• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Bodi moj prijatelj na spletu

Vsake toliko si vzamem čas in se – priznam, da mukoma – prebijem skozi seznam ljudi, s katerimi sem povezan na družbenih omrežjih. Ne samo, komu sledim na Twitterju ali na Instagramu, temveč se lotim še LinkedIna in tudi Facebooka. Pri radiranju sem precej temeljit in radikalen. Ljudi, ki jih ne poznam ali s katerimi sem izgubil stik, brišem in režem. A to vedno počnem s skoraj malo slabe vesti.

Zanimivo je, da za družbena omrežja debelo desetletje po njihovem obstoju še vedno nismo oblikovali vsaj približno enotnih pravil glede družbeno sprejemljivega obnašanja. In da skoraj 15 let po tem, ko sem se vpisal na Facebook, še vedno s cmokom v grlu odstranjujem ali blokiram ljudi, s katerimi so skozi leta odnosi preprosto izvodeneli; s katerimi si preprosto nismo več blizu in z njimi ne bi več delili podrobnosti iz svojih zasebnih življenj.

V resničnem življenju se takšne stvari preprosto zgodijo. Morda je družbeno nesprejemljivo, da nekoga »ghostamo« na zelo trd način, a razumljivo nam je, da imamo v življenju z ljudmi različno intenzivne odnose in da lahko skozi čas iz najboljših prijateljev postanemo dobri, od dobrih bežni, občasno pa prijateljstva dolgoročno preprosto prenehajo obstajati. Enako velja tudi v drugo smer. Od bežnih znancev lahko postanemo najboljši prijatelji, s katerimi ob sobotah enkrat na eni in drugič na drugi terasi pečemo burgerje in pijemo pivo. Odnosi so dinamični in se spreminjajo. V obe smeri. Naš socialni krog je, kar je povsem razumljivo, vedno približno enako velik. Je omejen s prostorom, v katerem živimo, in dejstvom, da ima dan pač samo 24 ur.

Vsaj na Facebooku in LinkedInu se zdi, da se razmerja razvijajo zgolj v eno smer. Prijatelje in poznanstva dodajamo in širimo svojo socialno mrežo skoraj v nedogled. Sprejemljivo in skoraj pričakovano je, da ljudem, s katerimi smo zgolj bežni znanci v resničnem življenju, na spletu delimo prav vse, kar bi tam delili s svojimi najbližjimi. Po večerji, seminarju ali konferenci dežujejo povabila na spletu in skoraj nevideno je, da takšnih ljudi ne bi spustil v svojo bližino. Si predstavljate, da bi se človek, s katerim ste izmenjali 15 vljudnostnih fraz pred predavanjem na marketinški konferenci, prihodnji teden preprosto pojavil na vaših domačih vratih? In si predstavljate, da bi ga brez težav spustili v svoj dom?

Še bolj kompleksno je, kako nekoč intenzivne odnose na spletu končati, ko preprosto izvodenijo. Če se v medčloveških odnosih v resničnem svetu preprosto končajo, ne da bi terjali kakršno koli dejanje, je na spletu to nujno. Da nekdo ni več tvoj prijatelj ali da z njim ne želiš več deliti podrobnosti iz svojega življenja, je potreben korak. Potreben je klik. Kot bi nekoga morali poklicati po telefonu in mu dejati, da po novem ne bosta več imela tesnih odnosov kot doslej. In ljudje se dejanj bojimo. Zoprna so. Posebej če posegajo v sfero naših odnosov z drugimi ljudmi. Čeprav se družbenoomrežne sterilizacije lotevam vsaj enkrat mesečno, se je še vedno malo bojim. Predvsem zaradi tega, ker takšno početje še vedno ni družbeno sprejemljivo. Še vedno imam občutek, da sem z »dejanjem« postal izdajalec. Da sem nekomu v hrbet zasadil bodalo in da bo na drugi strani kabla in tipkovnice nekdo zaradi tega razočaran. Čeprav se morda že 5 let nisva srečala ali slišala po telefonu. Jezi me, ker ne vem, ali bo tega občutka sploh kdaj konec.

A v resnici nas odsotnost enotnih ali vsaj poenotenih norm pri definiranju socialnega kroga, če vsaj malo uporabljamo družbena omrežja, ne bi smela presenečati. Zakaj? Ker enak divji zahod velja tudi drugje. Nagovarjanje neznanih ljudi in razpravljanje z njimi o kompleksnih življenjskih temah, ki se na Facebooku zdi kot nekaj povsem normalnega, bi v resničnem življenju najbrž povzročilo klic na 112 ali iskanje solzivca v razpršilcu. Zmerjanje ali vpitje na neznance, ki smo ju deležni prav vsak dan, bi na ulici obračalo glave in povzročalo negodovanje, na spletu pa ju jemljemo samoumevno ali zgolj zamahnemo z roko. Družbena omrežja spreminjajo dinamiko odnosov, a nestrukturirano in nepredvidljivo.

Verjamem, da bomo čez čas tudi za splet in družbena omrežja dobili mehka vodila o tem, kaj je dobro, sprejemljivo in kaj ne. A nenavadno je, kako dolgo to traja. 15 let si že pošiljamo sporočila in delimo fotografije z vikend izletov, pa v resnici z izjemo sprejemljivosti uporabe emojijev in gifov nismo prišli nikamor. Glede na trende pa upam le, da se standardi sprejemljivosti ne bodo preselili v drugo smer. Ker čiščenje v realnem življenju bo mnogo bolj kompleksno in creepy.

Kolumna je bila prvotno objavljena v junijski, 456. številki Marketing magazinaNa spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na i[email protected]