• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Kako ne biti jezni?

Ne besa in svet bo kot nebesa. Jeza je zajezitev in srd je zdrs. Jezite se zdravo – jeze ne tlačite globoko, a se v njej tudi ne valjajte predolgo. Tako potegnete le kratko.

Okleni, odkleni, odkloni

Navade se nas v življenju oklenejo in tako – kot da smo žrtev miselne anestezije in vedenjske ugrabitve – razmišljamo, ravnamo in čutimo na točno določene in popolnoma neizprašane načine. Najbolj nezdrave miselne navade nam lahko vsak dan znova odklenejo arzenal negativnih čustev, ki nas docela preplavijo, medtem ko mi le osuplo strmimo v njihovo nadvlado. Jeza je zagotovo najpogostejše med nepovabljenimi čustvi, ki povzročajo neizmerno življenjsko škodo. Priti do točke, da lahko takšna čustva, še preden nas v celoti prevzamejo, pravočasno odklonimo, od nas terja prevetritev naših refleksnih navad. Poglejmo pet korakov do boljšega razumevanja sebe in naše nacionalne jeze: 

  1. Jeza je simptom. Naš ego na strahove in bolečino rad odreagira z jezo, saj se tako počuti močnejši. A agresivno izražanje jeze ni produktivno in še zdaleč ni njen edini obraz. Ko ne dobimo, česar si želimo ali zaslužimo, se lahko naša jeza skriva tudi v razočaranju. Zato ljudi, ki so nam nekaj obljubili, a tega niso izpolnili, obrekujemo za njihovimi hrbti in jim želimo slabo. Razočarani pa smo lahko tudi nad sabo in se krivimo za svoj neuspeh. Tako vso jezo, ki bi jo lahko bolj zdravo izrazili, usmerjamo vase. A velikokrat nas je tudi zdravega izražanja jeze sram, zato, zapovedano pridni, vse še naprej tiščimo v sebi. Ne da bi se zavedali, naša jeza tako postane pasivno agresivna in se preobrazi v številne destruktivne vzorce, ki naše življenje spreminjajo v kronično potrtost in potratnost svoje energije za zamere, maščevanje in sabotiranje sebe in drugih.

  2. Slovenci smo jezen narod. To, da se pregovorno radi poveselimo, nemalokrat drži le ob privzetku, da priložnost vključuje dovolj alkohola. Šele precej nacejeni si namreč dovolimo pozabiti resnične vzroke za naš srd. Alkohol pa jezo zgolj začasno prestavi ali pa jo še hitreje prikliče na plano. Grla najprej pijejo, zatem pójejo, nato pa še pójejo pesti – tako v nerazsodnosti, kjer agresivni načini izražanja jeze postanejo nasilje v družini, tako v škodovanju samemu sebi, kjer si nevidne, a nič manj škodljive, udarce zadajamo z občutkih krivde, sramu, manjvrednosti in z nezmožnostjo zdravega soočanja s svojo ranljivostjo.

  3. Cestna jeza. Ko se dandanes usedemo v avto, se z varnostnim pasom že rutinirano pripnemo. Svoje telo zaščitimo, svoje duše pa ne – svoje strahove iz služb, odnosov in življenj namreč nepripete in neobvladane pustimo, da nam s sopotnikovega sedeža še naprej segajo po krmilu našega razpoloženja. Ko smo v varnem zavetju avtomobilov, ki jih dojemamo kot podaljšek svojih domov, naše čustvene zavore hitro popustijo.Ni čudno, da se jezno obračunavanje dogaja ravno v prometu, saj se nam zdi, da na cesti sobivamo v ideji neodtujljive enakopravnosti. Hierarhičnost služb in odnosov, ki je velikokrat poglavitni razlog, da svoje jeze ne upamo zdravo izraziti (saj se po našem izročilu nadrejenim, staršem ali močnejšim v razmerju ne ugovarja, ampak se le poniglavo uboga), se na cesti nevtralizira. Zato izsiljujemo, hupamo, bentimo, stegujemo sredince, se kot paprika rdeči v obraz deremo, žugamo s pestmi, tolčemo po pločevini in nemalokrat po telesih ostalih udeležencev v prometu.

  4. Kompenzacija za »kompom«. Svojo jezo pa radi podelimo tudi v varnem zavetju digitalne anonimnosti, ki nam jo že desetletja omogočajo sodobne tehnologije. Res škoda, da sodobni kazenski zakoniki z obravnavanjem takšne oblike nasilja še vedno kritično zamujajo.

  5. Bentiti je le ventil, rešitev pa je pogovor. Jeza je zgolj eno od običajnih človeških čustev, s katerim se moramo v življenju naučiti upravljati. Pohabljenim od zastarelih vzorcev vzgoje in neučinkovitih načinov komunikacije nam je to nemalokrat težko. A za to ni nobene potrebe – ker je jeza največkrat znak našega prizadetega ega, slednjemu v zdravem izražanju zato namenimo dovolj pozornosti. Zdrav pogovor zahteva umirjeno, a odločno sporočanje svojih občutij in nič ni narobe s tem, da tak pogovor pričnemo z »jaz«. »Jaz se v tem odnosu počutim zapostavljenega, zato si želim, da se o tem pogovorimo.« ali»Jaz si prizadevam, da bo najina zveza delujoča, a se pri tem počutim osamljena.« itd.Jeza je torej zajezitev le, če nam odpove jezik. Zato, ko nas kaj pesti, ne uporabljajmo pesti. Ne proti sebi, ne proti drugim.

Kolumna je bila prvotno objavljena v julijski, 457/458. številki Marketing magazinaNa spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na i[email protected]