• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Oh, ja, hoja

IZ REVIJE MM: »Po pol leta mraka so fotoni spet naokoli, proizvodnja vitamina D v telesih presega BDP v državi, dolžina rokavov postaja premo sorazmerna z dolžino krila naše premierke. Pomlad se končno gre poletje, zato – gremo ven,« pravi Aljoša Bagola, izvršni kreativni direktor v agenciji Pristop in MM-ov kolumnist.

Aljoša Bagola (Foto: Bojan Šverko)

Človek je ustvarjen z(a) naravo. Svoj ustroj smo dobil na podlagi specifičnega zbiranja informacij iz okolja, ki so bile ključne za naše preživetje. Oči imamo na straneh zato, ker rabimo kar se da oster vid v daljavo, s čimer morebitno nevarnost prepoznamo že od daleč. Nismo namreč najhitrejši tekači v naravi, zato ne moremo hipno ubežati. Čas med približevanjem pravočasno odkrite nevarnosti porabimo za kreativno razmišljanje, kako jo bomo ucvrli. Sicer smo pa ustvarjeni za hojo. Hoja je človekova primarna meditacija in primarna akcija. Naši predniki so premagovali ogromne dnevne razdalje in v človeški genom zakodirali dejstvo, da je človek hodeče bitje. V zmernem tempu hoje so opazovali okolje, zbirali informacije in prednji reženj možganov nenehno silili v kreativno razmišljanje o tem, kako te informacije učinkovito uporabiti. Možgani so se torej prvenstveno razvijali zaradi naših nog.

Dandanes vsemu naštetemu brezglavo kljubujemo. V daljavo se redko zazremo, saj so naše oči uprte v računalniške zaslone, zaslone mobitelov in televizijske ekrane. Hodimo le še po opravkih, pa še to bolj letamo. Res kreativno razmišljamo le redko, saj nam ni treba več ničemur ubežati, kaj šele kar koli uloviti. V šoli nam pa trdijo, da moramo za razvoj svojih možganov sedeti na ta zadnji in zreti v učbenike. Kako zgrešeno.

Če bi ljudje res veliko hodili, bi imeli ne le boljša telesa, ampak tudi bolj kreativne možgane.

Zakaj torej opuščamo svoje bazične reflekse? Ker bi bilo dolgočasno, če bi v Nikejevem ali Adidasovem oglasu nekdo zgolj hodil in razmišljal in ne spektakularno nabijal žoge ali tekel v zgodnjejutranjih meglicah. Ker bi, če bi v oglasu za pivo nekdo zgolj šel na pivo, vse skupaj kompromitiralo to oglaševalsko izmišljotino o nujnosti prismuknjene klike pir prijateljev s tistimi bednimi šank forami. Bog ne daj, da bi bil v oglasu kdo sam in da bi zgolj šel. To bi bil konec iluzije. Hoja je torej razkrinkanje matrice. Hoja neobhodno vodi k razmišljanju, to pa vodi k aktivnemu državljanstvu, ki ni pohlevno in poniglavo. A ni čudno, da bolj ko Slovenci tečemo, slabšo državo imamo? Če bi več hodili in manj tekli, bi bilo mogoče bolje. Zdi se mi, da s tekom želimo ubežati, s hojo pa želimo nekam priti. In že v tem prizadevanju za drugačno obliko kinetičnosti se lahko skriva receptura za uspeh.

Stari pripovedovalci zgodb pa s hojo in osamo niso imeli problema. Ker so atenski filozofi veliko hodili in debatirali, pogosto tudi sami s sabo, so prišli do trajno dobrih ugotovitev. Aristotel, recimo, je tako prišel do svojih navodil za pripovedovanje zgodbe, ki so se takoj prijela in jih uporabljamo še danes. V skladu z njimi so tudi zgodnji krščanski kreativci koncept hoje učinkovito uporabljali v svojih biblijskih zgodbah. Jezus in apostoli so vedno šli, nikoli niso tekli. Včasih so hojo opremili še s postprodukcijskimi čudeži in je tako Jezus znamenito hodil po vodi. Zdaj podobno čudežno hodi le tista bejba, ki ima Pervol vedno v roki. Oglaševanje je pač proizvodnja življenjskih stilov in ta industrija je izoblikovala nove potrebe po simbolnih vrednostih: po občutkih nenehnega zmagoslavja, po občutkih herojskega premagovanja ovir (in madežev), po občutku, da v življenju nikoli ne smeš tavati. To je v izrednem mehanskem in ideološkem konfliktu s hojo in z bistvom človeka.

A hoja je za novo dobo preprosto preveč bedna, saj je premalo fotogenična.

Zato nas v oglasih z občutkom izpolnjenosti navdajo le instant doze dekorativnega in sintetičnega pehanja, tekanja in zaganjanja privlačnih ljudi. A če v oglasih rečejo: »Poglejte, madež je izginil,« v resničnosti rečemo, »Glej, šlo je ven.« Če v oglasih rečejo: »Dobim se s prijatelji,« v resničnosti rečemo, »Grem ven.« Če politiki v oglasih rečejo: »Za boljšo Slovenijo,« jim v resničnosti rečemo, »Pojdite stran.« Edina možnost, da kam pridemo, je torej, da gremo. In edino pametno je, da pri tem hodimo.