• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Homo »apatičen« sapiens

Na poti v Cannes sem bila na ljubljanskem letališču priča epileptičnemu napadu enega od potnikov. Ko se je gospod zgrudil na tla, je med njegovim napadom gruča približno stotih potnikov in zaposlenih letališča le nepremično strmela vanj, kot da bi čakali, ali ga bo pobralo ali ne.

Nihče ni klical na pomoč, kaj šele prvo pomoč. Edina očitno budna, nevedoč, kaj je gospodu, sva bila jaz in neznani nizozemski turist. Stekla sva mu naproti, a ravno v trenutku, ko se je na srečo prebudil iz kaotičnega stanja tresavice, je brez pomoči vstal in se celo opravičil za nevšečni pripetljaj. Vseh več sto »zijal« pa je v tem trenutku, ne da bi trznilo, brezbrižno obrnilo glavo stran in nadaljevalo svoj pot.

Meni pa je dal ta kratek, a zapomnljiv trenutek veliko misliti. Če smo kot najbolj razvita živeča vrsta tako zelo apatični, ko je potrebno pomagati sočloveku v stiski, ni čudno, da smo apatični še toliko bolj ob okoljski krizi, ko pomoč potrebuje naš planet.

Tako me ne preseneča, da celo v najbolj »naprednih« koncih sveta, v času dokazane in razglašene okoljske krize, prevladuje klima zanikanja, ki je za apatično človeško vrsto očitno udobnejša. Posledice neukrepanja so vsako leto hujše in vedno bolj šokantne. Smrtonosni vročinski valovi, utapljanje naravnih virov v plastiki (tudi človeka – mikroplastiko vsak dan uživamo v hrani), lakota in več deset milijonov podnebnih beguncev vsako leto je le nekaj posledic dolgoletnega neodgovornega izčrpavanja okoljskega kapitala in onesnaževanja naravnih virov. Danes za več kot četrtino presegamo bioproduktivne zmogljivosti planetarnega ekosistema, povprečne emisije toplogrednih plinov na Zemljana pa za več kot dvakrat presegajo zmogljivost svetovnega ozračja. Naravno hitrost izumiranja živalskih in rastlinskih vrst smo povečali za več tisočkrat; vsako uro namreč po oceni biologov izginejo kar tri vrste. Okolje smo izčrpali in onesnažili do te mere, da smo prišli do točke brez povratka. Nič več ne bo tako, kot je bilo. Pa se kljub tem neizpodbitnim dejstvom, katerim večina nas nikakor ne ugovarja, kot posamezniki ali družba, prav veliko ne premaknemo. Ker v veliko državah EU, tudi v Sloveniji, podnebne spremembe še niso tako očem vidne ali usodne, živimo v prepričanju, da je dovolj, da, recimo, recikliramo in namesto plastične uporabljamo večnamensko vrečko. Ne zavedamo pa se, da smo s svojim udobnim, brezbrižnim načinom življenja srž problema. Če počnete za okolje več, kot navajam – čestitke, toda dejstvo je, da povprečen Zemljan danes naredi več škode kot koristi.

Torej, čas, ko je bilo dovolj le, da smo s seboj v trgovino odnesli večnamensko vrečko ali se spomnili ugasniti luč, je minil. Planet od nas zahteva več. Čas je, da dojamemo, da okoljska kriza ni modni trend in se nehamo vesti, kot da je to nekaj kar trenutno pač zanima mlade (res sem besna ko slišim tak komentar). Prav tako ni res, da je vse zamujeno in da se nič več ne da narediti. In ker imam dovolj sprenevedanja, svojega in kolektivnega, vas pozivam, da se mi pridružite v akciji. Organizacije, kot sta WWF in UN, navajajo 10 ključnih sprememb vedenja, s katerimi lahko že danes prispevamo k rešitvi. Naj navedem le nekaj tistih, zaradi katerih naše udobje ne bo bistveno ogroženo, čeprav bomo morali spremeniti nekaj svojih kapitalističnih razvad.

 

Zmanjšajmo količino svojih odpadkov.

Zapravljanje naravnih virov mora postati nesprejemljivo, svet se utaplja v odpadkih.

Razmislimo, kaj lahko naredimo, da bo v naših gospodinjstvih vedno manj odpadkov. Tudi bioloških, saj kar tretjino kupljene hrane danes ljudje zavržemo.

 

Pazimo, kaj kupujemo in kupujmo manj!

Kupujmo zavestno in budno, predvsem pa kupujmo manj. Tako ne bomo le privarčevali, temveč bistveno zmanjšali svoj okoljski odtis. Kupujmo trajnostne lokalne izdelke, ki so okolju prijazni.

 

Potujmo odgovorno.

Eden od najučinkovitejših načinov za zmanjšanje vpliva na okolje je odgovorno potovanje. To pomeni, da kadar koli lahko, izberemo trajnostni način prevoza in namesto, da se od A do B premaknemo z avtom, hodimo ali kolesarimo.

Predvsem pa bodimo malo manj apatični. Zavežimo se, da bomo prispevali in pozovimo vse, ki so nam blizu, da postanejo del rešitve, tako kot sem v tej kolumni jaz poskušala vas.