• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Nuklearna Greta v bitki za prihodnost človeštva

»Sprememba prihaja, pa če vam je to všeč ali ne,« je pred dnevi na Instagramu zapisala Greta Thunberg. Le dobro leto za tem, ko je ta švedska najstnica začela z umirjenim okoljevarstvenim protestom, je mala iskrica aktivizma eksplodirala v svetovni fenomen, ki je konec septembra dosegel svoj vrhunec z milijoni ljudi na ulicah povsod po svetu. Gre zgolj za zgodovinski ciklični pojav, nekakšen »remake« hipijevskih pohodov iz 60-ih let prejšnjega stoletja ali pa je Greti resnično uspelo, kjer so mnogi spodleteli ?

Greta je s svojim izrazito pogumnim »how dare you« (»kako si drznete«) naredila korak naprej in dala jasno vedeti, kako naj se počutijo vodilni ob svoji okoljevarstveni apatiji. (Foto: Dreamstime)

Čakajoč na Greto

Klimatske spremembe ne potekajo po človeški uri – ljudje življenje merimo v urah, dnevih in letih. Njihovi resnično temeljiti učinki so nekje v (oddaljeni) prihodnosti, v obdobju, za katerega resnično razumevanje in ponotranjenje smo ljudje notorično slabo opremljeni. Zato nam banke lahko prodajo kredite in zato lahko uspevajo igralnice. Tako morda niti ni presenetljivo, da opozorila znanstvene skupnosti in kopice aktivistov zadnjih 50 let »letijo« povsem mimo nas. So kot nekakšen šum v medijskem hrupu. A tokrat se zdi, da so ljudje resnično prisluhnili Greti, mladi Švedinji, ki je začela svoj plemeniti pohod s »špricanjem« šole. Saleemul Huq, direktor Mednarodnega centra za klimatske spremembe in razvoj v Londonu, je nedavno za NBC dejal: »Že 20 let govorim isto stvar in ni mi uspelo pritegniti pozornosti, njej pa ljudje prisluhnejo.« V čem je njena skrivnost? Se to ni moglo zgoditi že prej?

Tvit je hitrejši od džojnta

Družbeni aktivizem ni nov pojav. Šestdeseta leta prejšnjega stoletja so bila prežeta s hipijevskimi pohodi – proti vojni v Vietnamu, proti jedrskemu oboroževanju, proti rasizmu –; tematik ni nikoli zmanjkalo. A medtem ko so si hipiji podajali džojnte, si danes mladina digitalno podaja povezave, slike, geolokacije in videoposnetke. V času, ko si je povprečni ne prav kratkolasi aktivist v 60-ih letih zvil žlahtno cigareto, danes pride do aktivacije na stotin ljudi. Greta je, kot so zapisali v dnevniku Irish Times, »dokaz spreminjajoče se kulture družbenega aktivizma, ki vsakič, ko se odraslo vodene ustanove zataknejo v političnem krču, postane mlajša«. A to ni vse.

Na neki način so si protesti iz analogne dobe in digitalne revolucije sodobnosti zelo podobni. Tehnologija demokratizira in definira. Tako 60-ta leta kot sedanjost namreč združuje nenaden in izjemno širok dostop do informacij. Medtem ko je bila merska enota aktivizma 60-ih let fotografija (npr. streljanje na univerzi Kent State ali neštete fotografije z Woodstocka) je danes tvit nesporni najmanjši skupni imenovalec sodobnega protesta. Protesta, ki se na krilih klik-participacije milijonov širi hitreje kot kakršen koli požar ob Amazonki.

»Kako si drznete« je »I have a dream« te generacije

Otroški obraz kot lokomotiva vlaka družbenih sprememb ni nov pojav. Toda tokrat ta  izrazito močno zastopa stališča, ki se dotikajo globalnega problema, ki – želeli ali ne – zadeva vsakogar na tem planetu. Zato je bolj prodorna od kopice drugih otroških aktivistov, ki se ukvarjajo z bolj izoliranimi, a zato nič manj pomembnimi izzivi. To, da so otroci močne figure v političnem prostoru, priznavajo tudi odrasli, saj se zavedajo, da se nanje pač nihče ne bo spravil na način, kot med seboj odrasli še preradi obračunavajo. To sicer v Gretinem primeru ne drži (dokaz njenega uspeha), saj so se nanjo z naravnost »bolnimi« izjavami spravili tudi odrasli; seveda iz varnega zavetja Twitterja.

Ljudje smo pač taki, da nam je neprijetno, če kdo pod vprašaj postavi naše življenjske izbire (npr. da vozimo avto na bencin); še toliko bolj pa, če to stori otrok. Odrasli so namreč tisti, ki otrokom narekujejo, kaj in kako, ne obratno. A kot se v življenju pogosto zgodi, so prav otroci tisti, ki zaradi svoje neukalupljenosti, nedolžnosti in poguma odraslim pokažejo in izrazijo, kako čutijo. Greta je s svojim izrazito pogumnim »how dare you« (»kako si drznete«) naredila korak naprej in dala jasno vedeti, kako naj se počutijo vodilni ob svoji okoljevarstveni apatiji. Ljudje v času lažnih novic in imunosti na milijone sporočil, ki nas dnevno bombardirajo, postanemo otopeli in moramo slišati tudi to, kaj naj čutimo. Sicer ne vemo, kaj je sploh mogoče. Dokler Martin Luther King ni vzkliknil »I have a dream« (»imam sanje«), ljudje niso vedeli, da je dovoljeno sanjati velikopotezno. Gretin vzklik je »I have a dream« naše generacije.

David in Goljat

Gretin prodor je verjetno toliko bolj eksploziven tudi zaradi zelo človeške lastnosti, da v bitki med Davidom in Goljatom radi zavzamemo stališče (navidez) šibkejšega. Ne povsem naključno; pveliko ljudi se pač počuti nemočnih, bodisi zaradi nemogočega šefa bodisi zaradi gorečega pragozda, ki družini nudi preživetje in zavetje. Zelo izrazit je tudi čustveni naboj Gretine komunikacije, ki bolj kot grafi, statistike in slike stopljenih ledenikov deli družbo. Pogosto medli, umirjeni in anemični znanosti to ni uspelo v tej meri oziroma sploh ne. Greti je uspelo spodbuditi in sprožiti to nemoč ter jo pretvoriti v nekaj večjega. Ali po besedah predstavnika za odnose z javnostmi gibanja FridayForFuture, ki je pred dnevi praktično okupiralo London: »Moč ljudi je močnejša od ljudi, ki so na položajih moči.«