• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Kako vzdrževati svojo iskro kreativnosti?

Oni dan sva z direktorjem, ravno hiteč na (še en) sestanek, v avtu razpravljala o skoraj dnevnem gašenju požarov, ki so se potihoma prikradli v naš službeni vsakdan. Pogovor se je sicer menda res začel pri nesrečni Avstraliji, a se je hitro nadaljeval precej bližje nam, kar v sferi domače agencijske pisarne. Seveda nisva govorila o pravih požarih, pač pa o tistih bolj metaforične narave. O tistih, ki jih ljudje iz oglaševalskih agencij skoraj dnevno omejujemo, teptamo, gasimo, pozneje pa na pogoriščih izvajamo stražo in kar je še teh opravil iz gasilske branže

Tako kot gasilci smo tudi mi na nek način v stanju nenehne in polne pripravljenosti, da poskočimo in ukrepamo. Saj poznate tisto krilatico iz ameriških filmov in pesmi: »They say jump, you say how high.« Novo krizno (po)žarišče, nov skok v akcijo in nova hitra … hm, zmaga. Pa se lahko pri takšnem načinu dela razplamti tudi ogenj kreativnosti?

Ena od stvari, ki nas pri delu v oglaševalskih agencijah najbolj duši in ki jo skoraj praviloma najbolj pogrešamo, je čas. Ta nam s svojimi (pre)kratkimi roki vedno znova zveže roke kreativnosti tako močno, da največkrat lahko le – brez pribora in manir – grizemo. Saj veste, ko na mizo v sejni sobi ponovno prileti nekaj novega in se nihče ničesar več ne vpraša, ampak samo kolektivno zasadimo zobe in pogoltno goltamo, hlastno hlastamo in požrešno požiramo materijo, ki jo moramo čim prej prežvečeno izpljuniti v nekaj najlepšega, najboljšega, najučinkovitejšega. Seveda pa od kreativnih rešitev v minuti ne gre pričakovati prav veliko. To je približno tako, kot če bi primerjal kakovost 10-minutne instant juhe iz vrečke z mamino govejo župo, ki se je 3 ure kuhala na počasnem ognju. Morda s(m)o pri tovrstnih hitropoteznih rešitvah v rahli prednosti stari in prekaljeni oglaševalski mački, ki s(m)o sposobni kdaj pa kdaj res stresti kakšno stvar iz rokava tako bolj na hitro, a to kljub vsemu ni to. Kot Rim ni bil zgrajen v enem dnevu, tako tudi premišljena kreativna strategija, zasnova ali rešitev ne more nastati v enakem časovnem okviru. Ne more. Vedno krajši čas, ki nam je dan na voljo, da svoje delo opravimo, pa je le ena od stvari, ki vpliva na končno vsebino in obliko naših del. Drugi faktor je vedno pogosteje naročnik, naš sodnik in porota v enem.

Tisti torej, ki bi nas morali nenehno postavljati pred vedno večje izzive (ne le časovne ali vezane na razpoložljivi finančni okvir), od nas pričakovati vse do zadnjega atoma kreativnosti, prodornosti in pronicljivosti. Pa ne govorim o kreativnosti zaradi kreativnosti same; v tovrstno početje nikoli nisem verjel. Slednje preveč diši po larpurlartizmu (umetnost sicer neizmerno občudujem), kar pa v našem poslu nima kaj iskati. Poleg tega ima umetnik srečo, da ga pri izrazu, formi ali načinu posredovanja sporočila nič ne omejuje; mi pa smo omejeni s svetimi tremi B-ji: brifom, budžetom in blagoslovom. In ti imajo skupnega imenovalca, naročnika. Ta, žal, velikokrat odločno reče ne. Zato ni nič čudnega, če kreativci svoje priložnosti pri hranjenju kreativnega ega vedno pogosteje iščemo drugje. Seveda naše poslanstvo ni v pitanju prej omenjenega, a želja po notranji izpolnjenosti pri svojem delu kljub vsemu ni tako nenavadna, kajne? Zato me/nas pri tem ne obsojajte prehitro, prosim. Biti kreativec namreč ni tako, kot je bilo prikazano pred leti v priljubljeni TV-seriji Mad Men. V resnici gre za zelo naporno delo, pri katerem gratifikacija po oddanem projektu ne pride nujno sama od sebe in tudi ne vedno. Res pa ga ni čez tisti občutek, ko se vsi deli nekega projekta zložijo v čudovito, za-dušo-nahraniti kreativno celoto … No, ja, če te le ne grobo prizemljijo naročnikove vse prej kot pritrdilne povratne informacije. Te lahko predstavo, da je delo uspešno opravljeno, v trenutku izginejo v dim. Preveč drzno, preveč drugačno, enostavno preveč za nas. Ne, hvala.

In tako se znajdemo po svoje. Mislim, kakšni kreativci bi pa bili, če se ne bi? Zato se tako z veseljem udeležujemo dobrodošlih družbeno odgovornih pobud, kot sta npr. v domačem prostoru Proglas in Plaktivat. Tam si lahko damo duška in si sami določimo meje kreativne svobode. Roke kar naenkrat niso več zvezane; zdaj pišejo in rišejo, postavljajo in oblikujejo. Nalagajo polena v plamen kreativnega duha, zaradi katerega v nas vedno močneje gori želja po preseganju samega sebe. In takrat naredimo tisto, kar bo odmevalo in glasno povedalo svoje. Za družbeno dobro. Tam izživimo vse tisto, za kar dejansko živimo – za delo, ki ga odlikuje kreativnost. Tista kreativnost, ki s svojo idejo in izvedbo nase lepi poglede, ki ustrezno posreduje sporočilo in ki – kar je morda celo najpomembneje; vsaj s stališča doseganja tistih, katerim je namenjena – izstopa iz množice impulzov, katerih smo vsak buden trenutek deležni preko vseh mogočih kanalov. Vedno najprej opazimo tisto, kar je vidno že na daleč, kar izstopa iz povprečja in je drugačno. Kreativno. Ali povedano na drug način: kjer je dim, tam je ogenj.

In dokler bo v nas kreativcih tlela vsaj iskra kreativnosti, tudi nje ogenj ne bo ugasnil. Obljubim.