• Facebook
  • Twitter
  • RSS

BESEDA MLADIH: Zakaj se Slovenci ne maramo igrati?

Od strahu, da bi mi v času absolventa slučajno postalo dolgčas, sem si letošnje poletje nakopala na glavo cel kup projektov. Eden izmed njih je Coursera, kjer pravkar končujem predmet Gamification, kar v slovenščino prevajamo kot »igrifikacija«.

Ob poslušanju predavanj dr. Kevina Werbacha imam ves čas občutek, kot da govori o nečem povsem tujem za slovenski trg. Bolj postajam navdušena nad močjo uporabe lastnosti iger v marketinške namene, bolj ugotavljam, da se ne spomnim nobenega primera slovenskega podjetja, ki bi izkoristilo našo globoko zakopano strast do igranja.

Za vse tiste, ki za igrifikacijo prvič slišite, čisto na kratko: gre za uporabo principov (video)iger v realnih življenjskih situacijah, predvsem za namene marketinga, upravljanja s človeškimi viri in na drugih področjih, katerih cilj je motivirati in spreminjati človeško vedenje.

Najpogosteje uporabljena orodja so točke, značke in lestvice vodilnih (ang. PBL – points, badges, leaderboards). Med našteto sodijo med drugim še dosežki, t. i. »avatarji«, zbirke, odklepanje vsebine, iskanja, skupine in virtualne dobrine. Najpomembnejši element med vsemi pa je kontekst, v katerem se nagrade podeljujejo – zgodba oz. rdeča nit, ki med sabo poveže uporabljene elemente in daje nabiranju točk pomen.

Had kot primer uporabe igrifikacije omenja twenity, vendar po mojem mnenju za vsemi točkami in lestvico 20 vodilnih manjka tisti ključni element zgodbe, ki bi me k tvitanju motiviral in mu dal nek »višji« smisel.

Ob brskanju po spletu sem naletela na nekaj virov, ki kot slovenski primer igrifikacije navajajo Petrolovo Zlato kartico ali Mercator piko. Glede na to, da tovrstne kartice zvestobe omogočajo le določene ugodnosti na podlagi zbranih pik, ki so nagrada za nakup nad določeno vrednostjo, ne vsebujejo pa zgodbe ali katerekoli druge značilnosti iger, smo v Sloveniji še daleč od uporabe kvalitetne igrifikacije za doseganje marketinških ciljev.

Točke ali nalepke me bolj šibko motivirajo k želenim dejanjem, če jih dobim le kot nagrado za zapravljanje; prej me opozarjajo na to, da sem pri določenem trgovcu pustila polovico vsebine svoje denarnice.

Ker kar nekako nisem mogla verjeti, da se igrifikacije pri nas še nihče ni spomnil posvojiti, sva se z mojim najbolj razgledanim prijateljem Googlom odpravila na lov za slovenskimi podjetji, ki razumejo njen pomen.

Med brskanjem mi je v oči še najbolj padla Argetinaspletna stran, kjer si uporabniki lahko ustvarijo svoj profil, si shranjujejo recepte in jih prispevajo tudi sami, s čimer zbirajo virtualne točke in so zanje nagrajeni. Blog PM,poslovni mediji v zapisu, vrednem branja, kot primer dobre prakse navaja Škodino Doživetje, a je spletna stran žal že potekla, saj je akcija zaključena, zato si je bolj podrobno ne moremo ogledati.

Priznam, da je mogoče, da sem kakšen primer spregledala; zanašam se zgolj na svoj spomin in spletne strani večjih slovenskih podjetij. Vseeno pa si ne morem pomagati, da se ne bi vprašala: se Slovenci ne maramo igrati ali kje tiči razlog, da naša podjetja v to ne želijo vlagati?

Na koncu dodajam še nekaj primerov za inspiracijo. Presodite sami.