• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Zamujeni vlak drugega zaslona

Sobota, pet minut pred osmo zvečer. Zobje umiti, tuširanje je za mano, televizija nastavljena na Popov HD, računalnik napolnjen, Telekomov tvin odprt, zavihka giphy in imgflip aktivirana. Otroka poležavata vsak na svojem delu sedežne garniture, z enim očesom na mobilcih, z drugim na TV-ju. Žena v odeji pripravljena. Čez pet minut se začne Ljubezen po domače. Naš sobotni must watch.

Ne glede na to, kakšno je naše mnenje o resničnostnih oddajah ali o konkretni oddaji Ljubezen po domače (LPD), dajmo za nekaj minut predsodke na stran. Bolj zanimiv kot oddaja sama je fenomen, na katerega LPD opozarja v televizijski krajini. O fenomenu drugega zaslona, o katerem smo pred desetimi leti veliko poslušali in razpravljali, a od njega dobili premalo. Večina medijskih postaj, ki so želele postati multimedijske, je o njem razmišljala in zanj razvijala rešitve, a na koncu nad sodelovanjem v tem fenomenu preprosto obupala. A to ne pomeni, da je »second screening« mrtev. Sploh ne. Vedno več ga je, ko se na druge zaslone priklapljajo vedno novi uporabniki in ga odkrivajo, le da se dogaja mimo nadzora medijskih hiš, v absolutno demokratiziranem okolju družbenih omrežij. In uporabniki v njem neizmerno uživajo.

LPD je tipičen primer predstavnika moderne vrste resničnostnega šova z avtonomno spletno prisotnostjo. Gledanje šova po televiziji je, ko prebrodiš začetno nelagodje, svojevrstno doživetje. A šele ob uporabi drugih naprav in dodatnega zaslona postane doživetje popolno in nadgrajeno. Twitter in Instagram ter občasno Facebook so polni zabavnih komentarjev vseh vrst. Od tekstovnih zapisov, preprostih fotografij s komentarji, do memov, animiranih gifov in kratkih video posnetkov. Sproduciranih »on the fly« mimo medijskih hiš. In povečini res zabavnih. Ključnik #ljubezenpodomace eksplodira, spremljanje TV-programa v živo spet postane drugačno doživetje od spremljanja na zahtevo. TV v istem trenutku ne združuje več zgolj uporabnikov v eni dnevni sobi, temveč podira zidove in meje občin, regij, najbrž tudi dežel in družbenih razredov. Na Instagramu se rojevajo uporabniški, posebej oddaji namenjeni profili z dosegi v deset tisočih, ki vsebino redno objavljajo tudi v vakuumu med dvema sobotama. Ker ljudi vsebina intrigira in jim je očitno všeč. Interaktivni »second screening« zares povezuje ljudi.

LPD sicer nikakor ni osamljen primer. Tekmovanje za pesem Evrovizije je bil nedavno še eden od izjemnih primerov. Na Twitterju so bili z Evrovizijo povezani ključniki vse večere med najbolj priljubljenimi. Doživljanje Evrovizije z mobilno napravo v rokah ali računalnikom na kolenih je bilo nekaj čisto drugega od spremljanja načičkanih performansov zgolj na zaslonu. Zabava se je dogajala na Twitterju. V slovenščini, angleščini in najbrž v vseh preostalih jezikih držav, ki sodelujejo na tem tekmovanju. In ljudje so se imeli enkratno. Na Twitterju je bil res pravi žur.

Mediji so, ne samo v Sloveniji, temveč tudi po vsem svetu, vlak drugega zaslona zamudili. In to ne za pet minut, temveč povsem. Vlak je odpeljal s postaje, ko so si doma, 50 kilometrov od postaje, še umivali zobe. Predvsem niso bili pripravljeni na hitrost spreminjanja gledalskih navad. Ko so se odločili, da bi se posvetili tudi drugim zaslonom, so uporabniki za drugi zaslon že posvojili družbena omrežja in na njih počeli to, kar so sami želeli. Zavrnili so dodatne vsebine, zavrnili subtilno plasiranje oglasov in diktiranemu doživetju spremljanja televizijskih vsebin suvereno pokazali sredinec. Ne samo zaradi tega, ker so zamujale, tudi zato, ker so v novi medijski krajini neprimerno bolj demokratičnih odnosov poskušale vzpostavljati preživeta razmerja preživetih časov.

A to ne pomeni, da so mediji iz doživetij drugega zaslona izrinjeni ali izključeni. Najboljši v njem aktivno sodelujejo in oblikujejo medijsko vsebino. Med Evrovizijo je tako briljiral BBC. Njihov poseben evrovizijski račun na Twitterju je briljiral. Tako dobro je deloval, da so v enem samem dnevu število sledilcev in s tem svoj doseg povečali za več kot desetino. Njihove posamezne zapise je všečkalo preko 10 tisoč uporabnikov, na stotine jih je  posredovalo naprej. Čeprav z dostopom do lastnih platform (BBC je zagotovo ena izmed digitalno najbolj naprednih medijskih hiš na svetu), so z obema rokama zagrabili priložnost, ki jo družbena omrežja predstavljajo kot drugi zaslon in ne zgolj kot platforma za oglaševanje svojih vsebin.

Je pa BBC z nastopom na Evrosongu dokazal še eno, in sicer da je pri uspehu pomemben tudi nagovor. Medijske hiše na družbenih omrežjih po večini še vedno nagovarjajo s popolnim make-upom in v kravati na eni ali senzacionalističnim click-baitingom na drugi strani medijskega spektra. Nihče se na družbenih omrežjih, tako kot uporabniki, ne zabava in ima fino. BBC se je. Zabaval se je, in prefinjeno, s pravo mero pikrega humorja, nagovarjal prav takšnih vsebin željno občinstvo. Zato so ga vzeli za svojega in z njim vzpostavili pravi odnos.

Večine ljudi, s katerimi na Twitterju komentiramo LPD, ne poznam. Z redkimi izjemami, s katerimi sem v preteklosti delal ali sodeloval. So anonimni uporabniki, redki z imenom in priimkom, s katerimi smo v tednih oddaje oblikovali res pristen, na določeni skupni točki izoblikovan odnos. Ko bo to uspelo tudi medijskim hišam, da bodo namreč z gledalci tudi na drugih kanalih ustvarile odnos in ne stika ter z njimi iskreno doživljale svoje vsebine, bodo tudi pri njih dojeli in do konca izkoristili pravi drugi zaslon. Ki so ga namesto njih postavili uporabniki sami.

Kolumna je bila prvotno objavljena v junijski, 444. številki MM-a. Na spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na i[email protected]