• Facebook
  • Twitter
  • RSS

KOLUMMNA: Je prodaja Večera prava rešitev?

IZ REVIJE MM: Marketing magazinov kolumnist Marjan Novak je tokrat nekaj besed namenil smotrnosti nakupa Večera.

Pred nekaj leti, mislim, da leta 2008 ali 2009, sem sodeloval pri ponudbi za nakup Večera. Kot majhno podjetje smo za 80 odstotkov podjetja ponudili okoli 5,5 milijona evrov. Prodajalci so nato za kupca izbrali podjetje 3Lan, ki je ponudilo 9,8 milijona evrov.

Iz tega potem ni bilo nič, saj ministrstvo za kulturo ni dalo soglasja k prodaji, kasneje pa so prišle na dan informacije, da je šlo pri vsem skupaj za čuden poskus skritega prevzema brez denarja, ki bi se financiral iz državne banke ali več državnih bank. Priznam, da takrat tudi sami nismo dobro vedeli, kako bi zbrali denar v primeru, da bi bila naša ponudba dovolj dobra, vendar smo bili za nakup pripravljeni zastaviti tudi osebno premoženje, hipoteke na osebne nepremičnine in podobno.

Ocenili smo, da ima Večer kar nekaj pomembnega premoženja s trdno vrednostjo. Na primer poslovno stavbo v Mariboru, stanovanje oz. pisarno v Ljubljani ter za okoli milijon evrov naložb (pri čemer so nepremičnine v bilanci podjetja ovrednotene nenavadno nizko!). Poleg tega pa še dobro regijsko blagovno znamko, obvladljivo število zaposlenih in stabilen dobiček. Največjo skrb so nam predstavljali zaposleni in poslovna kultura. Iz Večera bi bilo po naši oceni mogoče narediti zelo uspešno družbo ob krčenju stroškov, odprodaji nepremičnin in ustvarjanju višje dodane vrednosti na zaposlenega.

Danes je položaj Večera podoben, kar zadeva nepremičnine, blagovne znamke in prej naštete dejavnike, so se pa samo v štirih do petih letih radikalno spremenile razmere na trgu. Naročnine in prodana naklada se vztrajno nižajo, prihodki iz oglaševanja še hitreje. 

Leta 2011 je Večer ustvaril skoraj 16 milijon evrov prihodkov, od tega 4 milijone z oglasi, in nekaj več kot 200 tisoč evrov dobička. Ker so tega leta dvignili ceno prodanega izvoda, so prihodki od prodaje ostali na ravni leta 2010, realno pa so se znižali za okoli 10 odstotkov. Podatkov za leto 2012 še ni, glede na zamenjavo bivšega šefa Uroša Skuhale pa je Večer lani verjetno že ustvaril izgubo. Ob na primer ocenjenem 25-odstotnem padcu prihodkov od oglasov bi lahko ta znašala med 500 in 700 tisoč evri, ob nadaljnjem padcu prodaje edicij in naročnin pa tudi milijon evrov. 

Zakaj bi kdo kupoval podjetje s padajočim obsegom poslovanja, katerega premoženje se manjša, in to v panogi, ki se krči in se spreminja v nedoločeno smer? Pri čemer je odpuščanje v medijskih podjetjih (kot je pokazal primer Karba v Delu) skoraj nemogoče. Morda zato, ker tak kupec vidi stvari drugače ali pa je preprosto naiven? Ker dobrih 5 milijonov za nekoga iz Hamburga ni denar, zaradi katerega ponoči ne bi mogel spati? 

O morebitnih skritih namenih in drugačnih interesih – razen poslovnih – sedanjega ponudnika, družbe Medici, niti nočem razmišljati. Pomembneje je to, da ocenjujem, da bi bila prodaja Večera tuji družbi dobra! Na neki način prava stvar in bi lahko tak nakup pomenil obrat tudi za druge medijske hiše, ki so v podobnem položaju, kot je danes Večer. Predvsem za novinarje in zaposlene! Kaj pa za lastnika, Delo in Mercator oz. banke (sic!) sploh pomeni 5 milijonov evrov?

Prodaja za denar iz tujine ne bi bila pomembna samo za zgled medijskim družbam, temveč tudi in predvsem – ob pravem poteku dogodkov – tajkunskim poskusom odkupov Merkurja, Istrabenza, Mercatorja itd., ki so zamajali celoten bančni sistem v državi.  

Dejstvo je namreč, da danes in tukaj izmed medijskih družb najbolje poslujejo in so v osnovi zdrave (zasledujejo dokaj jasne cilje) tiste, ki so v lasti tujih lastnikov. Pro Plus, Europlakat (oglasnomedijska družba) in Finance (sliko kvarita le Adria Media zaradi poslovne izgube kot posledice drastičnega upada oglasnih prihodkov in Žurnal, ki je projekt dnevnega brezplačnika začel v najslabšem mogočem trenutku).

Vse medijske družbe s tujimi lastniki imajo jasno strategijo, določene cilje in poslovno kulturo. Njihovi zaposleni se ne gredo širšega družbenega poslanstva, cilji poslovanja so zaposlenim znani, imajo učinkovit sistem plač, urejeno notranjo komunikacijo itd., poleg tega pa so lastniki bolj imuni na domačijske razprtije.

Tudi sam sem za avstrijske lastnike delal pet let in lahko o tem času o njih kot o lastnikih načeloma govorim pohvalno. Poslušajo, delijo izkušnje in znanje, natančno pregledujejo poslovne izkaze, se odprto pogovarjajo, uredijo financiranje projektov, skrbijo za redne plače, plačujejo vse davke in dajatve državi gostiteljici itd. 

Če bo/je tak tudi novi (danes še pogojni) lastnik Večera, bo to za družbo dobro. Za novinarje, za zaposlene, komunikacijsko industrijo, tudi za regijo.