• Facebook
  • Twitter
  • RSS

KOLUMMNA: Kim Hardcashian

IZ REVIJE MM: »'Hard cash' je torej v dobi sledljive plastike očitno še bolj mamljiva stvar kot kadar koli prej. Je korpulenten, seksi, poleg tega pa še zagotavlja dobro rento. Kot Kim Kardashian, hkm, Kim Hardcashian,« pravi Aljoša Bagola, izvršni kreativni direktor v agenciji Pristop in MM-ov kolumnist.

Aljoša Bagola (Foto: Ciril Jazbec)

Agregatno stanje vode končno ustreza predpisom koledarja. Sneg frfota naokoli in se vdan v hitrost usode s tiho spokojnostjo oprijemlje cestišča. Slovenci v takšnih razmerah po navadi vozimo zadržano. Precej zadržani pa smo tudi zdaj, ko gre za državo. Ta da se med drugim utaplja tudi v korupciji, je ugotovila komisija za preprečevanje le-te. »Hard cash« je torej v dobi sledljive plastike očitno še bolj mamljiva stvar kot kadar koli prej. Je korpulenten, seksi, poleg tega pa še zagotavlja dobro rento. Kot Kim Kardashian, hkm, Kim Hardcashian.

Ne boste verjeli, a pri Nielsenu, eni največjih raziskovalnih hiš na svetu, so opravili e-raziskavo o »prekletstvu Kardashian«. To prekletstvo ni neki okultistični bav-bav, zaradi katerega se nekega jutra zbudiš s kolagensko šobo, kot ni nekaj, kar v piratskem filmu od kakšne karibske vudujske kraljice faše Jack Sparrow, niti ni to mračnjaška papeška anatema, pač pa moderna, nepojasnljiva in zato toliko bolj zastrašujoča preobrazba javnega mnenja. Namreč, fantje razvpite »reality« podjetnice in überzvezde Kim Kardashian so ob njeni strani instantno izstreljeni v orbito globalne prepoznavnosti, a je njihova splošna priljubljenost hkrati zabrisana ob tla in deformirana do nerazpoznavnosti. Vsi te poznajo, vse manj te jih mara. Naj gre za NBA-košarkarje, NFL-nogometaše ali mega glasbene zvezdnike, kot je njeni tokratni izbranec Kanye West; prekletstvu Kardashian za zdaj ni mogoče ubežati. Ko se je Westov, zaradi incidenta na podelitvi MTV-jevih nagrad, kompromitiran sloves začel končno popravljati, mu je dejstvo, da »dejta« Kim, znova spodkopalo krivuljo priljubljenosti in jo zarotiralo v strmino vredno smuke naše Tine Maze.

Pa poglejmo zdaj še »prekletstvo Hardcashian«. V brbotanju vročega kotla državnih, občinskih in občegospodarskih poslov se je opekel sam trenutni politični vrh. KPK je naša trenutno glavna akterja »ujela« na podlagi upravljanja z gotovino nepojasnjenega izvora. »Hard cash, baby.« Kot smo že vajeni, so se omadeževane stranke in njuna frontmena želeli iz tega izmazati zgolj s prozornimi komunikacijskimi manevri. A opeklin tretje stopnje zgolj s komunikacijskimi obliži ne bodo pozdravili. Aksiom »prekletstva Hardcashian« torej je, da ko se politika speča s »hard cashom«, njena priljubljenost posledično štrbunkne naravnost v greznico. Vsi izvejo, noben te ne mara. In zdaj vemo: čeprav tako rada žugajoče čivka o pravičnosti in odpovedovanju, je očitno tudi slovenska politika navadna keš ptička.

»Prekletstvo Hardcashian« pa poznamo tudi v oglaševanju. Revija Ad Age je na prvo mesto napovedi trendov v oglaševanju v letošnjem letu postavila dejstvo, da se bo odnos med agencijo in naročniki vrtel predvsem okoli zmožnosti podaljševanja plačilnih rokov. To, da bi kaj takega v časih konjunkture uvrstili v razsipne, pardon, razpisne pogoje, ni nikomur padlo na kraj pameti. A v našem primeru »hard cash« ni toliko agregatno stanje denarja kot to, da ga je v zadnjem času prekleto težko zaslužiti. No, mogoče enim to še dobro uspeva.

Pred kratkim sem zasledil pogovor Brada Pitta in (režiserja) Guyja Ritchieja. Slednji je Pitta vprašal, ali spremlja oglaševanje. Ta je odvrnil, da ne. (Najbrž tudi zaradi njegovega »prekletstva Hardcashian«, tj. njegovega sodelovanja z modno hišo Chanel pri kampanji za žensko dišavo Chanel no. 5, ki je bila pri ženskah sprejeta z zmešanimi, pri moških pa z mešanimi občutki). Ritchie mu je odvrnil, da bi oglaševanje moral spremljati že zaradi dejstva, da so pri ustvarjanju oglasov na razpolago trije milijoni dolarjev budžeta za eno minuto izdelka. (No, vsaj pri njegovih. Režiral je namreč famozni Nikejev spot »Take it to the next level« za agencijo W+K Amsterdam). Nekaj, kar je pri filmih nepredstavljivo. Kot je nepredstavljiva takšna mera uspešnosti filmov, kot je mera uspešnosti oglasov, dodaja Ritchie.

Takšna odkrita in iskrena advokatura oglaševanja je za našo branžo, vse bolj poteptano zaradi skoraj že pregovorne nerelevantnosti, zagotovo balzam za dušo. Kot tudi »hard cash« v naše denarnice, saj naročnikom vrača zaupanje, da njihovo tržnokomunikacijsko naprezanje še šteje in je spoštovano tudi med najboljšimi h'woodskimi ustvarjalci. Ritchie je dodal še to, da v oglaševanju uživa tudi zato, ker je primoran iti dlje tako v kreativnem kot v tehničnem smislu, saj da s(m)o oglaševalski kreativci zelo neizprosni in napredni v razmišljanju. Zato se prisili, da naredi vsaj en oglas na leto. Pri tem je lepo, da se ne boji »prekletstva Hardcashian«, torej tega, da bi se kompromitiral, ker odkrito flirta in služi s »hard cash« oglaševanjem.