• Facebook
  • Twitter
  • RSS

20 let spletnega vseveda Googla

Google je iskanje po spletu. Google je glagol in prva stran interneta. Guglamo vsi, ki in ko iščemo informacije. Ni veliko primerov, ko po neki blagovni znamki dobi ime celotna kategorija. Ne verjamete? Kar poguglajte.

Googlovo matično podjetje Alphabet ima sedež v Mountain Viewu v Kaliforniji. Foto: Dreamstime

»V tem dokumentu predstavljava Google, prototip spletnega iskalnika velikega obsega. Google je zasnovan tako, da učinkovito razvršča spletne strani in prinaša veliko bolj zadovoljive rezultate iskanj kot obstoječi sistemi.« (Larry Page in Sergey Brin v uvodu doktorske disertacije)

Internet je danes zanimiv preplet vsega mogočega, a ena od njegovih bistvenih stalnic s preloma tisočletja je Googlov iskalnik. Brez pretiravanja lahko rečemo, da bi bilo naše delo in življenje težje brez tehnološkega velikana in njegovih storitev. Kako bi sicer preverjali čisto splošna dejstva? Kako bi se izognili zadregi, ker ne znamo tako dobro špansko, kot mislimo? Kako bi »plonkali«? Že od samega začetka je Googlov največji adut algoritem, ki je nastavljen tako, da najde najboljše zadetke na internetu. Google je v celoti prilagodil brskalnik uporabniku in nato vzpostavil nov način oglaševanja. Uradno je Google registriral domeno 15. septembra 1997, spletno stran pa so predstavili 27. septembra 1998. Iz študijskega projekta je Google prerasel v tehnološkega Goljata, ki mu je zdaj ime Alphabet. Z več kot 70 tisoč zaposlenimi je prisoten v 40 državah. A predmet tega prispevka je spletni »čudež«, zaradi katerega je Google danes tam, kjer je. Če iščete resničen, nehollywoodski primer uresničitve ameriških sanj, potem je Google eden najboljših možnih zgledov.

Zakaj tako in ne drugače?

Zgodba se je začela že leta 1995, ko sta se takratna študenta računalništva Larry Page in Sergey Brin spoznala na Univerzi Stanford. Fanta iz družin akademikov z veliko pameti in takrat še malo denarja sta svoj pohod na vrh začela s študijskim projektom. Googlova prva produktna vodja (in pozneje direktorica njegovega največjega tekmeca Yahooja) Marissa Mayer se v nekem intervjuju spominja skupne lastnosti značajsko sicer različnih fantov. »Ves čas postavljata vprašanja. Zakaj mora biti nekaj tako in ne drugače? Kaj vse še lahko počnemo s tem? Oba sta bila takšna že od malih nog.« Pri prijavi teme doktorske disertacije sta nekoliko oklevala, ker nista povsem vedela, na kaj naj se osredotočita. Page se je v tistem času veliko ukvarjal z vprašanji povratnih povezav in pomembnosti spletnih strani. Primer: povezave s strani A na stran B so bile vidne. Kaj pa nasprotno, katere povezave so na stran A? Želel si je vpogled v »ekosistem« povezav celotnega spleta. V veliko pomoč mu je bil Brin, ki se je ukvarjal z rudarjenjem podatkov. To ju je vodilo do skupnega projekta Backrub, tehnologijo za projektom pa sta poimenovala PageRank. Kot testnega zajčka sta uporabila kar spletno stran fakultete. Končno sta našla temo, ki jima ni prinesla le doktorata, temveč tudi internetno revolucijo.

