• Facebook
  • Twitter
  • RSS

KOLUMMNA: Harvard, vreme in meteorit

IZ REVIJE MM: »Napovedovati ekonomska gibanja je kot napovedovati vreme. Vreme bo. Razen če nad Rusijo pade meteorit. Potem bo vreme najverjetneje drugačno. Marketing je ekonomska veda, ker razpravlja o dodani vrednosti,« pravi Božidar Novak, ustanovitelj Komunikacijske skupine SPEM, poslovnež, pisatelj in MM-ov kolumnist.

Božidar Novak (Foto: Jani Božič)

Napovedovati ekonomska gibanja je kot napovedovati vreme. Vreme bo. Razen če nad Rusijo pade meteorit. Potem bo vreme najverjetneje drugačno. Marketing je ekonomska veda, ker razpravlja o dodani vrednosti. Tako nekako slišijo študentje ekonomije. Ekonomska veda je objektivna in nujna in velja ne glede na čas in prostor. Tako so učili v osemdesetih, ko je bil Marxov Kapital skoraj temeljno delo politične ekonomije.

In kaj pravijo profesorji danes? Clayton Christensen, guru na harvardski poslovni šoli, ki je prišel podelit diplome slušateljem programa za lastnike in predsednike podjetij direktno iz Davosa, govori, da kapital s tem, ko dviguje produktivnost, zmanjšuje delovna mesta. Kapital, ki vlaga v proizvodnjo, seveda pričakuje kar največjo učinkovitost iz te proizvodnje. In s tem sili proizvodnjo v nenehno racionalizacijo. Proizvodnja tako znižuje stroške ali z avtomatizacijo ali s selitvijo tja, kjer so stroški dela nižji. S tem neposredno pripomore k zmanjševanju delovnih mest (v ZDA in Evropi). In ker ta kapital, ki dosega optimalne donose, raste, se nov kapital ponovno vlaga v projekte, od katerih pričakuje največji izplen. Ta kapital ni bavbav, temveč je samo opredmeteno minulo delo. Penzije v glavnem. Skratka, kapital, ki ga je nekdo prislužil danes in bo želel žeti njegov sad čez leta, ko bo upokojen, mora zagotavljati tak donos, da od penzij še kaj bo. Tako trčimo na fenomen konflikta med minulim in sedanjim delom. Kapital pač ni nič drugega kot minulo delo. Pred tridesetimi leti sem prvič bral Marxov Kapital, kjer je zapisal, da se svet giblje zaradi konflikta med kapitalom in delom. Tako grozno in neverjetno je pod Alpami slišati kaj drugega. (Mimogrede, če boste potovali po svetu, priporočam, da poveste, da ste iz Alp. Poznamo sedem alpskih držav. Švico, Avstrijo, Liechtenstein, Italijo, Francijo, Nemčijo in Slovenijo. Tudi v ameriških atlasih je Slovenija predstavljena kot alpska država. Šampionstvo slovenskih smučarjev in skakalcev dobi logičen čar.)

Tudi sicer je na Harvardu čutiti duha Kitajske. Ali se bo proizvodnja iz Kitajske pričela vračati v ZDA in Evropo, kajti Kitajci postajajo srednji razred in ne več cenena delovna sila? Delovnih mest pa v Evropi in ZDA primanjkuje. Profesor Forest Reinhardt zagovarja tezo, da je današnji svet en sam spopad med inovativnimi in neinovativnimi. Posamezniki, narodi, podjetji. In da se naj nikar ne sekiramo, dokler nas je na svetu samo sedem milijard. Dokler nas je samo sedem milijard, so konflikti obvladujoči. Težava bo nastopila, ko nas bo več kot devet milijard. Takrat bodo nastopili pravi problemi z resursi, kot so zrak, voda in hrana. Ter da so odlično plačana delovna mesta diplomantov fakultet zgodovina. Povsod po svetu. To, da je nekdo diplomiral v šestdesetih ali sedemdesetih (ali v Bostonu ali v Mariboru), nato pa ga je do penzije čakala služba, s katero je brez težav vzdrževal družino, dva avta in hišo, je po njegovem zgodovina. To gre samo do stopnje, ko se izoblikuje srednji razred, ki potrebuje osnovne dobrine, kot sta avto in hladilnik. Sicer velja za Evropo enako. Baje politiki ne morejo in jim ne uspe vedno zagotoviti delovnih mest. To enostavno ne gre.

Potem ko sem končno končal triletni študij za predsednike in lastnike podjetij na Harvard Business School, vem predvsem to, da imamo podalpski Balkanci veliko sreče, da še imamo kanček slovanske intuicije v sebi. Ki nam omogoča preživeti na tem planetu. Sošolec Indijec, na poroko katerega je prišlo 50.000 ljudi (petdeset tisoč!, trajala pa je tri dni), se je skoraj čudil, da je na podelitveni slovesnosti ob indijski zastavi enakopravno plapolala tudi slovenska zastava. Češ, Indija ima milijardo in dvesto milijonov, Slovenija pa dva milijona.

Zraven, na podelitvi diplom, je sedel Brazilec, ki je kupil vse pivovarne na svetu razen Laške. Beto Sicupira. Tudi sam je v osemdesetih končal OPM na Harvardu. Carlo »Beto« je lastnik Anheuser-Busch InBev (med ostalim tudi piv Budweiser in Burger King). S prometom 40 milijard in 120 tisoč zaposlenimi. Te dni je spremljal hči Cecilio, ki je končala študij. Bepo ne bi bil nič posebnega, če promet njegovih podjetij ne bi bil podoben slovenskemu letnemu BDP-ju. Torej če banaliziramo, njegovih 120.000 zaposlenih ustvari toliko prometa, kot je narodni dohodek dveh milijonov Slovencev. Ja. Bepo je tisti, ki je kupil famozni Interbrew. Tisti, proti kateremu smo s Tonetom Turnškom pred desetletjem bojevali vojno za Union. Bepo je kupil vse pivovarne na svetu. In zakaj je Bepu uspelo, Tonetu Turnšku pa ne? Ker je Bepo že bil lastnik svoje brazilske pivovarne in je ni šele privatiziral. Prvotna akumulacija kapitala je bila v Braziliji opravljena že davno. In ne šele v zadnjih dvajsetih letih. Tako da so se Brazilci lahko mirno ukvarjali z razvojem in ne s privatizacijo in prvotno akumulacijo kapitala. Baje je Rio najsrečnejše mesto na svetu. O meteoritu, ki je padel na Rusijo, pa drugič.

 

Naročite se na MM: obrazec