• Facebook
  • Twitter
  • RSS

KOLUMMNA: Kdor visoko leta, nizko pade

»Kaj storiti, ko pridemo na vrh, da ne pademo na zobe? Odgovor je v preprostosti. Živimo tako kot takrat, ko še nismo bili na vrhu,« pravi Marketing magazinov kolumnist Božidar Novak.

Božidar Novak (Foto: Jani Božič)

Izoliranost in nezmožnost učenja sta glavna razloga, da vodja pade na zobe. Pade, ga zamenjajo, odstavijo. Vodja, menedžer, lider. Skratka, izoliranost (ko vsi vedo za problem razen tebe in ti tega nihče noče povedati) in nezmožnost učenja (češ, tako ali tako že vse vem, vse sem že videl) pripeljeta do padca in poloma najprej vodje (podjetja, organizacije) in nato organizacije. Tako predava Robert Kaplan, profesor vodenja na harvardski poslovni šoli. Sicer avtor knjige Kaj bi povedal osebi v ogledalu, svetovalec Baracka Obame in tisti podpredsednik Goldman Sachsa, ki so ga izplačali (z gotovino in ne z delnicami) tik pred zlomom Wall Streeta. Izplačali pa so ga, ker je opozarjal na nesmisle. Po zlomu 2008 so ga povabili nazaj reševati Wall Street.

Zadnje desetletje smo Slovenci preživeli v senci zgodb o visoko letečih vodjih. Moramo si priznati, da je cela družba strmela za agresivnimi vodji, ki so nizali uspehe. Samo nebo jim je bilo meja. Spomnimo se, kako so mediji podžigali kulturo uspešnih vodij, za katere je bilo vse mogoče. Kako je Večer pred leti na naslovnici napovedal gradnjo največjega nebotičnika v državi. V Mariboru naj bi ga gradil Franc Kangler. Spomnimo se laskanja medijev Hildi Tovšak, ki je meteorsko vstopila najprej v vodenje politike, nato pa gradnjo države. Ljubljanski Dnevnik je v nebo koval predsednika Nogometnega kluba Olimpija Ivana Zidarja. Nekoč graditelja avtocest in direktorja SCT, ki je danes v stečaju. Spomnimo, kako je Gospodarska zbornica Slovenije nagradila svojega predsednika Zdenka Pavčka. Nekoč lastnika Viator Vektorja. Zdaj v stečaju. Spomnimo se vzpona in padca nadškofa Franca Krambergerja, ki je zelo zaslužen za beatifikacijo Antona Martina Slomška (iz njega je celo doktoriral). Nato pa je preko noči postal krivec za stomilijonske kredite mariborske nadškofije. Vsi ti in še mnogi drugi so res očarali javnost s tem, ko so presegali meje mogočega. Toda kot Ikar so poleteli previsoko. Ikarju je zažgalo krila sonce, padlim vodjem pa slava. Škandali so jih v trenutku pognali iz višav. Padli so hitro in zelo močno. Tudi mnogi drugi vodje, ne samo v poslu in gospodarstvu, ampak tudi v politiki, cerkvi in medijih, so se znašli v podobnem prostem padu. V nekem trenutku so bili gospodarji svoje in mnogih usod. V naslednjem so se znašli na tleh in se čudili, kako je to možno. Na prvi pogled so Kanglerji, Hilde, Pavčki nesrečni kandidati za sinonim za hitre in neplemenite padce. V njihovih bleščečih in vzpenjajočih se karierah so zvezdniški vodje ponavljajoče poudarjali svoj um, sposobnosti in zagon. Dokazovali so svojo spretnost pri premagovanju vsakodnevnih ovir. Investitorji so jim dobesedno verjeli na besedo. Zaposlene so očarali. Da o tem, kako so s svojo karizmo, vizionarstvom in čutom za strategijo vplivali na medije, niti ne govorimo. Zdi se, da so, šele ko so imeli vse, pokazali svoje pomanjkljivosti in napake v poslovni presoji in osebnem vodenju.

Roderick M. Kramer s stanfordske poslovne šole je raziskoval napake uspešnih vodij, ki preko noči zgrmijo iz višav na zobe. Sindrom je poimenoval »od veljaka do bedaka«. Kako hitro in rastočo kariero uspešnega posameznika uniči nespametna malomarnost. In ali se ne da morebitnih napak vodje zaznati v njegovi zgodnejši karieri? Kot raziskovalec in svetovalec je raziskoval proces vzpona vodje na vrh. Odkril je, da obstaja nekaj takega, kar bi lahko poimenovali sila, ki pogosto globoko spremeni ljudi. Najlažje bi to opisali kot sindrom »zmagovalec pobere vse« in »najlepša si v deželi tej«. Elitni igralci in zmagovalci namreč pričakujejo vse. A pogosto končajo prav brez vsega. Dejansko je posameznik, da se prebije na vrh v svojem poklicu, prisiljen v nekatere odnose in ravnanja, ki mu, ko pride na vrh, škodijo, če jih ne opusti. V konkurenčnem svetu sta lastnosti, kot sta prevzemanje rizika in kršenje pravil, pogosto zaželeni in sta percipirani kot pokazatelj dobrega vodje. Zato na koncu karierne poti pogosto dobimo vodje, ki se takemu vedenju ne znajo odreči. Tako dobimo vodje s pomanjkanjem preudarnosti, ki niso kos lesku moči in vpliva. Zakaj pa »najlepša si v deželi tej«? Vodje se nehote obdajo z nekritičnimi podrepniki in vazali, ki jim ne povedo, da je cesar nag. Mediji imamo tu poseben pomen. Marsikomu znamo zamegliti um. Tudi sam sem v svoji karieri poslovnega svetovalca mnogokrat naletel na koga, ki je namesto realnosti priznaval medijsko percepcijo. In ta je seveda različna od realnosti. Padci so bili grozoviti. Nekdo, ki se mu je zgodila pot od veljaka do bedaka, je padec opisal, da se mu zdi, kot da je nekaj ugrabilo njegovo telo in vedenje. Tako v osebnem kot poslovnem življenju.

Kaj storiti, ko pridemo na vrh, da ne pademo na zobe? Odgovor je v preprostosti. Živimo tako kot takrat, ko še nismo bili na vrhu. Kot je dejal investitor Warren Buffett, eden najbogatejših na svetu, sam živi kot pred štiridesetimi. Desetletja raziskav nakazujejo, da ljudje niso uspešni v napovedovanju tega, kako se bodo odzvali v novi in intenzivni situaciji.