Backrub postane Google

Posebnost Backruba in pozneje Googla je »tekmovanje v priljubljenosti«, kot so algoritem imenovali na portalu Fast Company. Prednost strani je bila v razvrščanju iskanih strani glede na njihovo »pomembnost«. To je določalo število povratnih povezav (backlinkov), ki vodijo na to stran. Te so delovale kot neke vrste glasovi te pomembnosti in relevantnosti. Če ste na starejših brskalnikih poizvedovali po na primer avtomobilih, niste nujno našli Audijev, BMW-jev in Mercedesov na prvih straneh (kot nam je zdaj samoumevno), temveč tudi na, recimo, tristoti. Vmes vas je presenetila še kakšna stran s pornografijo. »Bilo nam je kristalno jasno, da razvrščanje strani ne temelji le na straneh samih. Na to vpliva tudi, kaj preostali svet misli o tej strani. In to je zelo velika dodana vrednost pri iskanju,« je tedaj povedal Page. In razkril glavno inovacijo, ki je Google ponesla na iskalni in svetovni vrh. Več podatkov, kot jih je imel algoritem, več strani je lahko analiziral in razvrščal. To je seveda pomenilo, da je postajal boljši in vedno bolj priljubljen.

Reševati vsakdanje probleme in ne (zgolj) loviti denarja

»Stvar ni bila v tem, da sta se Page in Brin nekega dne usedla in rekla: 'Pa narediva najboljši iskalnik na svetu.' Sploh ne. Reševala sta vsakdanje probleme in ob tem naletela na številne nove ideje,« je Googlov razvoj komentiral Rajeev Motwani, eden izmed njunih mentorjev. Izkazalo se je, da je bila njuna neposlovna usmeritev prava odločitev. Na prelomu tisočletja so med iskalniki vladali Yahoo (ki je bil na vrhuncu vreden 100 milijard dolarjev), MSN, AltaVista in AskJeeves. Brin in Page sta se raje posvečala svoji disertaciji oziroma akademski karieri in poučevanju, ustanovitev podjetja pa pustila ob strani. Pri tem pa ne gre spregledati še zanimivega naključja. Hkrati, kot Brin in Page na Zahodni obali, je zaposleni v podružnici upravljavca borznega indeksa Dow Jones Yanhong Li na drugi strani ZDA v New Jerseyu razvil RankDex. Pozneje se je vrnil na rodno Kitajsko in ustanovil Baidu, danes najbolj priljubljen iskalnik na Kitajskem.

Vzpon na pogorišču internetnega balona

Še preden sta sploh uradno registrirala podjetje, sta že dobila prva sredstva v višini 100 tisoč dolarjev s strani nemškega investitorja Andyja von Bechtolheima. S tem denarjem sta vzpostavila poslovne prostore in Google je bil »rojen« 7. septembra 1998. Istega leta sta zaposlila prvega sodelavca, Craiga Silversteina. Že leto pozneje so se preselili v Mountain View (Kalifornija), kjer ima Googlovo matično podjetje Alphabet še danes sedež. Sta pa Brin in Page v primerjavi s podjetji s pogorišča »pika-com« kolapsa delala pomembno razliko. Nista zaposlovala horde prodajnikov in tržnikov, ki bi prodajali njuno idejo. Vztrajala sta pri zaposlovanju inženirjev s podobnim načinom razmišljanja in od tod izvirajo zdaj že legendarni testi pri razgovorih. Pri tem ne smemo zanemarjati dejstva, da je Google vzpon doživel v času internetnega balona in tudi sam sprva posloval z izgubo. In zaradi svoje še ne poslovne naravnanosti sta lahko od blizu opazovala sesuvanje podjetij, ki so obljubljala revolucijo s prodajo cenejše pasje hrane ali modnih oblačil preko spleta. Prav z Googlovim poznejšim uspehom številni upravičujejo, da izgubljenim milijonom navkljub internetni balon le ni bil zaman.

