• Facebook
  • Twitter
  • RSS

INTERVJU: Jure Apih, častni predsednik Zlatega bobna ter ustanovitelj in direktor ICAC

Kako se je pred dvajsetimi leti sploh začela zgodba o mednarodnem oglaševalskem festivalu Zlati boben? Kakšne ideje so se pojavljale takrat in kakšne prevladujejo danes? O tem smo se pogovarjali z Juretom Apihom, očetom festivala Zlati boben in slovenskega oglaševanja nasploh.

Jure Apih, idejni oče Zlatega bobna.

Ideja o mednarodnem oglaševalskem festivalu v regiji je starejša od dvajset let, kolikor jih letos praznuje festival Zlati boben. Kdaj in kako se je razvila ideja o oglaševalskem festivalu, ki bi nagrajeval najboljša kreativna dela regije?

Leta 1973 smo v Portorožu organizirali prvi, novembra 1990 pa zadnji jugoslovanski oglaševalski festival. Leto kasneje skupne države ni bilo več in v Avditoriju, kjer se je še pravkar srečevala in ocenjevala jugoslovanska oglaševalska stroka, smo lahko pripravili le pregled kreativne produkcije dvomilijonskega trga nove samostojne države Slovenije. Povsem jasno je bilo, da na tako majhnem dvorišču ni prostora za velike ideje in da tako majhen avditorij ne omogoča korektne primerjave, spodbude in vrednotenja. Ker smo se hkrati zavedali, da je izkušnja jugoslovanskega modela tržne ekonomije precej pred objektivnostmi novo prebujenih tržnih ekonomij vzhodne Evrope, je bila ideja tako rekoč na dlani.

Pred dvajsetimi leti je v prelepem obmorskem mestu Portorož prvič zasijal festival Zlati boben. Kdo so bili njegovi pobudniki, ki imajo največ zaslug, da je festival pridobil tolikšno prepoznavnost in spoštovanje kreativne industrije?

V devetdesetih letih je bila praktično edina institucija jugoslovanskega in kasneje slovenskega oglaševalskega trga, ki je funkcionirala, MM - Media Marketing, kasneje Marketing magazin, ki je bil dejanski agens vseh razvojnih projektov marketinške tržne infrastrukture. V času, ko so bila stanovska društva le na papirju in ko strokovne oglaševalske asociacije niti v zamislih ni bilo, ko se je porajajoča oglaševalska industrija šele postavljala na noge, je bil samostojen časopis tisti, ki je odpiral okna, gradil vizijo in se tudi povsem konkretno angažiral pri izgradnji nujnih institucij marketinške in oglaševalske industrije vključno z ustanavljanjem Slovenske oglaševalske zbornice. Daniel Levski, Mojca Randl, Janja Božič, Gordana Petek Ivandič, Jurij Korenc, Meta Dobnikar in moja malenkost smo prvi podstavili ramena.

Kako je bil videti prvi festival Zlati boben? Kakšno je bilo vzdušje? So ga vsi od začetka podpirali ali pa so bile kakšne prepreke na poti?

Prvi Zlati boben je bil pravzaprav le pol festivala, saj si je avditorij žirijo in občinstvo moral deliti s Slovenskim oglaševalskim festivalom, ki pa je seveda kmalu odšel po svoji poti v drug kraj in drug letni termin. Vzdušje je bilo, kot vedno ob porodu, na začetku poti enkratno. Se je pa že takoj čutilo, da ne gre le za prijateljsko srečanje, temveč za ostro in pomembno tekmo s tako rekoč kontinentalno dimenzijo.

Letos je v Istanbulu potekal že 6. ICAC, medcelinski oglaševalski festival CUP. Zakaj je prav ta festival festivalov edinstveno tekmovanje in kaj pomeni biti najboljši na njem?

Michael Conrad je zapisal, da medcelinski oglaševalski pokal The CUP ni le še eno tekmovanje in ocenjevanje kreativnosti, kakršne poznamo v stroki, temveč povsem enkratna selekcija najboljšega iz štirih celin, usmerjena v spodbudo in afirmacijo ustvarjalnosti v duhu svojih prostorov (genius loci) in temelječo na elementarnih ljudskih vrednotah. V času vse bolj agresivne globalizacije pomeni nagovarjati svoje potrošnike v jeziku in kulturi, ki ji pripadajo, povsem realno primerjalno prednost v kruti tekmi za svoj delček sveta.

Kaj vam pomenijo oglaševalski festivali? Kaj je tisto, kar jim daje velik pomen in jih postavlja na pomembno mesto v oglaševalski industriji?

Oglaševanje je kreativna industrija. Ustvarjalnost brez svobode, spodbude, navdiha in korajže ne deluje. V novodobnem primežu v profit in rezanje stroškov zagledanih lastnikov ter preplašenih, ozkosrčnih in kratkovidnih naročnikov je zraka za sproščeno fantazijo vse manj. Kriterijev ne postavlja več stroka temveč menedžerji, ki režejo stroške. Uspešnejši so ponižni in ubogljivi sledilci kot ustvarjalni, neugnani in težko obvladljivi »trouble-makerji«. Festivali so morda edina priložnost, da se prebere zrno od plevela, da se izkažejo nadobudni in da se zatrti odličnosti odpre horizont.

Kje vidite prihodnost oglaševanja v obdobju, ko morda tudi kreativnost čaka na boljše čase? Imate morda kakšen nasvet za vse tiste junake, optimiste in utopiste, ki želijo oglaševanju povrniti blišč in slavo?

Neoliberalni le k profitu in kratkoročnim ciljem stremeči kapitalizem je požrl kisik iz še pravkar stimulativne atmosfere. Prostora za svobodno domišljijo in sproščeno ustvarjalnost, za nore in drzne ideje je vse manj. Morski psi plavajo po našem bazenu, naročniki in agencije so le redko v istem čolnu.

Druge rešitve, kot je ustvarjalnost, ni. Zdi pa se, da je v vse bolj digitalnem svetu mnogi v resnici niti ne razumejo. Brez nje pa tudi oglaševalska industrija, kakršno poznamo, ni več potrebna. Vse več korporacij, poroča Advertising Age, se odloča za oblikovanje lastnih notranjih oglaševalskih služb oziroma agencij, ki lahko morda res zagotavljajo kvalitetnejši in cenejši servis, ki resnične kreativnosti, »sedem plus«, bi dejal Conrad, seveda ne bodo nikoli zmogle. Sam verjamem, da ustvarjalnih moči ne smemo digitalizirati, da naročnik ne more biti 1 in agencija 0, da lahko le skupaj z integracijo korporacijske menedžerske vizije in odgovornosti ter najodličnejše kreativnosti, kakršno lahko zagotovijo le samostojne ekscelentne ustvarjalne ekipe, ter s popolno integracijo namesto nesmiselne tekmovalnosti, presegamo zatok, v katerega rinemo.

 

Povzeto po festivalski reviji festivala Zlati boben »In Focus«, ki bo izšla konec septembra in bo priložena reviji Marketing magazin.