• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Kako vztrajati?

Vztrajanje nas lahko pripelje do krasnih stvari v življenju, lahko pa nam ga tudi trajno pokvari. Kako naj torej vemo, kdaj odnehati in kdaj vztrajati? Kako pridobimo »občutek za pravi trenutek«?

»Pametni odneha«

Takšna priporočila prednikov, ki so se do svoje jedrnatosti obrusila skozi stoletja konfliktov, ravsov in špetirja, v sodobnem ravnanju premalo uporabljamo. Ker se nam zdijo kot zastarel kompas, jim v gosti megli življenja in predvsem v svoji sodobni razvajenosti z nepotrpežljivostjo ne zmoremo popolnoma zaupati. Poleg tega pa, vsej pameti navkljub, ostajamo predvsem bitja s čustvi in ta nas hitro preplavijo. Konflikt je vznemirljiv – naš ego je takrat v ospredju v polni bojni opravi, naša najbolj primitivna čustva, ki prispevajo k zaostrovanju, maščevanju, podtikanju in uničevanju, pa so pripravljena na njegov ukaz. Zato se, ko se počutimo kot žrtev krivice, najprej dobro oglejmo v sijajnem oklepu našega ega in ugotovimo, ali v resnici nismo le žrtev njegovih nerealnih pričakovanj in prenapihnjenih želja. Resnično pametni odnehajo tako, da niti ne začnejo. 

Ko je treba vztrajati

Vztrajanje v prizadevanju izboljšanja, v iskanju napredka, v zagotavljanju dolgotrajnih rešitev in ne le začasnih ublažitev je nekaj, kjer pametni ne odnehajo. Včasih so cilji preveč pomembni, da bi jih zanemarjali. Včasih je cena odnehanja ali prokrastiniranja preprosto previsoka. Včasih gre za naše zdravje, preživetje in kakovost življenja nas in naših otrok. A vendar lahko pri doseganju zveličanih ciljev, bodisi osebnih bodisi družbenih, uporabimo ne povsem izčrpavajoče poti, če se le uspemo miselno pravilno naravnati. Poglejmo nekaj korakov:

1. Cilj ne opravičuje sredstva. Kot je že s priredbo I've got my mind set on you »priporočal« nekdanji Beatle George Harrison, je umerjanje naših misli na dosego cilja izjemno pomembno. Ameriški različici vztrajnosti, ki je vzklila na prvinah evropske protestantske etike (ki v zapriseženosti delu nemalokrat ni dobro razločila med vztrajnostjo in izčrpavanjem samega sebe), je lastno prav miselno izhodišče neodnehanja in nepristajanja na nedosegljivost katerega koli cilja. Poveličevanje zgolj cilja pa lahko v njegovo doseganje vnaša brutalne metode. Pred izgorelostjo sem bil tudi sam neizprosen do sebe – cilje sem si začrtal agresivno optimistično, verjel sem v to, da bom s svojim talentom, znanjem in izkušnjami zmagoval, a sem nato v to vložil preveč skrajnih metod doseganja. Najbrž pa težava ni tičala zgolj v seštevku mojega ega, potreb po dokazovanju in prevladujoče poslovne miselnosti, pač pa tudi v seštevku ciljev, ki jih je bilo preveč naenkrat.  

2. Nujnost brezciljnosti. Z nadčloveškim naporom, in to pravim iz prve roke,  doseženim ciljem po obdobju vzhičenosti zagotovo sledi potrtost, zato je v svoje delovanje potrebno vgraditi nekaj, kar sam imenujem »nujnost brezciljnosti«. Če sem po vseh svojih uspehih izgorel, potem je bilo z mojimi cilji, kljub izjemni zmagovalni miselnosti, nekaj narobe. Neusklajenost z vrednotami, neprepoznavanje destruktivnih vzorcev delovanja, neresnična pričakovanja in neobravnavani slabi odnosi – vse to lahko vodi v zaslepljenost s cilji. Nenehno skakanje od doseženega cilja k novemu pa je kdaj zgolj kamufliranje nezmožnosti soočiti se s samim seboj. Zato moramo, širše, biti pri sodobnem poveličevanju t. i. »kariernega brutalizma« zelo pazljivi in to uravnavati z odgovornostjo do sebe. V življenju je priporočljivo imeti zdravo določene cilje in jih s pravilno miselno naravnanostjo dosegati brez izčrpavanja sebe, hkrati pa se uriti tudi v bivanju brez nenehnih ciljev, ko-jev in če-jev, ki stalno stojijo med nami in občutki sreče.

3. Sprejemanje za lažje spoprijemanje. Najhujše pri izgorelosti ni to, da te zastrupi z nepredstavljivimi strahovi, ampak da te sprva docela oropa radosti. Tudi po skoraj treh letih okrevanja in napredka, na katerega sem ponosen, ugotavljam, da »razpoloženjski loteriji« še kar ni konca in kraja. Ko se veliko juter zbudiš v počutje, ki je mešanica skrbi, strahov in potrtosti, ki se ji nato, naključno kot žogice iz loterijskega bobna, ob bok lahko postavijo še tesnoba, jeza, žalost in utrujenost, je naučiti se to sprejeti izrednega pomena. Ker sprejemam, da je to lahko moje vsakodnevno izhodiščno počutje do konca življenja, to ne pomeni le hitrejše ublažitve omenjenih občutkov, ampak hkrati omogoča, da še odločneje vztrajam pri stvareh, ki mi do vsakega večera posebej vračajo dobro razpoloženje in radost. Še en primer dobrega vztrajanja je prikazala moja sodelavka, odlična umetniška direktorica in oblikovalka Vida Igličar, ki se je po svoji izkušnji z izgorelostjo na Instagramu lotila super projekta »Sto dni boljše mene« (najdete ga pod #100daysofbetterme), kjer je ob svojih ilustracijah in fotografijah sto dni zapored delila poglobljeno in iskreno vsakodnevno ravnanje za biti odgovornejša do sebe in svojega počutja. Preverite, vztrajajte, trajajte.

Kolumna je bila prvotno objavljena v avgustovski, 459. številki Marketing magazina. Na spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na [email protected]