Bagola
Kolumne

Kako ne kopičiti

V podhranjenosti z razumevanjem in upoštevanjem sebe radi poveličujemo stvari, ki naj bi nas hitro in skrajno osrečile. Danes predvsem poveličujemo srečo in uspeh, ne da bi razumeli, kaj v resnici pomenita.

Sreča ni reč, ki se jo kar sreča. Aleksander Veliki je osvojil neskončna ozemlja sveta, si pokoril številne narode in končal zlomljen. Če bi bila sreča reč, ki se jo sreča, bi na svojih neskončnih in brezkompromisnih odpravah zagotovo naletel nanjo. Sreča ni reč, ki se jo sreča, ampak reč, za katero se je treba rečem odreči.

Egotrip in logotipi

Ta opredelitev pa pod vprašaj postavi tudi našo opredelitev uspeha. Ta predvideva, da je za biti uspešen treba čim več nakopičiti. Pod vplivom bleščečih podob svojih neposrečenih vzornikov smo se pustili prepričati, da če bomo uspešni v kopičenju, bomo na tej poti srečali tudi srečo. Takšni poti pa se reče »egotrip«. A ker je naš ego slep in prezaposlen z malikovanjem sebe, sreče tako ne bi mogli uzreti, niti če bi se zaleteli vanjo. Na egotripu nas logotipi privlačijo iz napačnih razlogov – želimo, da sporočajo o našem uspehu, želimo, da nas razlikujejo od tistih, ki se zgolj pehajo, da preživijo. Na egotripu nam drugi služijo le za to, da nam bodisi dobesedno služijo bodisi pa tako, da občudujejo naš uspeh, ki ga z njimi nismo pripravljeni deliti.

Rim(e)

Nobeni eliti ni privzgojena sposobnost deliti. Igrajo partije brez empatije. Mojemu moraliziranju v rimah malo botruje nedavni oddih v Rimu, kjer večno mesto na vsakem koraku postreže z dokazi večne delitve med vladajoče in podložne kot tudi s pričevanjem minljivosti uspeha in zgolj nanj prikovane sreče. Poglejmo pet korakov, kako ne kopičiti.

1. Kolo časa in Kolosej: Ko smo vstopili v mogočni Kolosej, je hčerko zanimalo, kaj so tu počeli. Povedal sem ji, da je to neke vrste prva televizija, kjer so množičnemu občinstvu brezplačno uprizarjali vznemirljivo in zabavno vsebino zato, da so vladarji ohranjali svojo politično moč. Bolj ji je bila všeč ženina dopolnitev, da so se tu gladiatorji bojevali z levi, in odvrnila je: »'Bogi' levi.« Danes na Kolosej ne gledamo več kot na dokaz, da je mogočna arhitektura lahko tudi medijska in politična infrastruktura. Zato pozabljamo, da se sodobni družbeni mediji bore malo razlikujejo – še nikoli v zgodovini tako množično občinstvo uprizarja – oz. v tem primeru celo podarja brezplačno vsebino, od katere imajo dobiček le vladajoči. 'Bogi' mi.

2. Yes, we (Vati)canIdeja uspeha kot kopičenja je zelo stara in vatikanski muzeji so tako rekoč javni trezor. Inflacija neprecenljivih stvaritev je takšna, da vrednost mojstrovin v očeh obiskovalca devalvira na vrednost kakšnega bankovca z desetimi ničlami iz časov najhujše jugoslovanske inflacije. Moralizirajočemu obiskovalcu (meni) se zato tudi skrinjice za pomoč revnim, ki potem, ko za prednostno družinsko vstopnico odšteješ malo pod 80 evri, kličejo s sloganom »Darujte velikodušno«, zdijo dokaz, da elite res niso pripravljene deliti. V sredini vnebovpijočega nakopičenega bogastva najdlje trajajoča elita v zgodovini breme skrb za revne še naprej prelaga.

3. Domišljija uspeha: Posnemanje in primerjanje sta naša zelo močna preživetvena vzgiba, zato nas ne sme čuditi, da tudi pri strategijah uspeha in doživljanja sreče želimo posnemati najuspešnejše. Ni nenavadno, da želimo biti kot zvezdniki na Instagramu; in ni čudno, da želimo biti bitcoin bogataši. A zgolj oponašanje je nedomiselno in okorno – postavljati se kot posnemovalec nas ne izpolni za dolgo. Biti zgolj imitator je biti tat svoje lastne sreče. Svet je oder za našo edinstvenost in le to si moramo dovoliti odkriti ter si jo nato dovoliti živeti.

4. Idealiziranje: Posnemanje in primerjanje pa sta le uvod v idealiziranje. Vsaka mogočna kiparska upodobitev nekdanjih rimskih vladarjev je v muzejih pospremljena s pojasnilom, da gre za idealizirano podobo. Nečimrnost je imela tudi politično vrednost – izklesana telesa vladarjev so delovala mogočno in zato hkrati zastrašujoče in zaupanja vredno. Filtri, ki jih na družbenih omrežjih uporabljamo danes, so torej v drugačni obliki obstajali že takrat – bili so kiparska in slikarska aplikacija, ki je imela funkcijo povečevanja želenih učinkov. Sodobna demokratizacija tehnologij upodobitve je našo večno nečimrnost in samoidealiziranje torej le opremila s steroidi. Z možnostjo, da svoje idealizirane podobe kopičimo na svojih profilih, tako gradimo vsak svoj muzej, ki ga pogosto zamenjujemo za svoj uspeh in srečo. 

5. Darujmo velikodušno: Za uspeh in srečo moramo najprej velikodušno darovati sebi. Pozornost, spoštovanje, razumevanje in ljubezen. Vsega tega smo v prvi vrsti potrebni in vredni mi sami. Smo sami svoj cezar, sami svoj občudovalec. Le tako bomo postali sam svoj čudodelec. Ko vlagamo vase in se poslušamo, se potrebe po posnemanju in idealiziranju drugih odluščijo, kot se ob koncu dneva odluščijo plasti make upa zvezdnic na Instagramu. Ko smo v stiku s sabo, ne čutimo potrebe po idealiziranju sebe, saj živimo resnični uspeh in doživljamo resnično srečo. Ne kopičimo, pičimo raje po svoje.

Kolumna je bila prvotno objavljena v  461. številki Marketing magazina. Na spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na info@marketingmagazin.si.

Intervju

ŽZZ
25. 03. 2024

Rubrika Življenje z znaMMkami je ena najbolj branih v MM-u, zato jo objavljamo tudi na…

mancakrnel
23. 03. 2024

Umetna vs. človeška inteligenca, to je zdaj (najbolj pereče) vprašanje. Tudi o tem smo se…

Umetna inteligenca ni tako zelo nov pojav. Generične vsebine, generični oglasi, generični ljudje, generično pisanje – to morda najtežje prenašam –,…

Rašula
23. 03. 2024

Z dr. Jeleno Rašula, strokovnjakinjo za digitalni marketing, ki je pred dobrim letom…

»Bati se umetne inteligence je zame tako, kot bi se pred leti bala digitalnega marketinga, ker transparentno pokaže rezultat vseh kampanj in oceni…

Naši avtorji