• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Kdo je Kris?

Saj vem; to je dandanes nekoliko retorično vprašanje. Ampak predstavljajte si, da bi vas nekdo enako vprašal pred nekaj meseci. Bi vedeli, kdo je Kris? In tudi če bi – recimo, da poznate nekoga s takšnim imenom –, bi resnično najprej pomislili na malega dečka na vozičku?

Iskreno povedano, na spletu me v kontekstu promocije dandanes redko kaj preseneti. Zdi se mi, da so prišli do neke faze, ko je potrebno precej napeti mišice, da se prebijete skozi šum komunikacije. In da smo ob tem pozabili, kako pomembna je pri tem vloga kreative. A tu in tam dejansko ostanem brez besed. Zadnjič se mi je to zgodilo pri pomoči Krisu. Čeprav še vedno ne vem natanko, kako je malemu Krisu in njegovima staršema uspelo v nekaj dneh prevzeti vajeti najpomembnejše zgodbe na tem koncu Evrope, je jasno, da je to mali fenomen. Skratka, mislim, da je Kris še veliko več kot simpatičen deček, ki se bori za življenje. Kris je zame vsaj še naslednje:

Dobra komunikacijska akcija: gre nedvoumno za akcijo, ki je ubrala niz pravih korakov. Najprej je prve korake podpore iskala v svoji najožji ciljni skupini (segmentu) in večinoma preko spleta. Tako je najlažje preveriti utrip in dokaj hitro zanetiti ogenj (ter ga pozneje še malce zaliti z nafto.

Takoj potem jo je v »outreach« ponesla prav ta osnovna skupina in kaj hitro smo povezave dobivali z vseh strani. In s tem potrditev, da gre za resno zgodbo.

Nastopil je korak za »fazo dve«. Tako v kontekstu prehajanja okvirjev digitalnih medijev kot tudi iskanja zaveznikov pri tako imenovanih »influencerjih«. Pa ne govorim seveda samo o tistih, digitalnih. Vsak »vplivnež«, ki dela na svoji pojavnosti (beri: vplivu), se bo vedno poskušal priključiti še relativno nepoznanim zgodbam (z visokim potencialom). Enako velja za medije. Vsi smo namreč »samo ljudje«.

Zame je bil vsekakor »grand finale« izpostavljanje ob zmagi odbojkarjev. Takšni trenutki so namreč izjemno vredni za utrjevanje moči zgodbe, predvsem pa za povezovanje z pozitivnimi občutki. In potem so tu še intervjuji, javljanja s terena. Predvsem pa obvladovanje nepredvidenih trenutkov okoli obdavčevanja. Pa posnetki na YouTubu in srečanje z Dončićem. Skratka, tudi klasično poakcijsko dogajanje je bilo dobro izpeljano.

In seveda; vsaka dobra akcija potrebuje srečo. Podobnih poskusov je bilo veliko, a Kris je tisti, ki ga je poljubila 'fortuna'. Pa vendar to ne zmanjšuje dejstva, da je bila akcija izpeljana dobro. Saj veste, treba je biti »ready, willing and able«, torej pripravljen, željan in zmožen.

Učinkovita akcija: poleg zelo neposredne učinkovitosti, ki jo mali Kris najbolj čuti kar na svoji koži, sem nekoliko obnemel tudi pri nekem drugem kazalniku učinkovitosti, ki ga nekateri spremljamo kot enega od kazalnikov učinkovitosti naših akcij. Število iskanj na Googlu. Ob zadnji objavi najbolj iskanih oseb v letu 2019 je Kris zasedel tretje mesto. Celo dve mesti pred Primožem Rogličem.

Ni črn ne bel: mogoče je sprememba, nad katero sem najbolj presenečen, prav ta, da Kris ni bil bel, rdeč ali črn. Kar se zgodi skoraj z vsakim diskurzom v Sloveniji in drugod. Ob tem, da me izjemno veseli, da še obstajajo (čeprav so izredno redki) takšni primeri, se hkrati bojim, da se nekaterih tem potem ne bi lotili. Pogovor o stvareh, najsi bodo še tako kompleksne, je edini način prebijanja strahu in nerazumljive drugačnosti. In tako sem tudi sam občutil neko nelagodje, ko sem se lotil tega zapisa. A občutek zadovoljstva, ko lahko na neko temo pogledaš dovolj odprto, neobremenjeno in hkrati z vsem spoštovanjem, je nekaj, kar želim mnogim v medijskem prostoru in zunaj njega.

Je priložnost: in nenazadnje; menim, da Kris predstavlja predvsem priložnost. Priložnost za vse nas, da se počutimo dobro, da pomagamo in da smo del neke velike zgodbe. V času, ko smo vsi obdani z nasveti, kako izboljšati svoje telo ali dušo, pa se žal izkaže, da tega ne moremo storiti. Ko točno poznamo 5 načinov za doseganje sreče, pa nam to še vedno ne uspe. V času, ko se moramo kot družba pomakniti stopničko višje po Maslowu, pa se zares, tako kolektivno kot individualno, tega še ne zavedamo. Ali pa se nočemo.

In tu je vprašanje za vse nas. Smo dali našim uporabnikom, skupnosti, priložnost, da se priključijo na naš vlak? Da sooblikujejo naše izdelke in komunikacijske akcije? Da so aktivni del našega projekta (pa tudi če nam to služi samo za nastavljanje ogledala upravi)? Smo jim dali priložnost, da naredijo nekaj dobrega, kljub temu da bomo s tem izgubili nadzor? Smo pripravljeni prositi za pomoč?

Pa da se razumemo. Ne primerjam blagovne znamke z življenjem posameznika. Ne gre jih primerjati, slednji je absolutno pomembnejši. A to še ne pomeni, da takšna akcija ne skriva pomembnih zaključkov za naše vsakdanje delo. Ali pa vsaj za navdih. 

Članek je bil prvotno objavljen v decembrsko-januarski, 463./464. številki Marketing magazinaNa spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na [email protected]