• Facebook
  • Twitter
  • RSS

KOLUMMNA: V postelji z Vesno Milek

Obtičal sem v postelji z Vesno Milek. Ležala je površno odprta. Sredi zmečkanih rjuh se je znašla nepričakovano. Nekako se je pretihotapila domov na Pohorje.

Po koncu literarnega večera ob petnajsti obletnici študentske založbe Beletrina sem jo kar vzel s sabo. Aleša Štegra, Nino Kokalj in Esada Babačiča pa pustil, da so nadaljevali popivanje. Potem ko sem nekaj časa postopal z Vesno v roki ob bregu Ljubljanice, ob atriju Slovenske akademije znanosti in umetnosti, sem se odločil. In odpeljala sva se na Štajersko, pod Areh.

Po kakšni uri deževne vožnje sem prebudil svojo drago in ji izročil Vesno. Knjiga je bila odprta na tretji strani. Avtoričino posvetilo je velo iz beline in bodlo v oči. Vesna Milek in njen roman Če ima zgodbo. Drugačno kot jo v svoji knjigi z naslovom Če opisuje avtorica, slovenska pisateljica, novinarka in mama, prava slovenska zvezda Vesna Milek. Drugačna, kot je tista iz romana, kjer se nekje v Evropi srečata dva para. In se odnos štirih stopnjuje, radikalizira in čustveno zapleta. To je zgodba o literarnih likih. Zgodba, kakršne lahko piše samo še življenje. Življenje in literatura. Ko odpovejo morala in pravila. Da se med seboj ne pobijemo kot zveri.

Ta druga zgodba se je začela tam nekje v literarnem stanovanju Prestolnice intelektualnih kurb. Istega leta, sredi noči in debate o zgodbah in literarnih likih. Sredi dima in bajonetov. Literarnih bajonetov. Stanovanje Prestolnice je tisto famozno, kjer se po napornem dnevu zberejo umetniki, ki tam gostujejo.

Znanec, dobri Vesnin prijatelj, je sredi bajonetne debate med vrsticami omenil občutke, ko je pred izidom romana Če dobil od avtorice rokopis. V pregled. Nekaj tednov pred izidom. In kako je prebaviti zgodbo, ki jo piše nekdo, za katerega meniš, da ga poznaš. Čeprav je dobro poznal Vesno in vedel, da so liki v romanu izmišljeni, literarni, mu ni bilo lahko ne povezati zgodbe z realno Vesno. Logično literarno delo avtorja povežeš z avtorjem. Posledica so metuljčki v trebuhu, vsaj nelagodje.

To sem Vesni Milek omenil na Beletrininem dogodku. Tik po tem sem ji pod nos pomolil roman Če in jo zaprosil, naj napiše posvetilo moji dragi. Na tretjo stran je zapisala: »Za čim manj čejev.« Avtorica me je pogledala in mi vehementno in prepričujoče sporočila, da nikoli ni imela take izkušnje, kot jo opisuje v romanu. Da bi jo pri večerji vpričo njenega partnerja osvajal moški iz drugega para.

Minili so tedni. Vesni v zahvalo sem poslal neko svojo parafirano knjigo. Veliko, rdečo, strokovno, ki se je pred časom prodajala po prestižni ceni v vrednosti ene boljše večerje za štiri osebe. Vezano v trde in trdne platnice. In pozabil na Beletrino in posteljo.

Dokler nista v Prestolnico intelektualnih kurb*, oskarjevcev in Büchnerjevih nagrajencev ter novih talnih mozaikov prispela dva fanta. Skoraj najstnika. Igrata čelo in v Londonu obiskujeta šolo. Kot izjemno nadarjena sta bila sprejeta na Kraljevo glasbeno akademijo. Ko sta svoje divje rokersko igranje posnela in odvrtela na YouTubu, ju je v nekaj tednih videlo več milijonov ljudi. Eden, sicer doma iz Prestolnice, moja draga ga je pred leti celo poučevala na osnovni šoli, je razkril, opisal nadaljevanje pravljice. Nekega dne, kar sredi pouka, sta dobila poziv, naj se oglasita v ravnateljevi pisarni. Ravnatelj jima je rekel, da ima na telefonu Eltona Johna, ki bi rad, da ga spremljata na svetovni turneji. In mlada študenta sta se v trenutku začela ukvarjati s povsem drugačnimi težavami/tegobami. Kaj s tisoči evrov, ki jima priletijo na račun vsak dan.

In na koncertu 2Cellos smo se srečali. Vesna Milek s partnerjem in moja malenkost s svojo drago. Se pozdravili. Ko sta se dami predstavili, sem pisateljici šepnil, komu je spisala posvetilo. Nasmejala se je in naivno izustila, mislila sem, da ste si vašo drago izmislili. Odlično izhodišče za prebitje ledu in dober uvod v vrhunski glasbeni večer mladih virtuozov. V razprodani dvorani sva moška cvetela v spremstvu markantnih dam. Tako nekako, kot da bi imeli vsaka svojo utripajočo luč na glavi, sva se počutila.

Pisatelji so dokaj normalni ljudje. Njihova življenja so običajna. Sanje, otroci, krediti, urniki. Še najbolj čudno je, da ob vsem sploh še najdejo čas za pisanje. Vse ostalo so njihove zgodbe, marketing, trženje, odnosi z javnostmi. Ali kako s komuniciranjem ustvariš percepcijo. Še dobro, da imajo sanje, literati. Še dobro, da nisem kot brazilski sošolec s Harvarda. Tisti, ki puncam v hotelu deli po dva tisoč dolarjev napitnine. Za dežnik v garderobi, mimogrede. On bi verjetno eni izmed svojih čezoceanskih ladij dal ime kar Vesna Milek. In potem bi Vesna Milek plula med Bombajem, Vladivostokom in Los Angelesom. Vesni v Sloveniji to ne pritiče. Znanec iz Pirana, ki res upravlja podobne barke, je eni dal ime Pohorje.


*Intelektualne kurbe so performans evropske prestolnice kulture Maribor. Delujejo ob petkih in sobotah zvečer na Poštni ulici v Mariboru. Intelektualke opravljajo storitve po ceni sto evrov na uro kar v starih gondolah, ki so vozile z vzpenjačo na Pohorje. Razprodane so, ker so dobre. Seksi prevajalke, lektorice, pravnice, producentke, piarovke, oblikovalke, scenografinje, dramaturginje, urednice ...


@NovakBožidar