• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Art Vandelay*

Pozdravljen bralec, pozdravljena bralka! (Četudi po nasvetih na Wikihow, tole ni najboljši začetek, te pozivam, da vztrajaš do konca. Saj veš, kar te ne ubije, te naredi močnejšega/močnejšo. In tole te ne bo ubilo. Obljubim.)

Drago Mlakar

Kar bereš, je moj prvi pravi poskus pisanja kolumne in logično je, da sem si želel napisati dobro kolumno. (Čeprav mi je, ko pogledam nazaj, malo žal, da nisem enostavno napisal slabe kolumne in se opravičil v stilu: »Pardon za slabo kolumno, ampak sem bil zelo bizi s tem in z onim, s tistim in še s čim, zato sem tole napisal v zadnjem trenutku.«)

Moram priznati, da sem mislil, da je pisanje kolumne zelo preprosta stvar. Zato sem se zadeve sprva lotil precej z levo roko. Sedel sem za komp in se lotil tipkanja. (Naj povem, da za tipkanje uporabljam štiri prste. Tri na desni roki in enega na levi in pravkar sem sprejel odločitev, da dodam še en prst na levi.)

In tako sem napisal pametovanje o oglaševanju. Nebuloze sem spajal s čudovitimi metaforami in … katastrofa! Nastalo je nekaj groznega, nekaj neberljivega. Prepričan sem, da lektorica tega ne bi pregledala do konca, ker bi se zavedala, da tega tako ali tako nihče ne bo bral. Pritisnil sem 'jabček+a' in nato 'delete'. Pred mano se je pojavil zanimiv prazen list.

Odločil sem se, da se bom poglobil v to, kaj kolumna sploh je, kako se napiše in kakše trike uporablja dober kolumnist, saj sem želel, da stvar izpade vsaj približno profi. V Google sem vtipkal: »Kako napisati dobro kolumno?« Bil sem presenečen. Niti enega uporabnega zadetka mi ni ponudil. Zato sem poskusil še v angleščini in na Wikihow naletel na super članek 'How to write a newspaper column'. Preletel sem vseh osem točk in si rekel: »Ok, pa poskusimo.«

Pravijo, da moraš za pisanje kolumne narediti temeljito raziskavo ali pa imeti že v osnovi dovolj globoko poznavanje teme. To pomeni, da lahko brez bolj poglobljene raziskave pišem o sebi, Manci, prijateljih, družini, oglaševanju, Johnnyju Cashu, udobni obutvi in pa o Seinfeldu.

Pa sem začel pisati kolumno o sebi. O mojem življenju. O zgodbah in nezgodah, ki so se mi pripetile. O vseh svojih investicijah v anekdote in o tem, da sem se preselil v drugo mesto. Preden sem se odločil, da je to »blesavo«, sem zapisal:

»Kaj je drugače? Nič. Le to da se zdaj počutim kot turist v dveh mestih. Vsaka menjava službe je stresna, če ob tem zamenjaš še kraj bivanja, pa se zrediš. Klasika. Vsaj malo. Potrebuješ čas, da padeš v nov sistem, da se spet začneš premikati …«

Kaj hitro sem se odločil, da ne bom pisal o ljudeh, ki jih imam rad. Tako so odpadli moja Manca, moji prijatelji, moja družina in pa Johnny Cash.

Na vrsti je bilo oglaševanje. Ko sem začel pisati o oglaševanju, sem takoj preklopil na nek drug jezik, tak, ki ga govorimo in pišemo na prezentacijah projektov. Uporabljal sem različne akronime, sinonime, perafraze in analogije. Za dosego primernega klimaksa sem poskrbel s popolno skladnostjo pretericij in alegorij, dokler nisem senzualiziral, da celota deluje kot oksimoron. Pa sem se spomnil knjige, ki sem jo dobil za rojstni dan in si rekel: »K*** gleda oglaševanje (čeprav mislim, da bi bil 'Jebi ga' veliko boljši prevod), bom poskusil pisal o nečem drugem.«

Pa sem spet uporabil »pa« na začetku odstavka in začel tipkati o udobnih obutvi. To razmišljanje je vodilo k zaključku, da bi mogoče vendarle bilo pametno kupiti Crokse, zato sem s to temo zaključil in sklenil, da se bom zaradi samoohranitvenih nagonov nekaj časa izogibal Trubarjeve.

Seinfeld. Bolj, kot sem razmišljal o Seinfeldu, bolj sem si želel napisati kolumno o ničemer … Kolumno o pisanju kolumne. Pa sem se lotil. Napisal sem naslov in potem je nekako steklo. Če to berete (in niste lektor - če ste lektor: »Vem, katastrofa. Hvala.«), pomeni, da so tole objavili, in da sem sedaj kolumnist.

Na Wikihowu pravijo, da bi naj dobra kolumna vsebovala neko modrost, neko stališče, nekaj, kar naj bi bralca pritegnilo in navdušilo. To naj bi bilo nekaj neverjetnega, to, kar bi bralcu dalo misliti … Zato bi na koncu rekel le: »Vedno bodi to kar si, razen, če si lahko Art Vandalay. Potem bodi vedno Art Vandalay.«

Aja, pa »svaka čast« vsem, ki ste vztrajali do konca!

 

*Art Vandelay je alter ego Georga Costanze iz humoristične serije Seinfeld.