• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Izmišljeni Georgio Peviani v živo razgalja svojo verodostojnost

Mark Twain je med drugim zapisal, da človek s kladivom povsod vidi samo žeblje. Hans Rosling v Faktografiji svari, da je eden od razlogov zato, da vidimo svet bolj črn, kot je v resnici, tudi ta, da se udobneje in varneje počutimo v krogu svojih somišljenikov, kot da bi prisluhnili še drugače mislečim. Le kaj je potem narobe z mano, da prav iščem drugače misleče, se sprašujem.

Pravkar sem na konferenci Esomar poslušala in neizmerno uživala v predavanju ključnega govorca Oobaha Butlerja. Več kot tisoč udeležencem je potem, ko smo tri dni izpostavljali in poudarjali pomen etike in verodostojnosti v trženjskem raziskovanju, empatično, pompozno čustveno nabito, s foto, avdio in video dokazi nizal svoje prepričljivo verodostojne prevare. Verodostojne prevare? Popolna zmeda: verodostojna prevara je v svoji biti pravtoliko verodostojna kot suha voda. 

Kar nekaj knjig sem prebrala tole zadnje poletje –hvaležna, da plešem že več poletij –z namenom in ciljem, da bi mi vsaj v določenimeri koristile pri nagovoru udeležencev konference SIQ na temo verodostojnosti danes za obvladovanje izzivov jutri. Potem pa sem tikpred zdajci, ko mi jetudi profesor doktor Polič potrdil, da je verodostojnost ena od ključnih zadev v komuniciranju z javnostmi in da so za to potrebni znanje, veščine,empatijaitd.,dobila, kaj pa vem, bolj popačeno ali kristalno čisto sliko o verodostojnosti. Dobila semdokaz o suhi vodi. Dokler sem Butlerja gledala le na YouTubu, sem dejanskomislila, da je »fejk«on sam.

Če vam slučajno še ni znana ali ne poznate podrobnosti potegavščine sprva z izmišljeno restavracijo The Shed s Tripadvisorja, ki je stara že skoraj dve leti, nato s sejma mode v Parizu, kjer je predstavljal svojo kolekcijo Georgio Peviani in še nekaj naslednjih, po mojem mnenju manj privlačnih in manj odmevnih izmišljotin z milijonskimi ogledi, izvolite. Na kratko povzemam mladeničev nastop; ne bi ga uokvirjala v generacijo Y, da ne bi ustvarjala vtisa tipičnega predstavnika, niti ga ne bi uokvirjala v nacionalnost, da ne bi  ustvarjala tipičnega predstavnika Britancev, čeprav je prišel na oder s frizuro Borisa Johnsona, kar je bil eden od njegovih namenov.

V dramaturško vrhunsko zasnovanem in prav tako izvedenem nastopu je profesionalno stopnjeval pripoved od ideje, da navidezno odpre restavracijo, kako mu je za nekajfuntov uspelo kupiti telefonsko številko,na katero so se pozneje javljali naravne hrane in vedno za pol leta vnaprej zasedene ekskluzivne restavracije željni gosti, kako je za fotografije hrane na svoji v enem popoldnevu zasnovani in postavljeni spletni strani uporabil strupene kemične spojine od čistilnih tablet za WC naprej in svojih kosmatih nog, kako so mu na Tripadvisorju rasle in naraščale ocene in kako je postal restavracija številka ena v Londonu, ne da bi jo kadarkoli resnično imel. Mnogi to že veste.

Koliko je kdo oddesetih odstotkov Slovencev, ki uporabljajo Tripadvisor (vir: Mediana TGI), prispeval k njegovemu vzponu, seveda ne vem, imam pa o njih lahko da pravo predstavo. Kar je mene šokiralo, je njegova pripoved o tem, kako mu je eden od gostov, ker je za en večer pa le šel do konca in omogočil ekskluzivnim izbranim redkim gostom z vsega sveta, da doživijo izbrane naravne okuse v 'trip advisorski številka ena' restavraciji –vse je nabavil v najbližji restavraciji s hitro hrano – potem, ko je bil nad večerjo vidno razočaran, pristopil k njemu in ga prosil, ali lahko še isti trenutek ponovno rezervira mizo za čez pol leta, ker verjame, da je vse, kar je videl in prebral na internetu resnično in ga razume, da se mu je danes pač ponesrečilo.

Haloooooo?? Ne več tistemu, kar vidim, otipam, okusim, žvečim, goltam, doživljam v živo v realnem svetu, bolj da verjamem vzporednemu, virtualnemu, v tem primeru celo namišljenemu čemurkoli??

Dokler smo se iz sveta sanj, romanovin filmov znali preseliti nazaj v realnost,nam je vživljanje v pripovedovalce zgodb zagotovo koristilo. Je možno, da nas je digitalizirani svet spodnesel do te mere, da ne znamo več ločiti med realnostjo in izmišljenimi zgodbami v vzporednem svetu? Ali še huje, da bolj verjamemo digitalnemu kot realnemu? Ali pa digitalno postaja novi realni svet…

Še vedno trdim, da mediji ustvarjajo našo realnost. Ampak medije ustvarjajo ljudje. Dokler jih še in v kolikšni meri jih še. Tudi ko jih bodo, upam, da vendarle nikoli povsem, ustvarjali algoritmi umetne inteligence, algoritme sprva spiše človek.

Mislim, da mi je bilo prizadevanje za verodostojnost položeno v zibelko. Morda si tudi zato zastavljam zgornja vprašanja. O Faktografiji pa kdaj drugič velikoveč, čeprav je bila že izpostavljena v septembrski številki MM-a.