delovnem okolju.

Ana, ste se počutili staro, ko smo vas povabili k intervjuju kot mentorico mlademu kreativcu?

Ne, ne počutim se starejše zato, ker bi me intervjuvali in ker sem mentorica, ampak zato ker sem (smeh); en dan bolj, drug dan manj. Ne nujno v linearnem časovnem zaporedju.

Ampak kreativci morate vedno ostati vsaj malo mladi po srcu?

To drži. Pa ne samo kreativci. Vsi bi morali ohraniti vsaj nekaj otroške radovednosti in prismuknjenosti, mladostne drznosti, nagajivost v srcu, kot odrasli pa razviti sarkazem ter ironijo v glavi. Vse to najbolje povzamejo besede Steva Jobsa, ki jih je podal na Univerzi Stanford v svojem govoru študentom: »Ostani lačen. Ostani norčav.« Še pomembnejši od mladosti po srcu, fraze, ki lahko označuje vse in nič, se mi zdi strah oziroma njegovo nasprotje, neustrašnost. Odrasli zaradi takšnih in drugačnih izkušenj vse prevečkrat razvijemo toliko strahu, da nas ta omejuje pri razmišljanju, čustvovanju in delovanju ter s tem skrči horizont, iz katerega črpamo. Strah je gotovo sovražnik številka ena – tako mladosti kot tudi kreativnosti.

Kako pa vi ostajate neustrašni, lačni in norčavi?

Tako, da se včasih podam tudi tja, kjer čutim strah. Včasih se umaknem v naravo, kjer strahovi poslovnega sveta postanejo manjši, tišji. Vedno sem z eno nogo še kje drugje, razmišljam še o čem drugem in to mi pomaga ohranjati distanco in širino. Mislim pa, da je to odvisno tudi od značaja.

Radi prenašate znanje na mlajše generacije?

Ko sem nastopila mesto kreativne direktorice, sem se tega sprva ustrašila. Ker je bilo prvič. Ustrašila sem se odgovornosti, ki jo nosiš z lastnimi odločitvami in odgovornosti, kaj te odločitve pomenijo za druge. Zdaj, ko to delo že nekaj časa opravljam, sem v njem odkrila zadovoljstvo, predvsem pa sem odkrila nekaj, kar sem želela postati kot otrok. Želela sem postati učiteljica. Pa mi je mama rekla, da so moje želje prevelike, učiteljske plače pa prenizke, da bi si to željo lahko uresničila (smeh). Tako zdaj te otroške želje uresničujem z mentoriranjem na Agenciji 101. Imela sem srečo, da sem na svoji poti imela resnično dobre mentorje. Ne samo s profesionalnega, ampak tudi z osebnega stališča. Zato upam, da kljub kakšnim spodrsljajem postajam dober mentor na obeh ravneh.

Katere pa so Uroševe največje osebnostne, poklicne in profesionalne vrline?

Če bi ga lahko opisala zgolj z eno besedo, bi bila to drugačnost. V primerjavi z vrstniki je drugačen, še posebej v poslu, v katerem delujemo. Všeč mi je, da ni egoističen, da je nepreračunljiv in preprost. In odgovoren. Da ne potrebuje »x« blagovne znamke hlač in »y« blagovne znamke majice, da bi sporočal ali zakrival svojo osebnost, ali pa to, kar zna in čemur pripada. Zelo je samosvoj. Všeč mi je, da njegov ego nima potrebe po opozarjanju nase. Je tudi dokaj zadržan, ne govori veliko. Kadar spregovori, imajo njegove besede vedno smisel in prinesejo nekaj novega v debato. S svojevrstnim humorjem in sarkazmom me njegove ideje in pogledi presenečajo. Z ironično distanco svoje ideje skoraj vedno sidra v zanimive uvide. Te pa nadvse obožujem. Združuje to, kar je po mojih izkušnjah najtežje najti – poznavanje tehnologij in trendov, sposobnost analitičnega in kritičnega razmišljanja ter presenetljivost idej.

Ana, zdaj pa vas prosim, da vi postavite prvo vprašanje Urošu.

Uroš, če bi bil žival, bi raje visoko letal, globoko plaval ali ostal na trdnih tleh? Katera žival bi to bila in zakaj?

Mislim, da bi bil mačka. Mislim, da me je Ana dobro opisala. Res sem samosvoj in zdi se mi, da je mačka najbližje temu. Mačke se mi zdijo takšna rock’n’roll bitja. Naredijo tisto, kar želijo in se ne ukvarjajo z drugimi. Prepričan sem, da je mački čisto vseeno za kanskega leva (smeh).

Kako pa bi odgovorili na očitek, da mačke v primerjavi s psi niso zvesta bitja?

Mislim, da niso brezpogojno zveste. Tudi jaz nisem brezpogojno zvest. So me pa na Agenciji 101 prepričali z odnosom in res sem izredno zadovoljen. Dokler bom zadovoljen, bom tudi zvest (smeh).

