• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Ker želim vedeti več. Ker želim napredovati.

To sta najpogostejša odgovora študentov na vprašanje, zakaj na zasebni šoli obiskujejo predmet metode trženjskega raziskovanja v drugem letniku dodiplomskega študija. Predavateljica sem postala po naključju. Nekateri pravijo, da naključij ni.

Pred leti je več zasebnih šol iskalo nosilce predmetov. Eden odpogojev je bilaustrezna izobrazba. Menda je zadoščal najmanj magisterij. Ampak jaz sem ga vpisala pred desetletji, ker me je takratni direktor marketinga v prejšnji službi nagovoril, da bi k mojemu priimku naziv magister – takrat še niso ločevali ženskih in moških spolov v titulah – res »pasal«, torej pristajal. 

Da ne bo pomote, naziv magister bi pristajal k mojemu priimku! Ne, ni mi obljubil višje plače. Tudi mi ni rekel, da bi mi koristilo pri mojem delu. Sploh pa je vedel, da so se še vedno poučevali predmeti, ki z mojo takratno prakso še zdaleč niso imeli kaj preveč skupnega, razen morda dvehalitreh. Ostali so se navezovali na socialistično samoupravljanje, od mene pa so pričakovali, da oglaševalcem snujem in prodajam medijske načrte, ki jim bodo učinkovito optimizirali oglaševalske proračune. Pa agencija je morala zaslužiti čim več. Takrat to ni bilo pretirano težko.

Zakaj sem v resnici vpisala magisterij,še zdaj ne vem. Zakaj ga nisem končala, obstaja več razlogov. Eden bolj verjetnih je samoiniciativno pridobivanje novih specializiranih znaj in poglabljanja na mojem ozkem področju medijskega načrtovanja.

V resnici mi nihče ni stal za hrbtom in pritiskal name, da moram jutri znati več in narediti bolje. Šele ta hip, ko tole pišem, sem osvestila, da mi je to pomenilo največ v moji osebnikarieri. Pustili so mi svobodo, niso mi postavljali nobenih ciljev, omogočali so me z vključevanjem in sprotnim stikom z najboljšimi praksami v tujini.

Zveninekam znano, kajne? Danes mladi pričakujejo isto. Morda je razlika v tem, da danes mnogi mladi po končanem študiju mislijo, da znajo že vse, jaz pa sem takrat vedela, da se moram vseh za delo priprojektih potrebnih veščin šele naučiti.

Torej, eden od razlogov, da nisem dokončala magistrskega študija,je bila aktivna vpetost v projekte, ki so vidno postajali boljši. Drugi je bila verjetno prva nosečnost. Lahko da je bil tretji okostenel učni program in teoretične teme podane na suhoparen način, malodane prebrane iz knjig, ki so jih napisali profesorji sami ali njihovi vzorniki.

Študent, ki je lani diplomiral v Sloveniji, letos pa nadaljuje študij v tujini, mi danes pravi:»Janja, tu so vsi profesorji tako zanimivi, kot da bi poslušal TEDx govore. Pri nas so bili redkitakšni.«

Da ne bo pomote, nekateri od mojih takratnih sošolcev so danes že doktorji znanosti in ugledni znanstveniki. Za vsakogar nekaj, torej vsakomursvoje. Za teoretske razprave sem bila očitno preveč omejena, za praktične primere pa sem naletela na omejitve.

Saj se razumemo. Nikakor se ne hvalim z opustitvijo študija. Moja nenapisana pravila, ki jih poznajo vsi okrog mene,namreč velevajo, da moraš stvari izpeljati do konca. Če ne gre, se pač bolj potrudiš. Če še vedno ne gre, pa vztrajaš. In vztrajaš. Ampakvse očitno pač ne gre.

Nazaj k osnovni temi. Za predavateljico sem bila izbrana zato, ker me je priporočil predhodno izbrani sodelavec z magisterijem, ki mu je dodatno aktivnost na žalost preprečila bolezen. Poleg vseh gradiv sem morala pripraviti in izvesti tudi izpitno predavanje pred komisijo. Nastop so ocenili za uspešnega in tako že nekajlet sodelujem s študenti kot nosilka predmeta.

Kar me vsako leto najbolj prizemlji, je dejstvo, da me ljudje hodijo poslušat. In sprašujejo in se ne strinjajo in komentirajo! Večinoma prihajajo po službi! Nekateri opravljajo dve službi! Eni imajo doma družino z malimi otroki, drugi imajo doma hišne ljubljenčke brez varstva. Eni se v Ljubljano pripeljejo iz Kopra, drugi iz Novega mesta. Eni so poskusili na drugih visokošolskih študijih, drugim je bila to prva izbira. Eni so zelo mladi, drugi so mladi.

Dajejo vtis zrelosti. Kot da študirajo za življenje, ne za ocene. Moj velik poklon vsem. Namesto da bi najlepši mesec v letu, maj, mesec ljubezni, uživali v nasladah pomladi, gulijo študentske klopi v predavalnici. Z  mano.

Vsi imajo skupen cilj. Želijo vedeti več. Verjamejo, da bodo z novimi znanji in certifikatom imeli večje možnosti za novo službo (jaz temu pravim delo in možnost razvoja pa tudi zaslužka) ali za napredovanje.

Moj edini cilj je, da jim vzbudim zanimanje za trženjske raziskave, da jim na osnovi konkretnih primerov pokažem koristi. Primeri najbolj privlačijo. Iz primerov jim je vse jasno. Vendar vedo, da je to absolutno premalo za znanstveno kariero. Moralo pa bi biti dovolj za znati iskati vire in načine za ločevanje »fejk data od real data«, da bi lahko v podjetju in v podatkovnih vrelcih izbrali in zasnovali koristne informacije, ki bodo zmanjšale tveganje pri sprejemanju odločitev.

Kolumna je bila prvotno objavljena v junijski, 456. številki Marketing magazinaNa spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na i[email protected]