Džingiskan je bil eden prvih voditeljev, ki je ob sebi imel svetovalca za komuniciranje. Iz tistih davnih let so znani še primeri Jezusa, Mojzesa in Aleksandra Velikega. Kasneje pa seveda še Hitler, ki mu je komunikacijsko stal ob strani Goebbels.
Džingiskan je postal legenda, ker bi naj v eni uri, z eno roko, vzel življenje 1,748.000 ljudem. Sploh ni pomembno ali in kako je to mogoče - to je legenda, ki je živa že stoletja.

In če zgodovina pravi, da je bil Džingiskan legenda, kako bo recimo obravnavala Gordona Browna, Nicka Clegga in Davida Camerona? Kaj so naredili, da bi si ustvarili legendo? Tony Blair je bil javno željan pustiti zapuščino in je mogoče pustil  kakšno majhno sled za zgodovinarje, voditelji na tokratnih britanskih volitvah pa nimajo nobene očarljive, neverjetne zgodbe, nobene potencialne legende. Nenehno se, skupaj s svojimi svetovalci, otepajo zanimivosti, ki vodijo k velikim zgodbam, povezanim z njimi.
Neverjetno število ekstremistov je hitelo s prevzemanjem odgovornosti za  podtaknjeno bombo na Times Squaru. Dober primer nekoga, ki je vrgel  opozorilo v veter – "spodletelega" bombnega napada se bomo vedno spominjali tako, kot je bilo želeno. Ali so Brown, Clegg in Cameron naredili kaj takšnega, da bi si  to hotel prilastiti nekdo drug?
Ljudje si želijo nekoga, ki si upa (tudi hoditi po robu). Želijo si politike, ki bodo pokazali, da so ljudje iz krvi in mesa, ki delajo in priznajo napake.