In spletno oglaševanje ni bilo nikoli več isto

Če je bil iskalnik revolucija, je bil Googlov naslednji izum zlata jama. Spletne pasice so morale prepustiti mesto oglaševanju v iskalnikih, ki je že vrsto let format z najbolj debelim proračunom za spletno oglaševanje. Google AdWords letos praznuje polnoletnost in za Google predstavlja enega največjih virov prihodkov. V zadnjem trimesečju leta 2017 je Google zabeležil 32 milijard prihodkov, od tega 27 milijard ali 85 odstotkov iz oglaševanja. Torej si lahko predstavljate (ob takšnih vsotah verjamemo, da težko), kako zelo pomemben del Googlovega poslovnega modela je oglaševanje. Pri snovanju sta se Brin in Page zgledovala po modelu podjetja GoTo.com, a sta bila mnenja, da se da zadevo izboljšati. Oglasi so morali biti uporabni tako za oglaševalce kot tudi za spletne uporabnike. Je pa Bill Gross, ustanovitelj GoTo.com, konec 90-ih let prejšnjega stoletja poskrbel vsaj za eno pomembno novost. Oglaševalcem je razkril model, kjer so plačevali klike na oglas in ne ogledov. Še več, na svoji strani je ponudil sistem dražbe. Torej, bolj »zaželene« ključne besede so bile dražje, po drugi strani pa so bile manj uporabljane smešno poceni. Zveni znano? Pagu in Brinu se je hitro posvetilo, da se iskalnik GoTo.com ni mogel primerjati z Googlovim, je pa imel neprimerno boljši pristop za služenje denarja. »Bistvo spletnega oglaševanja je bila po mojem mnenju merljivost. Čisto nasprotje od na primer tiskanih oglasov. Toda, takrat so vsi še vedno oglaševali na stari način. Kupili so nekaj oglasov, prekrižali prste in upali, da se zgodi kaj dobrega.« Pozneje naj bi Gross Brinu in Pagu ponudil partnerstvo, kar sta gladko zavrnila. Leta 2000 sta s kolegi razvila svojo različico.

Od Divjega zahoda do konkurenčne prednosti

V knjigi In the Plex: How Google Thinks, Works, and Shapes Our Lives Steven Levy argumentira, da je Bill Gross zamočil vsaj dvakrat. Prvič, ker ni vztrajal pri svoji viziji. In drugič, ni patentiral svojega modela, kar sta izkoristila Page in Brin. Ob lansiranju AdWords so si njegovi razvijalci najbrž le težko predstavljali, da bo storitev zrasla do takšnega obsega. Inženir Koningstein je predstavitev storitve Google AdWords na trgu 23. oktobra 2000 primerjal z Divjim zahodom. Google je bil takrat »le« eden izmed številnih iskalnikov, poleg tega pa še nedobičkonosen. »Nihče od nas v ekipi ni imel izkušenj s čim podobnim. Tako kot pri vsakem izumu je tudi tega spremljala zvrhana mera negotovosti,« je za Fast Company povedal Koningstein. Nova storitev je imela na Googlu tudi svojo promocijsko stran, veliko potencialnih oglaševalcev so klicali po telefonu. Po Koningsteinovem pripovedovanju je ob vsaki novi stranki eden izmed inženirjev zakričal, da so kapacitete sistema zadoščale za gostoto prometa novih strank. Začeli so s 350-imi oglaševalci in sodeč po knjigi The Search Johna Battelleja jim prvi dve leti ni šlo dobro, imeli so še veliko prostora za izboljšave. Do leta 2002 pa so »ugotovili« pravilno formulo in zabeležili prvo leto z dobičkom. Preko platforme AdSense so leta 2003 začeli ponujati oglase tudi na straneh drugih ponudnikov. Kar je še pomembneje: uvedli so »quality score«, indeks kakovosti, s katerim naj bi »kaznovali« neprimerne oglase ali spam. Prav ta indeks je za številne (predvsem pa Googlove zaposlene) dokaz, da ideje nista preprosto prekopirala od Grossa.

