• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Kako se ne izolirati pred sabo

Pred petdesetimi leti so tedanji futurologi napovedovali, da bomo v današnjem času hrano nadomestili s tabletkami, naokoli frčali z letečimi avtomobili in živeli v mikroklimatiziranih mestih pod steklenimi kupolami. Jasno je, da se pretekli napovedovalci prihodnosti ne bi mogli bolj ušteti.

 Zdi se bolj, da smo zdrsnili daleč nazaj v preteklost, saj vsi na veliko pečemo kruh, izdelujemo domač sir in otroke šolamo doma. Prvič v znani zgodovini smo tudi statični bojevniki, ki se s sovražnikom spopadamo tako, da ostajamo doma. V še nedavnem tempu življenja je dom marsikomu služil le še kot prenočišče, zdaj je pa končno spet pridobil na veljavi. Dom je postal utrdba, družina je po dolgem času upravičila svoj naziv, saj se njeni člani res družijo, zapečkarstvo je zapovedano in marsikomu celo zelo povšeči.

Poletimo pred svojim pragom

Najbrž nikoli več v življenju ne bomo imeli toliko dragocenega časa, da se lahko pobliže spoznamo. S tem ne mislim le partnerjev in otrok, ampak predvsem sebe. Če karantenski hlad v duši preganjamo s sprehodi do hladilnika, imejmo to za pomenljiv simptom. Naj nas spodbudi, da bi bilo prav ugotoviti, kaj vse smo doslej s pometanjem pred tujim pragom pometli pod svojo preprogo. Prav bi bilo, da se lotimo spomladanskega čiščenja po sebi in duševnega razstrupljanja. Ker ko bomo nehali pometati pred tujim pragom, bomo lahko pred svojim končno poleteli.

Čas za k sebi

Ameriški komik Louis C. K. je v neki šali povedal, da je njegov resnični dopust na družinskih počitnicah zgolj tistih nekaj sekund med tem, ko zapre prtljažnik avtomobila in se sprehodi do vrat. To je njegov edini »čas zase« na dopustu. A časa, ki si ga lahko zdaj nekateri prvič v življenju vzamejo zase, ne zamenjujmo s časom »za k sebi«. Čas zase je, ko se po težkem dnevu zleknemo na kavč in si privoščimo svojo najljubšo oddajo pod svojo najmehkejšo oddejo. Čas »za k sebi« pa zahteva veliko več truda in napora, zato ni najbolj priljubljen. Poglejmo pet korakov k sebi:

1. Izpraznimo prtljažnik. Dejstvo je, da potujemo z ogromno življenjske prtljage, ki jo kot razočaranje, bolečino in klavrnost zavestno in nezavedno vlačimo s sabo. Potujemo s kramo karme in uresničevanje naše edinstvenosti je zato polno odvečnih preprek. Prednaložena navigacija nas do ciljev, ki niso naši, pripelje, ne da bi o tem sploh razmišljali in naše nezadovoljstvo se s posnemanjem tujega uspeha zgolj še poglobi. Zdaj je skoraj vsakomur, ki se je prej lahko izgovarjal na prezasedenost in pomanjkanje časa, na voljo nepredstavljiv manevrski prostor za razmislek, določanje pravih ciljev in koordinat resničnega poslanstva.

2. Čiščenje.  Zdaj imamo priložnost, da ugotovimo, kakšne so naše okvare, kaj so okostnjaki, ki oblegajo naše omare in za kaj nam je v življenju mar in za kaj ne. Če s tem odlašamo in iščemo izgovore, naši strahovi, dvomi in travme vsakič, ko ukvarjanje s sabo preložimo na jutri, glasno zaploskajo. To namreč pomeni, da bodo nad nami še naprej imeli popoln nadzor. Če se zalotimo, da si v strahu ogledamo vsako informativno oddajo in s polnimi usti prigrizkov nenehno brskamo za osveženimi novicami, se čiščenja po sebi lotimo čim prej.

3. Antena in samoocena. Zamotiti se in hiteti je preprosto, upočasniti se in se upoštevati pa precej težje. Upoštevamo se redko, oštevamo se pogosto. Ker se globoko v sebi nenehno krivimo in oštevamo, se ne moremo ceniti. Karantena je priložnost, da razpostavimo svojo anteno in poskušamo ujeti signale o tem, kaj vse drugega kot ubogljivi delavci, nepopravljivi karieristi in begunci pred lastno resnico smo. Obračajmo se k sebi, ne obračajmo se proti sebi. Za razumeti slednje naj povzamem znamenito ameriško psihologinjo Nancy McWilliams: »Če je človek npr. kritičen do kakšne osebe, ki ima moč, in je njegova blaginja odvisna od njene dobre volje, in če meni, da taista oseba ne prenese kritike, se bo počutil bolj varno, če bo kritične misli preusmeril proti sebi, tako da bo sam sebi skočil v hrbet.« Prepoznajmo simptome, ne skačimo si v hrbet in se raje obrnimo k sebi.

4. Nikamor se ne mudi. V času karantene mi je všeč to, da nikamor ne zamujam kot tudi, da ničesar ne zamujam. Prej se nam je vsem nenehno mudilo, hkrati pa nas je dajal še občutek, da smo ob številna doživetja, ki jih nikakor nismo uspeli uvrstiti v prenatrpane urnike. Utrujeni od hitenja in odtujeni od izpolnjenosti smo v izolaciji v resnici živeli še pred koronavirusom. Zato fizično izolacijo s pomočjo psihologije, čuječnosti, vadbe, boljše prehrane in bolj poglobljenih odnosov izkoristimo za učenje novih stvari o sebi.

5. Svet ne bo več isti. Zagotovo ga bomo poskusili ponovno zagnati po starih tirih, a zdaj, ko smo ugotovili, da smo veliko bolj ranljivi, kot smo si prej drznili domišljati, stvari sprva ne bodo tekle povsem gladko. Zato moramo pridobiti rezerve potrpežljivosti, vere in zaupanja vase. Kdor le neprekinjeno gleda Netflix, komentira vse družbenomedijske objave po vrsti, zamuja redko priložnost, da bi postal močnejši in trpežnejši. Občutek lastne minljivosti, paradoksno, ne mine hitro in sprijazniti se moramo, da smo z izrazito ojačanim zdaj opremljeni za vse življenje.