• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Kako ga čutim, ko sem sama s seboj

V odločen izogib vselej aktualnim in nedvomno tudi pomembnim različnim temam in dilemam, kot so pomen nenehnega razvoja in napredovanja v stroki, prednosti in slabosti popolne vpletenosti v podjetje, dajati prvenstveno poudarek uspešnosti ali učinkovitosti komuniciranja blagovne znamke, napovedovati koristi umetne inteligence in interneta stvari ali analizirati posledice dosedanje globalizacije, zagovarjati in spodbujati udeležbo na volitvah ali jo omalovaževati in prezirati, si prizadevati tuliti v isti rog ali vedno znova iskati možnosti in načine za izstop iz množic in kvečjemu narekovanje trendov, inšeinšeinše, sem se zaplezala v temo sama s seboj.

Ljudje smo družbena in družabna bitja. Živimo in delujemo v skupnostih od družin, lokalnih in krajevnih skupnosti, smo pripadniki občin, regij, držav, celin. Na privajanje v jaslice nimamo lastnih spominov, morda kaj iz pripovedovanja staršev. Iz vrtca že zna biti kakšna vez celo še s sedanjim prijateljem, morda nas krasi brazgotina na kolenu od njegovega ponesrečenega zamaha lopatke v peskovniku. Ja, iz šole, z vseh stopenj šolanja, o sošolcih, učiteljih, profesorjih, strinjanjih in nestrinjanjih z njimi, pa so spomini še tako sveži, kot bi se dogajalo včeraj. Četudi smo jih obudili z družbenimi omrežji.

Ves čas svojega bivanja smo v procesu socializacije in vprašanje je, kateri dejavniki so bolj vplivni. Družina, šola, prostočasne dejavnosti, delovno okolje ali religija, država, množični mediji in v teh vsebinah umetelni izdelki komunikacijskih strokovnjakov. Vsak po svoje in v prepletu vsi skupaj. Se kdaj vprašate, ali smo potem, ko odrastemo – nekateri samo po letih, ne po umu in odgovornosti – pod vplivom, ne substanc v tem kontekstu, ali pa smo tisti, ki vplivamo?

Dajemo zgled otrokom, prijateljem, sodelavcem, sosedom, če jih sploh poznamo? Morda pa »furaš svoj lajf, pa kvatebriga« in si, če si sploh misliš, da si povsem samosvoj, tako kot ti ni mar za vpliv na druge, prepričan, da tudi nate in vate ne sežejo subtilni učinki dejavnikov socializacije, niti vedno bolj prefinjenih nagovorov korporacij, ki postajajo poleg levkocitov in eritorocitov tretja najpomembnejša sestavina krvi in jih vdihavamo v mešanici s kisikom, na srečo pa tudi izdihavamo v mešanici z ogljikovim dioksidom.

Si kdaj priznate, da sicer res vplivamo, vendar pa smo še bolj pod vplivom? Kaj pa imate raje, občutek, da vodite ali sledite, da dirigirate ali igrate, da izumljate ali izvajate, pišete ali berete, govorite ali poslušate? Največja umetnost je igranje več vlog. V življenju. Ne samo v gledališču. Ali je največja umetnost živeti in igrati eno samo vlogo in jo izpiliti do konca in naprej? Je to sploh možno? Najlažje pa se je morda prepustiti toku, se nič spraševati, nikar poglabljati vase, če že, raje v druge, ker je to neprimerno bolj zabavno in vzemirljivo. Ali pa le »small talk«, kaj malega o vremenu ali frizerju, če ni zaradi vedno bolj nepredvidljivega vremena ali na vsakem koraku novega frizerskega salona že to postalo prezahtevna tema.

»Kako ga čutim, ko sem sama s seboj« je ena bolj prepoznavnih pesmi glasbene skupine Panda, največjo popularnost pa je pridobila kot osnovni napev in pozicijski slogan v oglaševalski kampanji za Fructalov sok. Ideja je bila odlična, izhajala je iz rezultatov premišljenih in dovršenih marketinških raziskav, v nesporno kakovost soka, iz plodov narave smo preprosto verjeli, ker drugače ni moglo biti, sploh in s Fructalovim sokom se je preprosto začel vsak dan. Raziskave o učinkovitosti in uspešnosti niso bile potrebne, saj je bil to malodane edini sok, oglasi so se objavljali na malodane enem in edinem TV-programu in radiu, proračun pa je je bil dovolj velik za malodane vse časopise in revije in prve pozicije na prodajnih policah vseh trgovcev in hladilnikih vseh gostincev. Poln sebe, kot Fructalov sok, je bil slogan druge kampanje pred okrog tridesetimi leti. Še zdaj pije Fructalove sokove skoraj vsak peti potrošnik v Sloveniji (vir: Mediana).

Za popolno predstavo o odrazu in/ali narekovanju družbenih razmer(ij) ju moramo prebrati skupaj: »kako ga čutim, ko sem sama s seboj« vs »poln sebe kot Fructalov sok«. Vloga nje, vloga njega. V času postindustrijske družbe, pri nas v hlepenju po iztrganju iz okovov socializma in hitenju v naročje za vse bogatega kapitalizma. V času hrepenenja po ekonomski propagandi, samo da bi ušli politični.

Po čem pa hrepenimo zdaj? Čemu bi radi ušli? Odvisno od tega, v kateri vlogi si. Če že ne hrepeniš po sebi, uiti si zagotovo ne moreš.

Kolumna je bila prvotno objavljena v marčevski, 442. številki MM-a. Na spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na i[email protected]