Je Ana dobra mentorica? S kakšnimi vprašanji se največkrat obračate nanjo in na druge sodelavce?

Jaz jo kot mentorico zelo cenim, ker ji lahko rečem, da nima prav. To pomeni, da pri naju ni takšnega odnosa, da bi ona kot mentorica vedela vse, jaz pa nič. Ker ima več izkušenj, mi dobro svetuje. Redko se zgodi, da bi jo kaj konkretnega spraševal, ker ne bi vedel, kako kaj narediti. Gre bolj za to, da skozi proces stvari izboljšujeva in to vedno s pogovorom. Je pa tudi prva, ki je na takšen način začela delati z mano. Tega v agencijah ni toliko. Dobiš nalogo, dobiš popravke in narediš. Ona pa je prišla do mene, me potegnila v svojo ekipo in se aktivno vključila v moj razvoj.

Pa se vrniva k vašim začetkom. Običajno vsakega mladega kreativca vprašam, kaj si je želel postati kot otrok.

Jaz sem hotel biti smetar. Res. Zdelo se mi je izredno privlačno, da se cel dan voziš po mestu tam na tisti stopnički na tovornjaku. To sem si predstavljal kot nekakšno deskanje po mestu. To je bilo še pred vstopom v osnovno šolo. V šoli nato nisem toliko razmišljal o poklicu in kaj si želim postati, ampak so me popolnoma navdušili določeni posamezniki. Moj prvi takšen idol je bil Rok Ferengja, pevec skupine Rock’n’band. Nisem si želel postati rock zvezdnik, ampak prav on. Njegovo mesto je nato nasledil David Beckham. Takrat sem si celo pobarval lase na blond, kar je bila grozna odločitev (smeh). V oglaševanju pa sem se znašel bolj po naključju.

A vendarle določen poklic običajno ni naključje. Sem vas je gotovo pripeljala neka pot. Kaj vse je bilo na njej?

Vedno sem bil ustvarjalen. Že pri desetih letih sem začel postavljati spletne strani, se učiti programa Photoshop, razvijal sem celo igrice za telefone. V srednji šoli smo nato ustanovili band in začel sem pisati glasbo. Priznam, da v tistem času sploh nisem poznal poklicev v oglaševanju. Nato pa sem v srednji šoli iskal basista za naš band na lokalnem spletnem portalu sobotainfo.com. Tam sem pod povezanimi članki našel tudi intervju z Aljošo Bagolo. Spomnim se, da je bil naslov povezan z ustvarjalnostjo in to me je pritegnilo. Takrat sem začel razmišljati, da bi morda na oglaševalski agenciji našel svoj poklic, ker bi lahko izražal svojo ustvarjalnost.

Kako pa ste dobili prvo zaposlitev na agenciji?

Agencija Pristop je imela razpis v okviru akcije Itak, kjer si se prijavil za urednika spletne strani Itak na Facebooku za en mesec. Ta razpis me je pritegnil, prijavil sem se in bil izbran. Po enem mesecu se je projekt končal, so me pa kmalu za tem povabili k bolj rednemu sodelovanju kot asistenta za digitalne medije.

Kaj vas pri tem poklicu privlači?

Gotovo je to raznolikost vsakdanjika, nalog in to, da si pri svojem delu ustvarjalen. Pa to, kot je Ana rekla, da si lahko igriv. Spomnim se, da sem v neki fazi razmišljal tudi o študiju ekonomije. Ko so nas v srednji šoli peljali v eno od bank pogledat, kaj je poklic ekonomista, sem takoj vedel, da kaj takšnega ni zame.

Je pa gotovo kdaj tudi kaj težko?

Bolj bi rekel, da je naporno. Ni mi težko, ker to res rad delam. Tudi doma kdaj še sam ustvarjam in potem to v službi uporabimo. Je pa včasih res naporno, ko delaš več projektov naenkrat, ko imaš za neko nalogo, za katero bi potreboval vsaj štiri ure, na voljo le eno.

Kje pridobivate nova znanja, sposobnosti?

Preden sem začel delati na agenciji, sem ogromno bral in raziskoval razne bloge, revije, knjige. Potem pa sem ugotovil, da je večina teh člankov ameriških in da so stvari pri nas drugačne. Naučil sem se prilagajati komunikacije, saj ameriški načini niso delovali. Zato se mi danes zdi, da se največ naučiš iz izkušenj in iz dela samega. Všeč mi je, ker so na agenciji odprti tudi za najbolj nore ideje in da dovolijo, da se preizkušajo novi pristopi, tudi če včasih nismo uspešni. Ampak s tem se res največ naučim. Danes veliko manj berem. Le ko pridem do kakšnega problema, rešitve običajno poiščem na spletu.

A v digitalnem svetu se spremembe dogajajo skoraj na vsakodnevni ravni. Kako pa sledite vsemu temu – spremembam algoritmov, pravilom in podobnim stvarem?

