• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Vaši, naši, dobri, slabi

Prvi žrtvi umiranja Adrie Airways na obroke sta že padli. Zdrav razum in zmožnost osredotočene razprave sta splavala po vodi, tako kot nekaj ducatov letov, ki jih je moral odpovedati naš edini letalski prevoznik. Kaj vse se skriva za besedno zvezo »operativni razlogi«, zaradi katerih je treba za let v Podgorico vmes pristati še v Sarajevu ali preprosto prestaviti let na neko drugo destinacijo, ne ve nihče, nič čudnega pa ne bo, če Adrie zdaj v lasti nemškega sklada že do konca leta v takšni obliki ne bo več. Meni bo zelo žal, mi je pa že danes žal, da se okoli nje že zbirajo šakali.

Ne takšni, ki bi na kakršenkoli način lahko prispevali k rešitvi prevoznika ali karkoli vedeli, da bi lahko olajšali agonijo pilotov, potnikov in naše družbe. Predvsem takšni, ki z vetrom populizma vhrbtuzavedajoč se ali ne,v občutljivem obdobju naraščajočih nacionalizmov zločevanjem na domače in tujevnašajo zgolj dodaten razkol. Skoraj vso svojo poklicno pot sem zaposlen podjetjih s tujimi lastniki. Še v študentskih časih sem začel delat na Popu, ko so ga že prevzeli tujci. Potem sem nekaj časa služboval na Western Wireless International, se na hitro odpravil na Pristop in Dnevnik (dve »domači« firmi), končal nazaj na Popu, zdaj pa preko Gorenja presedlal še na Hisense oziroma njegovo podružnico Hisense. Američani, Američani, Slovenci, Američani, malomešano in Kitajci. Ne trdim, da je moja poklicna pot razlog, da lahko zagovarjam idejo o boljših lastnikih iz domačih logov ali tujine, trdim pa, da sem izkusil že marsikaj. In kar lahko trdim,je, da so dobri vedno boljši od slabih, ne glede na toiz katerih logov prihajajo in ali angleško govorijo s trdim ali mehkim l. Bolj kot to čigavi ali od kod soje pomembno, kakšni so. In to je edina razprava, ki je na tem mestu, tudi ko govorimo o Adrii Airways, relevantna.

Razprave med propadanjem podjetja bodo zato predvidljive. Glede na to, da ima Adria tujega lastnikase bodo oglasili Levica in kompanija. Že skok nad prodajo Abanke kaže na to. Zagovarjali bodo domače lastništvo in s prstom kazali, kaj so z Adrio naredili tuji kapitalisti. In Adrio iz rokava povlekli prav vsakič, ko se bomo pogovarjali o tem, ali je tuje lastništvo dobro ali ne. In ob temdenimogladko pozabili, da so bela letala z nenavadnim turkiznim logotipom parkirana na asfaltu v lasti podjetja, ki pod tujim lastništvom doživlja preporod. In da njihova letala vzdržujejo v firmi, ki je po sicer kar nekaj zahtevnih letih in pretresih spet na konju in se vzpostavlja kot eden od najboljših servisnih centrov za letala v regiji, z vzdrževalnima pogodbama tako za Bombardier kot Airbus. In da je tudi ta – v tuji lasti. Prepričevali nas bodo s frazami, kot sta nacionalni interes in obče dobroter nam na dušo pihali s pravičnostjo, blaginjo za vse in delitvijo bogastva. S stisnjeno pestjo nam bodo zatrjevali, da tujce zanima zgolj profit in besedo izgovarjali z gnusom, ki si ga zaslužita kvečjemu pedofilija in incest. 

Na drugi strani bodo zagovorniki prostega trga iz rokava vlekli prav vsak primer podjetja, ki so ga zavozili domači tranzicijski turbo kapitalistipa tudi tista podjetja, ki so propadla zaradi zaostrenih razmer ali preprosto smole, ki se v poslu včasih tudi pripeti. Še pri Adrii nas bodo prepričevali, da so to pač posledice desetletij slabega gospodarjenja države, ko je bila še lastnica. In da se zdaj zgolj kaže, v kakšnih razmerah smo v podjetje metali državne milijone. Zagotavljali nam bodo, da so tujci boljši. Da je rešitev za vse tegobe prosti trg, s katerim imajo lastniki iz tujine več izkušenj. So tudi  edini, ki lahko podjetjem zagotovijo dostop do globalnih trgov in rast, ki je edina mera uspeha v današnji družbi. Debata, ali so boljši domači ali tuji lastniki, je pri nas skoraj tako predvidljiva kot debata o domobrancih ali partizanih. O komunistih in RKC. O večinskem in proporcionalnem sistemu. O splavu in svobodni izbiri. O Janši in Kučanu. In deli skoraj po isti ločnici. A resnica je povsem drugačna. Obstajata zgolj dve vrsti lastnikovdobri in slabi. Neglede na lokacijo njihovih pisarn, bančnih računov ali naglas. In oboji prihajajo oviti tako v trobojnico s slovenskim grbom kot katero od nešteto drugih držav sveta. Na nas je le, da znamo videti preko meja naših lastnih nacionalnih okvirov in jih ocenjevati napodlagi izkušenj, znanja in možnosti delati dobro.

Prav kmalu bom moral spet na pot. V rezervacijski obrazec na interni spletni strani sem sodelavki, ki ureja vozovnice, vpisal opombo – ne z Adrio. Ne morem si namreč privoščiti, da bi moral na pot kakšen drug dan ali pa da bi obtičal na kakšnem letališču zaradi »operativnih razlogov«. In zato niso krivi naši ali vaši. Krivi so nesposobni. Iz vseh logov.

Kolumna je bila prvotno objavljena v julijski, 457/458. številki Marketing magazinaNa spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na i[email protected]