• Facebook
  • Twitter
  • RSS

BESEDA MLADIH: Slaba predavanja – ko udeleženci obmolknejo

Urša Svetelj, absolventka komunikologije na FDV, bivša podpredsednica in predsednica ŠS PRSS ter organizatorka dogodkov TEDxLjubljana, se sprašuje, zakaj slabim predavateljem ne povemo, da so slabi.

Foto: tablix.org/~avian

Prepričana sem, da ste se že kdaj udeležili predavanja, za katerega bi lahko rekli, da ste na njem zapravljali čas. Morda je bilo še najbolj koristno pregledovanje emailov in aktivno pritoževanje nad predavanjem na Facebooku in Twitterju, kaj več pa od predavanja niste odnesli. Prav zato me jezi, da po eni strani po predavanju le redki predavatelji prosijo za povratno informacijo, hkrati pa se po drugi strani le redki udeleženci čutijo odgovorne, da povratno informacijo podajo.

Kdo je odgovoren za slaba predavanja?

Kdo je torej odgovoren? Odgovornost je seveda na obeh straneh. Ste po slabem predavanju kdaj že stopili do predavatelja in mu povedali vaše mnenje (na primeren način s specifičnimi informacijami in predlogi za izboljšavo)? Ste kdaj po dobrem predavanju stopili do predavatelja in mu pojasnili, kaj je bilo odlično?

Če je vaš odgovor ne, potem ste za vsa slaba predavanja, ki ste se jih do sedaj udeležili, delno odgovorni tudi sami. Zakaj torej živimo v svetu pomanjkanja povratne informacije ali t.i. Feedbacka?

  • Nočemo stopiti iz cone udobja. To, da stopimo do nekoga in mu podamo povratno informacijo, je izven naše cone udobja. Že v šoli so nas naučili, da je predavanje oblika enosmerne komunikacije, zato se povratne informacije od nas ne pričakuje. Pogosto nas k podajanju odvrnejo tudi ljudje s svojim prejemanjem povratne informacije, kjer pogosto pride do iskanja razlogov in izgovorov za slab nastop.
  • Vseeno nam je. Že s tem, da si dejansko vzamemo čas, da določeni osebi podamo feedback, izrazimo našo skrb in povemo, da nam ni vseeno. V večini primerov nam je torej vseeno, saj z osebo (predavateljem) nimamo osebnih stikov oz. jih v prihodnosti ne nameravamo imeti. Prav zato nam je popolnoma vseeno, ali bo ta oseba napredovala, še bolj pa nam je vseeno za 500 udeležencev, ki bodo isto dolgočasno predavanje poslušali čez teden dni.
  • Imamo nizka pričakovanja. Naša pričakovanja glede predavateljev na raznih konferencah in dogodkih so nizka. Program je namreč pogosto le del konference, kjer je veliko bolj pomemben neformalni del z mreženjem. Če nekdo svojo nalogo opravi vsaj približno povprečno, smo že dokaj zadovoljni, saj so standard, po katerem se zgledujemo, profesorji na fakultetah.
  • Ker je ne znamo podati. Ljudje nimajo informacij o tem, kako pravilno podati ali prejeti feedback, saj te osnovne človeške veščine za enkrat še ne poučujejo v šoli. Pričakovanje, da se bo o tovrstnih mehkih veščinah posameznik izobraževal sam, je izven širine našega mišljenja. Tako prihaja do verižne reakcije, pri čimer je feedback lahko slabo podan ali/in slabo prejet.

Zakaj bi morala povratna informacija postati del našega vsakdana?

Ker cenimo svoj čas, ker lahko samo na ta način napredujemo in ker lahko samo tako pride do izumrtja slabih predavanj.Če predavatelju ne povemo, kaj bi lahko izboljšal, ne bo moral napredovati, saj je naš napredek v veliki meri odvisen od povratne informacije. Če nam je torej vseeno, ker razmišljamo kratkoročno v smislu »ni pomembno, ker je to zadnje predavanje osebe XY, ki sem se ga udeležil«, začnimo razmišljati dolgoročno.

Verjamem, da to lahko dolgoročno vodi do dviga kvalitete predavanj in s tem do manjše količine slabo izkoriščenega časa. Dober primer pripravljenih predavateljev, ki temelji na podajanju feedbacka, so dogodki TEDx. Zavedam se, da večina organizatorjev dogodkov pripravi govorcev oziroma predavateljem ne more posvetit toliko časa, kljub temu pa bi organizatorji lahko feedback govorcu podali vsaj po njegovem nastopu, česar glede na moje dosedanje izkušnje ne počnemo.

Naj zaključim s klišejem: čas je naše največje bogastvo. Prav zato čutim, da se bliža smrt klasičnim konferencam in da udeleženci slabih predavanj ne bomo več prenašali. V mojem idealnem svetu bi se namreč predavatelj, ki zapravlja čas polne dvorane ljudi, opravičil ali celo plačal. Koliko je namreč vredna ena ura časa? In če to pomnožimo s številom oseb v dvorani? V mojem idealnem svetu bi udeleženci čutili dovolj odgovornosti do predavatelja, da bi ta dobil toliko povratnih informacij, da slabega predavanja ne bi ponovil nikoli več.