Spremembe, ki so zares pomembne, so objavljene povsod in če se s tem ukvarjaš, jih ne boš zgrešil. Ne gre za to, da bi moral vsak dan ure in ure brati in iskati. Po eni strani je res, da se digitalno okolje zelo spreminja, po drugi strani pa se mi zdi, da ko si enkrat v tem poslu in veš, kje je kaj in kako deluje, je to spremljanje dokaj enostavno.

Vaš naziv je digitalni strokovnjak. Nam lahko poveste malo več o tem, kaj počnete?

To je naziv, ki se je pojavil, ker je »digital« postal tako ogromna žival, da kreativni direktorji ne morejo več slediti vsem spremembam, specifičnim značilnostim in zakonitostim digitalnega sveta in potrebujejo pomoč nekoga, ki je odraščal s temi mediji in z njimi živi. Moje delo se začne pri kreativi, ker mora imeti dandanes skoraj vsaka kampanja tudi odvod na »digital« ali pa je celo izključno digitalna, tako da pomagam kreativni ekipi kampanjo zapeljati tako, da bo delovala tudi na »digitalu«. Potem pa naprej vse od priprave digitalne strategije, prezentacije naročniku, izvedbe na digitalnih kanalih in končne analize.

Bi potem lahko napovedali, da bo ta naziv izginil, ko bo vaša generacija prevzela vlogo kreativnih direktorjev? Gre zgolj za neko začasno pozicijo?

Ja, mislim, da je ne bo več. To je res ena začasna pozicija, ki bo izumrla in se spremenila v nekaj drugega.

Pa ste resnično že strokovnjak svojega področja? Nenazadnje delava intervju z mladim kreativcem.

Ne (smeh). To je pač naziv, ker ni boljše besede. Nisem pa pristaš strokovnjakov, gurujev in podobnih izrazov. Gre za to, da si del neke generacije in živiš s tem. V bistvu sem samo državljan digitalnega sveta.

Z velikega Pristopa ste prestopili k manjši in tudi mlajši agenciji. Zakaj? Vam manjše okolje bolj odgovarja? Ste načrtoval ta prestop oziroma si želeli v drugačno okolje?

Ko sem pustil delo na Pristopu, sem nameraval službo najti zunaj oglaševalske industrije. Nisem se videl v tem svetu. Takrat sem imel pred saboj še več kot leto dni študija, tako da se s tem tudi nisem kaj preveč obremenjeval. Potem sem po nekajmesečnem premoru naletel na razpis Agencije 101, da iščejo nekoga, ki bi od doma urednikoval družbena omrežja. To se mi je zdelo fino, ker bi med študijem delal nekaj, kar že znam, a bi se z delom od doma vseeno držal na varni razdalji. Potem pa sem s časom vedno bolj spoznaval, da mi je delo na tej agenciji všeč. Ko sem ugotovil, da imajo mizo za ročni nogomet, pa se je moja faza dela od doma sploh hitro končala. Ponovno sem se zaljubil v ta posel in zdaj res uživam.

Kako pa si predstavljate svojo nadaljnjo karierno pot?

Res ne vem odgovora na to vprašanje. Niti enkrat v življenju še nisem pomislil na to. Do tu sem prišel zelo spontano in trenutno ne razmišljam o ničemer drugem. Najbrž bo zelo spontana tudi moja nadaljnja pot.

Kaj vas navduši pri dobrih digitalnih projektih?

Najbolj mi je všeč, kadar vidim, da ljudje res razumejo digitalni medij. Še vedno manjka digitalnih strokovnjakov in prevečkrat vidim določene akcije, kjer se čuti, da medij ni najbolje razumljen in posledično tudi slabo uporabljen.

Na kateri projekt pa ste najbolj ponosni?

Mislim, da je to zadnji projekt, ki smo ga zasnovali za Unicef – Skriti »escape room«.

Se še vedno ukvarjate z glasbo in tudi na ta način izražate svojo ustvarjalnost?

Še, ja. Imeli smo band, ampak ko smo šli študirat, je šel vsak v svojo smer in je razpadel. V meni pa je še vedno močna želja po glasbenem ustvarjanju. Zato sem se naučil dovolj dobro igrati vse inštrumente, da lahko pišem glasbo in tudi sam snemam pesmi. Zdi se mi zelo pomembno, da imaš v življenju več strasti, ne samo poklica. Sem tudi zelo navdušen uporabnik igralne konzole Play Station. To je nekakšen odklop, pobeg v fiktivni svet, ki pa se mi zdi tudi zelo pomemben. Na začetku smo rekli, da moraš biti v našem poklicu igriv, zato se je treba igrati.

Če ne bi bili digitalni strokovnjak, kaj bi bili?

Nimam odgovora. V vsakem primeru bi bil nekaj, kar je povezano z digitalnimi mediji in kjer je prisotno veliko ustvarjalnosti. Ne vem pa, kateri poklic bi to bil, saj sem že tega komajda našel (smeh).

Članek je bil prvotno objavljen v junijski, 444. številki MM-a. Na spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na i[email protected] Foto: Črt Piksi