• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Kako prestati to preizkušnjo

Preizkušnje so zgolj pred-izkušnje. So izzivi, ki jih moramo na svoji poti premagati. Zato preizkušnje vedno naznanijo obdobje poglobljenega učenja in spoznavanja. Ko težave prebrodimo, s tem pridobimo dragocene izkušnje, ki postanejo vodnjak, iz katerega se ne napaja le naša, ampak tudi samozavest naših zanamcev.

Danes stojimo pred velikansko preizkušnjo, a še ne slutimo (kaj šele čutimo) vse bolečine. A bolečina je najprej dramilo, šele nato zdravilo. Zato jo imejmo za darilo. Bolečina nam vedno želi sporočiti, da lahko svoje življenje z njeno pomočjo obrnemo na bolje. Je klic v sili in hkrati sila v klicu.

Frančišek Asiški je že v 13. stoletju zapisal, da moramo začeti s tistim, kar je nujno, nadaljevati s tistim, kar je mogoče, in kmalu bomo počeli nemogoče. Bolečina, tesnoba in strah so zdaj nujni. Napredek je mogoč. Zmaga bo vse tisto, kar bomo skupaj dosegli, čeprav se nam danes zdi skoraj nemogoča.

Začnimo z nujnim. Seveda lahko temu rečete domagogija, pardon, demagogija, a če ne bomo tudi s skrajno omejitvijo gibanja in druženja prispevali k reševanju krize, bomo to kmalu zelo obžalovali in predvsem dolgo prebolevali. Če pa česa v življenju ni moč pospešiti, je to prebolevanje. Za prestati to preizkušnjo moramo nekateri torej malo obstati, da lahko obstoj omogočimo zdravstvenemu sistemu in celo državi, v kakršni želimo še naprej živeti.

Nadaljujmo pa z mogočim:

1. Manj je večno. Na nedavne dogodke si za hip dovolimo pogledati malo drugače – kot da so dragocen opomin, da je vse, kar že imamo, več kot dovolj. Dragoceno je, da smo lahko z družinami, da se jim posvečamo in vsaj za kratek čas živimo preprostejša, a zato polnejša življenja. Ta se zdaj vrtijo okoli obrokov, domačega šolanja, razmišljanja o pridelavi lastne hrane, več časa preživetega skupaj in več trenutkov, ki štejejo. In to ne le za vikend, ko se zgolj z isto delovno vnemo na silo lotevamo »sproščanja«, pač pa vsak dan.   

2. Tukaj. Svoja pričakovanja, da smemo na izpolnjeno in izživeto življenje gledati le kot na do zadnje strani »poštemplan« potni list in upodobitve sebe na krasnih lokacijah po svetu, bomo morali spremeniti. Ceniti bomo morali začeti tudi tisto, kar je pred našim oknom, in se ne veseliti le tistega potovanja čez nekaj mesecev, ampak se naučiti uživati v »zdaj«.

3. Zdaj. Ponavljajte z mano: tempo, tempo, tempo, tempo, tempo, potem, potem, potem, potem, potem ... Čeprav se zlogi v tej igri besed lepo pretopijo, je bil moj namen z njo opozoriti na nekaj izrazito pomembnega. Ker je bil tempo našega življenja tako silovit, smo svojo srečo prelagali na »potem«. Srečen bom, ko bom lahko ... Srečna bom le, če se bo uresničilo ... Ko smo svojo srečo stalno pogojevali s »ko« in »če«, smo jo zapirali v oddaljene koče, ključe od vhodnih vrat pa vsakič znova zabrisali daleč stran. Sreče in zadovoljstva ne moremo kopičiti za uporabo v prihodnosti. Sreča ni vnovčljiva in tudi vnovična ne. Zato imamo zdaj priložnost uriti se v tem.

4. Sprejeti spremembe. Svet nas ni kar brez razloga zalučal s podivjanega vrtiljaka, ki smo ga poganjali s svojimi apetiti. Svet je namreč izgorel. Če planet primerjamo s svojim ustrojem, lahko rečemo, da je človeštvo njegov diktatorski in neprizanesljivi um, preostala narava pa njegovo telo in duša. Zdaj se je narava dokončno uprla diktatorju. Dobro pa je razumeti, da je izgorelost kljub vsej svoji grozljivosti pravzaprav samoohranitveni ukrep. Izgorelost se zgodi, ko naše telo in psihološki ustroj na eni točki več ne zmoreta pritiskov našega uma in zato s skrajno bolečino, strahom in tesnobo zahtevata silovite spremembe.

Zato sprejmimo, da je svet svojemu narekovalcu brutalnega tempa, onesnaževalcu in prevzetnežu – nam – ta nevidni in zato toliko bolj strašljiv udarec prizadejal s posebnim namenom. Da se streznimo, razkužimo in končno kaj »skužimo«.

5. Spoštovati in zaupati.Čeprav je nevidna nevarnost uspela prizemljiti letala, pa ji nekaterih ljudi še ni uspelo. Nujno je, da zdaj spoštujemo življenja drug drugega in zaupamo v svojo notranjo moč. Ko sem premagoval izgorelost, je bila osamitev nujna in kruta. Nato je – ko sem prizadevno počel, kar je bilo mogoče – postalo okrevanje dan za dnem lažje. In ja, nekega dne sem počel tisto, za kar sem na začetku mislil, da ne bo več nikoli mogoče. Le da moramo zdaj v to verjeti in pri tem sodelovati čisto vsi. Hvala za vašo pomoč.