• Facebook
  • Twitter
  • RSS

(Ne)zavedno privilegirani

Zbudim se ob 6:30. Spijem bio melisin čaj, oblečem meni ljuba telovadna oblačila ter se napotim v izbrano telovadnico. Ob 7:30 se po navodilih trenerja že neumorno potim, medtem pa se hudo smilim sama sebi, saj je začetek novega delovnega tedna. V meni namreč še vedno odzvanja vikend oddih na morju. Na delo se vozim s taksijem, saj se mi pot od telovadnice do Greya z mestnim avtobusom upira. Ker taksi zamuja, jaz pa nosim težko telovadno torbo, se mi zdi, da blazno trpim.

Na Greyu je lep začetek tedna – obvestili so nas o prejemu nagrad, a se vseeno zakopljemo v delo, praznovali bomo pozneje. Kosilo ni vprašanje. O tem, koliko porabim zanj, ne razmišljam, saj si dobro kosilo vendar zaslužim. Po kosilu se soočim z novimi delovnimi izzivi, ovirami in izjemno hitrostjo dogodkov v agenciji. Ura je 18:00, pijem limonado na sončku s svojo dolgoletno prijateljico. Skupaj se pritožujeva, kako nama je hudo, saj nisva več na morju. Na poti domov pred trgovino nemškega trgovca srečam temnopoltega brezdomca iz Kaira. Radodarno mu ponudim 5 evrov, on pa mi v slovenskem jeziku z egipčanskim naglasom odgovori: »Gospa, potrebujem le dva evra, ostalo porabite zase.« Njegov odziv je moralna klofuta za moj ego, ki me prisili, da se zamislim in se še isti večer lotim iskrenega zapisa o svojih, vaših, naših privilegijih.

Človekove pravice ali privilegij

Človekove pravice so pravice, ki so lastne vsem ljudem, ne glede na spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katero koli drugo osebno okoliščino. Pa vendar te pravice vsak dan močno kršimo in odrekamo mnogim po svetu in doma. Tisti, ki živimo privilegirano, smo prepričani, da s svojim načinom življenja ne ogrožamo drugih. Kot družba ali posamezniki ob nepravicah do drugih največkrat nečimrno pogledamo stran, grenak priokus pa popravi nekaj evrov, ki jih nakažemo na račun kakšne od dobrodelnih organizacij, ali petak, ki ga egoistično porinemo v roke brezdomcu na poti domov. Misleč, da smo plačali svoj moralni davek in se tako lahko brez slabe vesti vrnemo v svoje privilegirano življenje.

Zaradi vojn, okoljskih katastrof in revščine trenutno na svetu več kot 70 milijonov ljudi živi na begu. Skoraj polovica svetovnega prebivalstva (več kot 3 milijarde) živi v revščini z manj kot 2,50 dolarja na dan. Med njimi je kar milijarda otrok; zaradi revščine jih vsak dan umre približno 22.000, v oboroženih spopadih pa kar 100.000 letno – med njimi tudi novorojeni otroci. Kratena je njihova pravica do življenja in svobode. Nepravice pa se ne dogajajo le daleč stran. Ljudje so v stiski tudi okoli nas. Ne spoštuje se njihova pravica do dostojnega življenja, pravica do doma, hrane, spolne usmerjenosti, vere, rase. Medtem ko nekateri trpijo, drugi nezavedno ali zavedno uživamo v privilegijih. Privilegij je posebna pravica, ugodnost, ki omogoča določenemu družbenemu sloju, skupini ljudi ali posamezniku poseben, boljši položaj. Danes tako niso privilegirani le tisti, ki imajo največ pod palcem (ali pod palcem več kot mi), temveč smo privilegirani prav vsi, ki živimo svobodno. Vsi, ki za zdaj še lahko uživamo življenje v miru, se učimo, se svobodno izražamo, izobražujemo, razvijamo, delamo, se družimo, ljubimo in se bolj ali manj brezskrbno staramo. Zaradi krize človekovih pravic so te žal postale naš privilegij. Zato jih spoštujmo še toliko bolj in ne spreglejmo nepravic do drugih, saj se bodo ob prihajočih krizah sveta najverjetneje pripetile tudi nam. Bodimo veseli, da je ponedeljek in gremo lahko spet na delo, ki nam zagotavlja privilegije življenja. Tisti z manj sreče bi namreč dali vse, da bi lahko svoj začetek tedna menjali z našim.

Kolumna je bila prvotno objavljena v septembrski, 460. številki Marketing magazina. Na spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na [email protected]