Google gre na(d) borzo

Brin in Page sta se dobro zavedala moči svojega »izuma« in sta idejo sprva poskušala prodati različnim podjetjem, češ da bo njun algoritem spremenil pravila (iskalne) igre. Ali sta bila zanič prodajalca ali pa so bili predstavniki podjetij preveč ozkogledni ali pa je bilo nekaj vmes, niti ni važno. Nihče ni kupil njune ideje ali ju zaposlil pod njunimi pogoji, niti ni ponudil po njunem mnenju prave cene. Eden zadnjih večjih poskusov je bil leta 2002, ko je Yahoo zanj ponudil 3 milijarde dolarjev. Le dve leti pozneje je Google po prihodkih prehitel Yahoo in začel se je konec tega nekdanjega velikana. Ta je v luči različnih prevzemov prepozno spoznal, da je Googlov stroj »delal denar«. 19. avgusta 2004 je sledil eden najpomembnejših dogodkov v zgodovini Silicijeve doline. Google je ponudil delnice na borzi. Zanimanje je bilo veliko. Če berete za nazaj, se vam bo zazdelo, da sta Brin in Page že takrat tehnološki svet držala za – saj veste, kaj. Še ob ponudbi sta se ponorčevala iz medijev in vlagateljev. Ponudila sta delnice v vrednosti 2.718.281.828 dolarjev. Matematični »geeki« (kot Page in Brin) so se ob tem seveda zabavali. Gre za prve decimalke matematične konstante e, ki je seveda iracionalno število. Najbrž so se še bolj zabavali ob odzivih vlagateljev in finančnih strokovnjakov na finančna poročila, ki so bili še najbolj podobni našemu »O, šit!«. Google je bil ob prvi javni ponudbi delnic ocenjen na 27 milijard dolarjev, danes pa je tržna vrednost Alphabeta po podatkih svetovalne hiše Ernst & Young ocenjena na več kot 600 milijard dolarjev.

Novim zmagam naproti: Gmail, YouTube, Chrome in Android

Leta 2004 je Google vstopil tudi na področje elektronske pošte. Tako kot si danes večina ne predstavlja brskati po spletu kje drugje kot po Googlovem iskalniku, tako najbrž tudi ne poznate nikogar, ki ne bi imel Googlovega elektronskega naslova. Anekdota, kako je nastal, je zanimiva. Ena izmed uporabnic naj bi se pritoževala nad nepraktičnostjo in predvsem pomanjkanjem prostora. Čeprav je bilo področje elektronske pošte precej zrela panoga, pa so imeli vsi ponudniki skupno točko: izredno malo prostora. Veliko uporabnikov je zato Gmail imelo le kot dodaten račun (vključno s piscem tega članka, op. p.). Gmail je imel od začetka veliko več prostora, in sicer en gigabajt (danes 15).

Funkcija Universal Search je ob lansiranju leta 2007 predstavljala enega največjih zalogajev za razvoj Googla, saj je na globalni ravni umaknil oglase na desni strani iskalnih rezultatov in spremenil strukturo iskalne strani. V rezultatih iskanj vam je tako ponudil tudi možnosti iskanja videoposnetkov, novic, fotografij (Google Images) in seveda zemljevidov (Google Maps). Pred 10-imi leti je Google predstavil funkcijo Suggest, ki vam danes predlaga še ne dokončane ključne besede ali fraze. Ne le, da je pospešila iskanje, temveč vam je tudi pomagala pri tem, kaj sploh želite vtipkati. Ne smemo pozabiti tudi enega boljših Googlovih prevzemov, to je YouTube leta 2006. Dve leti pozneje je predstavil lasten brskalnik Chrome in operacijski sistem za mobilne naprave Android.

Pogled v prihodnost

Google je za vedno spremenil način iskanja informacij. O nas ve več kot kdaj koli in to nam je očitno všeč. A vedeti je treba, da se iskalnik še razvija. Danes procesira v povprečju 40 tisoč iskanj na sekundo. Bogastvo ali kar gospodarstvo informacij si je nemogoče predstavljati brez funkcionalnega iskalnika. Ne le da bomo kmalu iskali z glasom, rezultati bodo hitrejši, multimedijski in personalizirani. Google bo zaradi vseh podatkov o nas lahko predvidel naše namere. To pomeni, da ne bomo mi spraševali strica Googla, temveč bo on nam postavljal vprašanja in odgovore. Poleg tega Google s Facebookom predstavlja tako imenovani digitalni duopol, ki »pobere« 84 odstotkov prihodkov vseh digitalnih medijev. Njuni prihodki so vsak dan večji, medtem ko so prihodki navadnih medijev vse manjši. In še za konec, leta 2015 sta Brin in Page ustanovila konglomerat Alphabet. Danes se Googlovo matično podjetje ukvarja z razvojem pametnih naprav, samovozečih avtomobilov, obogateno oziroma virtualno resničnostjo in razvojem umetne inteligence. In prav zaradi tega je po mnenju številnih šele dobro začel.

Članek je bil prvotno objavljen v februarski, 441. številki MM-a. Na spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na i[email protected]